Lepotni odmerek: Moški v ženskem svetu ali koliko ženskega prenesemo na moškem?

Ne bom pisala o umazanih nogavicah in prirojeni sebičnosti, saj vemo, da brez moških nočemo biti, tudi če nam znajo kdaj zagreniti življenje. No, razen v določenih primerih.

Eden od takšnih primerov bi bil moški, ki uporablja več kozmetike kot jaz. To je hudo neerotično! Na srečo osebnih izkušenj s takimi, ki bi bili bolj zagreti za kozmetiko od mene, nimam. Prej nasprotno, večino časa jaz v zasedi prežim na pravi trenutek, da ga spremenim v poskusnega zajca (ga namažem s kakšnim pregrešno dobrim in baje učinkovitim gelom, za katerega mu moram priseči, da se v hipu vpije in ne pušča nobenega mastnega leska ali maščobe koži), ker se mi zdi, da vsaj pozimi bi pa res rabil kakšno fajn kremo. Ko gre za nasprotni spol, priznam, da sem dokaj natančna, koliko tretmajev se za moškega, s katerim si delim posteljo, zdi še meja normale (za vse druge mi je vseeno, prisežem!). Namreč so stvari, ki si jih pri moškem res ne želim. Ena takšna je omenjena kozmetika. Naj uporablja kremo ali dve, pa en dober in učinkovit vazelin, naj ima najljubše dišave in seveda vso opremo za osebno nego. Če pa bi vsak večer pred TV-jem strašil z drugo masko na obrazu in če bi bila njegova kozmetična omarica bolj polna od moje … no, to pa raje ne bi!

Naslednja stvar je depilacija: to počnem jaz, nikakor pa oba! Nič ni bolj neprivlačnega kot moški, ki bi bil enako gladek kot jaz (ali, za božjo voljo – bolj od mene!). Ne samo da je gladek, še bolj ubije dejstvo, da si je dlake odstranil! V čem je težava, boš vprašala. Verjamem, da se marsikdo ne bo strinjal z mano, saj sploh mlajša generacija hoče, da smo vsi – moški in ženske – gladki kot petletniki. Ta trend mi je do konca mimo, pravi moški je zame pač kosmat in tudi približno nočem, da se depilira (športnikom je oproščeno, vsi drugi pa dlake, prosim!). Ko so pred leti sceno zavzeli metroseksualci, so z moških začele množično odpadat tudi dlake. Še več, vsak moški, ki je kaj dal nase in na svojo urejenost, se jih je naenkrat moral začeti sramovati. 'Ljubavni tepihi' so bili čez noč nekaj, kar pač tipi diskretno uredijo za štirimi stenami. No, včasih je sten tudi manj in imajo ušesa. Tako se natančno spomnim dogodka izpred približno 15 let, ko sem ležala pri kozmetičarki in mi je delala nego obraza, za špansko steno pa je stokal moški glas, ki se v tistem hipu ni razvajal kot jaz, ampak je prišel na voskanje celega prsnega koša in trebuha, kot je bilo nehote slišati. Vmes je govoričil o tem, kako po tem 'au au' postopku rešuje otečeno in opečeno situacijo doma. Njegovega letališča si sicer nisem želela videti, me je pa neznansko mikalo, da bi ga videla v obraz. Ostalo je pri želji, saj je bilo po par stokih delo končano in že je gladek šibal iz salona, jaz pa sem se zahvaljevala usodi, da moj takratni partner ni imel takih prebliskov. Da bi me zvečer presenetil z besedami: »Draga, danes sem bila na depilaciji, poglej, kako lepo gladek sem – razen tam, kjer so se zatrgale dlake in je koža vneta!« Nočna mora! Enostavno si ne predstavljam, da bi bila oba brez dlak, žal.

Kaj pa moda? Še eno spolzko področje! Moški nam tukaj res težko ustrežejo. Po eni strani si želimo, da so vedno videti super kul, ko gre za oblačenje, kar pa vsekakor pomeni, da morajo imeti videz, kot da v svoj stajling niso vložili nobenega posebnega truda. Takoj ko je trud preveč viden, se namreč lahko zgodi dvoje, ali tip deluje nadut važič ali pa sumimo o tem, da je sploh 'straight' (pa mimogrede, čisto nič nimam proti tipom, ki niso 'straight', moje današnje pisanje se v celoti nanaša na tiste prve!). Ne eno ne drugo za hetero tipa ni zaželeno, seveda pa si tudi ne želim, da ga je čas čisto povozil in da še vedno hodi naokoli v nekem neestetskem modelu kavbojk, v kakršnih so zažigali tipi pred 20 leti, ali da se je sproščene poslovne elegance, kakršno pač po sili razmer zahteva njegovo delovno mesto, lotil preveč, khm … češko? Saj poznaš to spolzko področje, ko se moški, ki nima pojma oziroma samo približno ve, da lahko za neformalne poslovne priložnosti monotonost outfita razbije s kakšnim bolj 'športnim' in sproščenim kosom, spravi zadevi priti do dna. To se po navadi konča slabo, in ja, takrat si seveda želim, da tip obvlada estetiko, stil, arhitekturo in še kaj. Ampak spet ne preveč, saj veš – ravno prav, da vse skupaj izpade ležerno in neprisiljeno. Punce smo pač zahtevne!

Ne glede na vse skupaj je pravo mero v realnem življenju včasih težko ujeti. Še vedno pa je tako: največ metrov omar(e) za obleke mora pripadati meni. Največ omaric in poličk v kopalnici je mojih. Največja omara za čevlje je moja, čeprav so njegovi čevlji po dimenzijah večji. In če izvzamem dojenčke in majhne otroke, sem najbolj gladka doma jaz. Amen. O tem, zakaj mi je kult sodobne ženske, ki naj bi bila brez ene same dlake na telesu, mimo, pa kdaj drugič.

Lepotni odmerek je napisala Katarina Mihelič Bajt