Lepotni odmerek: Babji kurniki ali blišč in beda lepotnih krogov

Zadnje čase veliko premišljujem o odnosih na delovnem mestu. O tem, kako enostavno nam tečejo lahko stvari z nekaterimi ljudmi (pazi, brez zelene zavisti in ljubosumja), in tem, kako včasih stvari postanejo težke, moreče, zakomplicirane.

Včasih se prav z užitkom postavim v kot in opazujem smešno igro nekaterih ljudi (pravzaprav jih sploh ni malo), ki imajo težko in neozdravljivo bolezen – večvrednostni kompleks in občutek, da so absolutno najboljši in edini rojeni za delo, ki ga opravljajo. O tem, da je v novinarskem poslu, zlasti na lepotno-modnem področju, veliko zavisti, sem že pisala. Najbrž ni zanemarljiv podatek, da se v njem večinoma gibamo ženske. Saj vemo, da so recepti z veliko ženskami na kupu vnaprej obsojeni na vojne razplete, kajne? Pa da je ženska nevoščljivost lahko res brezmejna, tudi, ampak mene vedno znova fascinira prepričanje nekaterih posameznikov (no, posameznic), da so na določenih položajih lahko samo one in prav nihče drug.

Svečenice svojega posla

Srečujem jih na različnih dogodkih in opazujem njihovo vzvišeno obnašanje, ki nam tistim, ki to opazujemo oziroma si z njimi delimo isti prostor (kakšna predrznost, mimogrede!), sporoča, da smo tam odvečni nebodijihtreba prišleki, medtem ko so one v resnici edine upravičene do tega, da paradirajo tam naokoli. Še več, te iste ženske, ki se na dogodkih, kjer se srečujemo, držijo, kot bi požrle kol, in se nasploh obnašajo, kot da so absolutno preveč pomembne za priložnost, na kateri so se znašle s preostalo rajo, da bi o njej sploh izrazile mnenje, se potem čudežno razpišejo o stvari na svojih kanalih, prek katerih komunicirajo s svetom. Beri: blagovolijo podati mnenje o stvareh, ki so sicer čisto pod njihovim nivojem. Ko potem bereš njihovo cenjeno in kajpak merodajno mnenje o stvari, ki jih je, čeprav so načeloma hladne kot špricar, dovolj zrevoltirala, da so se lotile komentiranja, vidiš dvoje: da je tista 'j*** se mi' drža v resnici zaigrana do konca in da tudi svečenice v resnici še kako spremljajo sceno, ampak, kot se za prave mojstrice svojega posla spodobi, iz ozadja. In tako, da tega ne pokažejo, kajti zelo mogoče je, da bi jim padla krona z glave in to pač ne bi bilo častno, kajne?

Dosmrtne predsednice

Druga ekipa, ki sicer ni dosti manj vzvišena, si je za vzornike vzela zgodovinske samodržce. Ne bom ti utrujala z zgodovino, ker se nanjo ne spoznam prav dobro, ampak enostavno ob določenih osebkih pomisliš prav na dosmrtne voditelje držav, ki še iz groba žugajo in diktirajo. To so ženske, ki so nekoč imele za njih pomembno vlogo, ki se je že zdavnaj izpela, ampak one se še kar niso vživele v novo situacijo. Da bi še kdo lahko opravljal delo, ki so ga nekoč same? Nemogoče. Pravzaprav se mora svet, potem ko one končajo svoje poslanstvo in ne opravljajo več tega pomembnega dela, ustaviti. Temu primerno se potem tudi obnašajo do vseh, ki so kadarkoli za njimi vstopili v svet, v katerem bi se očitno smele gibati samo one. Da si v njihovih očeh očitno vsaj malo uspešen, veš po tem, da so te začele ignorirati. Dokler si za njih nepomemben in neuspešen, kar naprej skačejo okoli tebe, ko se ti zazdi, da ti je začelo uspevati, pa se nekako, ups, ne poznamo več. Sva se že kje srečali? Neee, kje pa!

Prostitutke

Ja, tudi to je ena kategorija. Sicer seks ni v igri (ali pa??), se mi pa velikokrat dozdeva, da bi bilo vseeno lažje dati na razpolago telo, kot da bi se pustila mentalno povoziti čisto vsakemu, kot to počnejo razno razne obupanke. To so ženske, ki v poslu iščejo priložnost zase. Saj vsi vemo, freelancerski kruh je trd. Včasih ga tudi ni, to je dejstvo. V tem poslu si prisiljen biti bolj ali manj ves čas na preži in iskati nov, boljši posel. V tem ne vidim nič slabega, slabo pa se mi zdi, ko za ceno kruha, ki je sicer nujen, povoziš čisto vsa svoja načela in predvsem sebe. Da lezeš nekam urednicam v upanju, da bo to obrodilo sodelovanje, čeprav bi jih sicer utopil v žlici vode. Da se udinjaš vsakemu, in to ne za plačo, ampak za brezplačno kremo ali parfum. In greš v tem še dlje, da vso kozmetiko, ki jo dobiš kot novinarka v preizkus, lepo brezsramno prodajaš. Saj je res, da je treba od nečesa tudi živeti, ampak vse ima svoje meje, mar ne. Sicer pa, ali rabiš kakšno kremo, šminko, parfum? Po ugodni ceni!

Težke biznismenke

Tretja kategorija so težke poslovne ribe. To so ženske, ki so novinarski posel izkoristile kot odskočno desko za to, da iz njega iztržijo kar največ prednosti. Lepo in iznajdljivo, predvsem pa pohvalno, kajne? Do sem vse lepo in priznam, da sem svoj čas tej zgodbi naivno verjela tudi sama, še več, poslovno strategijo določenih žensk, kolegic sem si vzela za vzor! Vse dokler stvari nisem videla od blizu. Ko je v igri več blabla-ja kot dejanj, takrat veš, da nekaj smrdi. Ko pa naenkrat ugotoviš, da si postala del igre in so te naivno nesli žejno čez vodo, takrat je šale konec. Ja, v tem poslu so tudi ženske, ki imajo samo zelo dolg jezik, ko si iščejo kadre, nekakšne naivne podizvajalce za svoje vzporedne 'biznise' (ki to sploh niso, ampak so samo plod njihove domišljije), v resnici pa nimajo niti za kavo, kaj šele za aperol. Dobro jutro, zdaj je že vsem jasno, da te ženske NIKOLI ne plačajo naivnežev, ki so jih s svojim blebetanjem o ne vem kakšnih težkih obetajočih se poslih lepo po domače nategnile! Kako jih prepoznaš (in se ne nategneš tudi ti): mogoče jih imaš na socialnih omrežjih. Njihovi profili se od drugih precej razlikujejo. Predvsem imaš občutek, da živijo res sanjsko življenje. Ogromno potujejo. Non stop se gibljejo na nekakšnih eminentnih dogodkih, kot kažejo zrežirane slike, ki jih non stop objavljajo, jih vsi nosijo po rokah, oblečene so v vedno druga po možnosti slovenska oblikovalska oblačila (seveda tudi prijateljujejo z oblikovalkami!), predvsem pa je njihovo življenje nasičeno z obiljem, glamurjem in neskončno slutnjo sreče in prestiža. Se smeješ, zmajuješ z glavo ali karkoli podobnega? No, preden začneš zavidati tem srečnicam, za katere ti ni jasno, od kod si financirajo ves ta luksuz (razen če je v igri bogati očka ali pa stari plejboj), naj te pomirim. To je vse samo igra, ki z resničnostjo nima dosti skupnega, igralki pa je pač treba priznati, da si zasluži kandidaturo za oskarja. Glamurja in prestiža je, ko izključiš vse filtre in Photoshop, komaj za vzorec, sanjsko življenje pa ostaja samo v sanjah.

Resnica je žalostna, včasih tudi smešna. Smilijo se mi, ker vem, da jih notranja praznina vodi v potvarjanje resničnosti, jezijo pa me, ker so te babnice v resnici moje (in mogoče tudi tvoje) dolžnice, ki ne bodo nikoli spravile skupaj tistih cekinov, da bi plačale moje delo. Ja, osel gre samo enkrat na led …

Lepotni odmerek je napisala Katarina Mihelič Bajt