Lepotni odmerek: Moja parfumska zgodba

Ali še huje, da mi vonj ni več všeč –vseeno pa ostane v spominu in v mojem parfumskem arhivu.

Moji parfumski začetki (če spustim dobo 'dišav' Vanderbilt, Gabriela Sabatini in Naf Naf v osnovni šoli (mimogrede, si dovolj 'stara', da se jih še spomniš?)) so se zelo resno začeli na dan, ko sem se prvič srečala s takrat čisto novim Diorjevim Dolce Vita. Zdel se mi je noro čudovit vonj, ki me je v hipu, kot je pač napovedovalo tudi ime, spravil v sladko, dobro voljo. Zdel se mi je popolnost v steklenički, premišljen in kompleksen vonj (zlasti če sem ga primerjala s svojimi prejšnjimi dišavami tenisačic ipd.) in mama sploh ni opazila, da 'skupna' raba pravzaprav pomeni, da sem si ga prilastila. Ta parfum me je potem spremljal leta. Bil je z mano na zmenkih in povsod, kjer sem se želela počutiti super. Kaj super – fantastično! 

Citrusi so bili dovolj posladkani, da se je svežina odlično prepletala z začimbnostjo in sladkobo. In kar je bilo najpomembnejše: takrat (še) ni dišala po njem nobena druga vrstnica. Kupila sem najmanj deset stekleničk in jih tudi porabila. Ja, bila sem obsedena. Ta vonj je bil zame kot oblačilo – nujno ga potrebuješ in vedno je pri roki. Potem pa so pri Diorju lansirali Hypnotic Poison kot odgovor na dva že obstoječa strupa, Poison in Poison Tendre, in hipnoza je kajpak delovala tudi name. Če pomislim na takratne dišave, dosegljive pri nas, je bil hipnotični strup res zelo poseben. Takrat sem Dolce Vita začela varati z njim in rodila se je nova ljubezen: Hypnotic non stop, v vseh variacijah. Zasvojil me je. Kupila in porabila sem nešteto stekleničk. Mislim, da so me vsi poznali po tem vonju. Smola je bila, da je bil sicer res čudovit, a žal ne samo meni. 

Sprehod po najbolj obljudeni ljubljanski ulici ali večerni izhod v teater sta pokazala jasno situacijo: šlo je za eno izmed najbolj priljubljenih dišav tistega časa, všeč je bila tako smrkljicam kot ženskam, ki vejo, kaj hočejo. Morda ga ni bilo zaznati le na umirjeni energiji starejših gospa, one so bile pač zveste Chanelu in podobnim klasikom. Ta splošna priljubljenost mojega omiljenega 'strupa' me je seveda zelo motila, ampak ni bilo druge, kot da vztrajam pri njem, dokler strast ne bo popustila in se bo med naju vrnili nekdo nov. Kdo bi to lahko bil, mi ni bilo jasno. Prepričana, da še enkrat ni mogoče ponoviti take kemije, kot jo imava z gospodom Strupom, sem skeptično ovohavala novosti v drogeriji in nad vsako vihala nos. Ne, Hypnotic je pač eden in edini. Imela sem še druge dišave, jih tudi uporabljala, ampak edino s strupom sem se počutila jaz res – jaz.

Tako so minevala leta in sploh nisem opazila, kdaj sem začela po svojem strupu posegati manj pogosto. Vse večkrat sem namreč uporabila kaj drugega in potem je prišlo dolgo obdobje, ko se ga sploh nisem dotaknila, samo prah sem brisala z njega in ga vsakič povonjala le v steklenički. Tako se je začela moja polička z dišavami širiti, oba Diorja, Dolce Vita in Hypnotic Poison, pa sta bila pospravljena vedno bolj zadaj. In tako je še danes, ali verjameš, da sta še vedno v 'arhivu', čeprav nobenega ne uporabljam več? Medtem ko to pišem, sem se popršila z njima in odpeljala sta me nazaj, skozi vse stvari, ki ti jih bom na tem mestu raje zamolčala ali pa te ne bom dolgočasila z njimi, ampak očarana sem nad tem, kam te lahko vonj popelje. Njegov zapis se ti skrije nekam daleč v nezavedni spomin in potem spet pride na plano, vsega se spomniš, odvrti se kot film.

Hypnotic je letos doživel 'comeback', vsaj za moje pojme. Pri Diorju so se specializirali za strupe in v vseh letih poslali na trg kar precej strupenih različic. Za Hypnoticom je prišel Pure Poison, ki je ohranil nekaj strupenih lastnosti, a je čistejši, bolj zračen, lahek vonj (zgolj v luči težke kategorije sladkobe, kamor se uvrščajo preostali). Uporabljala sem ga, a zares moj ni bil nikoli. Mogoče tudi zato, ker me spominja na obdobje, ki mi ni bilo najbolj všeč. Sledil je Midnight Poison, tega sem izpustila, ker mi ni bil všeč. Letos pa je zadišalo po Poison Girl, ime nakazuje na to, da bo dišava primerna in všečna mlajšim uporabnicam. Mene izredno spominja na Hypnotic, le da je malo lažji, manj vaniljast in glasen in ima kakšen akord bolj moderen pridih. Če ga ne bi dobila v dar (dobra plat lepotnega novinarstva!), bi ga verjetno samo iz radovednosti preizkusila v drogeriji, tako pa me je po svoje vrnil v preteklost in mi dal zanimivo iztočnico: še sem ista jaz, le malo drugačna! Uporabljam ga, kadar sem še posebej nostalgična.

Kaj pa ti in tvoji vonji, imaš tudi ti zgodbe z njimi? Mogoče ti kdaj drugič zaupam še kakšno svojo …

Lepotni odmerek je napisal Katarina Mihelič Bajt