Lepotni odmerek: Valjček in druge sodobne igračke

S tem ne mislim otroških, ki se jih ob osemletnici (ja, tudi šolarji se še igrajo, tudi če sistem nam in njim poskuša dopovedati, da je to že doba smrtno resnega učenja z zvezkom v rokah) in dvoletniku nabere res veliko. Še več, spotikam se čez njih, in če zvečer vseh ne pospravimo, ponoči, ko v temi hodim po stanovanju in strežem najmlajšemu z vodo, čajem in drugimi napitki, velikokrat tudi stopim na kakšno. Zna precej boleti in v mislih glasno kričim, medtem ko resnični krik zadušim med zobmi in v mislih preklinjam situacijo. Če pa bi stopila na svojo najnovejšo igračko oziroma domačega prijatelja, bi me bolelo še veliko bolj – in to je tudi nekakšna tolažba. Zdaj se gotovo sprašuješ, kaj imam v mislih. Ampak lepo po vrsti.

Doma ga imam že kar nekaj let. Pravzaprav dva, enega krajšega in enega daljšega. Pred leti, ko sem ju kupila, sem ju samo preizkusila in potem pospravila v omaro. Za kdaj pozneje, ko bo že res kriza. Očitno je prišel ta čas, že mesece sem razmišljala, da potrebujem nekaj več, čeprav se mi je pred leti ob nakupu obeh zadevic zdelo, da je to popolnoma nepotrebna krama. Saj veš, babičina modrost pravi: vse pride enkrat prav, če ne prej, pa čez sedem let. Skoraj toliko je minilo, da sem spet začela uporabljati – valjček.

Se spomniš, ko je bil pred leti pravi bum z različnimi igličnimi valjčki, s katerimi rolaš po koži in ustvariš mikropoškodbo, kar spodbudi celjenje in obnavljanje kože? Takrat sem morala tudi jaz takoj v nakup. Ne enega, kar dveh. Kratke, 0,5 mm dolge iglice za obraz (s ciljem, da zradiraš izrazne gube, izboljšaš tonus in skratka pomladiš kožo), in z 1,5 mm dolgimi iglicami za telo, natančneje za predele s celulitom. Prvega (za obraz) sem zaradi lenobe preizkusila samo parkrat. Zdelo se mi je, da ga še ne potrebujem (napaka, začeti je dobro, preden misliš, da je nujno!), medtem ko sem tistega lumpa z dolgimi iglicami preizkusila samo enkrat in ga od ihte, ker me je tako bolelo, skoraj zabrisala v smeti. Takrat sem presodila, da imam premalo celulita za toliko trpljenja. No, pogled v ogledalo je sicer morda govoril drugačno zgodbo, ampak morala bi biti res stoodstotno prepričana o uspehu, da bi se tako mučila.

Pred časom pa me je prijateljica spomnila na moja zavržena prijatelja. Verjamem, da vse pride k nam ob pravem času, in tako sem ju izbrskala z dna omare ravno zdaj, ko sem se lotila nege in skrbi za kožo z vso pozornostjo (usmerjeno v to, da čim več vsega, kar preberem in vem, tudi zares poskušam upoštevati in izvajati). Zdaj si nekajkrat na teden zvečer po čiščenju naredim terapijo z valjčkom. Malo je neprijetno, ampak koža se je že navadila. Prvič sem pretiravala in čez kakšne pol ure sem bila videti, kot da sem bodisi opečena od sonca (v pozni jeseni ob enajstih zvečer bolj težko, ampak recimo) bodisi kronično zapita razočarana gospodinja. Ne gre samo za rdečico, zaradi mikropoškodb, ki jih z valjčkom (namensko) povzročiš, pride tudi do blage otekline. Nauk zgodbe: če se dela lotiš, kot je treba, tega pač ne počneš zjutraj, ampak zvečer. Za maksimalen učinek po valjčkanju na obraz nanesem serum z vitaminom C, o katerem se pri nas zadnje čase veliko govori in je slovenski proizvod z visokim odmerkom omenjenega pomlajevalnega vitamina (Serum C20 Tetraforce). Vitamin uporabljam tudi sicer, kadar ne valjčkam obraza, in sicer zjutraj in zvečer po čiščenju (dodam par kapljic v svojo običajno nego).

In kaj sem do zdaj opazila? Za uau učinke je še malo prezgodaj, ker sem takole pridna šele dobra dva tedna. Za zdaj lahko potrdim bolj svež, osvetljen videz kože (nekaj trdovratnih pigmentnih madežev je zbledelo), o tem, koliko let sem čudežno izgubila, pa bom lahko več povedala po daljšem času uporabe.

In kaj je z anticelulitnim valjčkom, boš vprašala. Še vedno boli kot hudič, ampak občasno, ko imam mazohistične izpade, se le opogumim. Ampak saj veš, kakšne smo ženske, nog in vsega, kar poleti kažemo, se običajno lotimo tik pred prvomajskimi prazniki, pozimi pa … je še tako dolgo do poletja … Ti nisi taka, kajne?

Lepotni odmerek je napisala Katarina Mihelič Bajt.

Foto: Shutterstock, arhiv proizvajalca