Silvija Jovanović: Ženske do mene pripelje globoka lakota po svobodi

Nanjo se obračajo ženske z različnimi težavami, vendar pravi, da jih do nje pripelje globoka lakota po svobodi, samouresničitvi in ljubezni do sebe.

Pred leti ste izdali knjigo Osrečki za ženske, ki tečejo z dolgovi. V njej ste pisali o sodobni ženski in njenih prizadevanjih, da želi biti popolna. Kako je nastala ideja za knjigo – ste spoznali veliko žensk, ki imajo s tem težave?

S prizadevanjem za popolnost ni prav nič narobe, kadar gre za popolnost pri (samo)ustvarjanju, delovanju, razvijanju in razvoju. Brez težnje k popolnosti ne bi bilo napredka. Obremenjujoča ali celo destruktivna pa je popolnost, ki izvira iz tekmovalnosti in tista popolnost, ki postane sama sebi namen.

Sindrom perfekcionizma, ki izhaja iz težnje k popolnosti, ustvarja nezdrav občutek krivde, občutek, da nisi »dovolj dober«, če se še tako trudiš. Vse to se seveda začne koreniniti v nas že v fazi odraščanja, ta notranji »sovražnik« pa se hrani z dobro znanimi pritiski družbe, ki širi iluzije in podobne napačne predstave o tem, kaj pomeni biti uspešen ter srečen.

Vse skupaj je začinjeno z vzpodbujanjem frustrirajočega primerjanja, nezdrave tekmovalnosti brez empatije in z zvrhanim košem stereotipov, kakšna mora biti prava ženska. In s tem, kakšna mora biti, ne mislim samo na zunanji videz, ki je zgolj vrh ledene gore. 

Kaj pa moški – kakšno vlogo imajo pri tem?

Čeprav se to tiče tudi njih, večina moških o tem modro molči, saj je rezultat »ženskega« perfekcionizma zanje načeloma ugoden. Ženske se trudijo biti popolne predvsem zaradi njih, čeprav tudi one o tem »modro« molčijo in si to težko priznajo. Tudi zato jih je še vedno več kot tistih osvobojenih, ki ne želimo živeti pod težo tega nepotrebnega bremena. 

Moj prvotni namen je bil, da napišem knjigo, namenjeno moškim, ki bi jo brale tudi ženske. No, potem sem si pa rekla: »Silvija, začnimo vseeno z osvobajanjem žensk, da se poveča število opolnomočenih z lastno enkratnostjo, iz katere se rojeva popolno zadovoljstvo z lastno nepopolnostjo, potem se bomo pa lotili moških.« (smeh)

Knjiga z delovnim naslovom Za moške, ki si upajo (biti svobodni) je še vedno v nastajanju in srčno upam, da kmalu ugleda luč sveta. Ta čas pa se lahko potolažijo s poglavjem pod črko O v knjigi Osrečki za ženske, ki tečejo z dolgovi. 

PREBERITE ŠE -> Jerneja Hribar Bukovič: Upočasnitev krepi osredotočenost, hitrost jo ubija

Že več let svetujete ženskam. S katerimi izzivi se srečujejo?

Gre za kombinacijo naslednjih pojavov: slaba, preluknjana ali povsem izkrivljena samopodoba, depresija, tesnoba, napadi panike, preobremenjenost, čezmerna zaskrbljenost, zmeda, nesposobnost izražanja čustev - prevlada razuma ali čezmerna čustvenost - prevlada čustev, naveličanost, izguba smisla, nemoč, ujetost v iluzijah iz zgodnjega otroštva, nerealen strah pred osamljenostjo, pretirana, zastrupljajoča obsedenost z zunanjim videzom, občutek izgube sebe, neustavljiva potreba po kontroli in dokazovanju, občutek nepomembnosti in še bi lahko naštevala. Ampak v resnici jih do mene pripelje globoka lakota po svobodi, samouresničitvi in ljubezni do sebe, kar zelo hitro osvetlimo.  

Na kakšen način jim pomagate?

Imam srečo, da sem že od rojstva v močni navezi z intuicijo in da - ne samo kot igralka, temveč tudi kot poslušalka - imam veliko sposobnost vživljanja v čustveni svet sočloveka. Ta sposobnost me ne obremenjuje, da ne bi mogla z razumske distance ohranjati zdravega odnosa do njihove enkratnosti.

Ker sem osvobojena vseh primerjanj, pričakovanj, nerealnih predvidevanj, projekcij in obsojanja, se oseba pri meni počuti povsem sprejeto in zato so ustvarjeni pogoji za to, da začne tudi sama sebe sprejemati takšno, kot je. (O)srečujemo se na individualnih izobraževalno-terapevtskih delavnicah. 

Kdo večinoma poišče vašo pomoč?

Lahko bi rekla, da vsi, ki želijo nekaj spremeniti in zaživeti bolj brezskrben, lahkoten, srečen vsakdan. Zanimivo je tudi dejstvo, da v zadnjih letih število moških, ki potrebujejo podporo pri delu s seboj, presega število žensk. Prihajajo kot posamezniki ali v paru, saj je uglaševanje v partnerski komunikaciji moja strast in tega je pravzaprav največ. 

Zelo rada delam tudi s starejšimi najstniki. Železo se kuje, dokler je vroče, saj v mlajših letih vzorci, ki nas ovirajo, niso tako močni. 

Omenili ste, da k vam pridejo ženske, ki imajo slabo ali povsem izkrivljeno samopodobo. Kaj torej svetujete ženskam, ki ne zaupajo vase in imajo občutek, da niso dovolj dobre?

Dam jim smernice in jim pomagam ustvariti pogoje, da čim prej začnejo sprejemati sebe z vsemi »dobrimi« in »slabimi« vsebinami. Želim, da čim prej uvidijo, da ni črno-belega sveta. Včasih je dobro slabo in včasih slabo lahko izpade dobro. Pokažem jim, kako naj se izurijo v svetovanju same sebi. Pomagam jim do tega, da spregledajo, da so nasveti drugih le drugo mnenje, prvo in pravo mnenje je tisto, ki pride iz uglašenosti ter skladnosti med njihovim lastnim razumom, čustvi in intuicijo - občutki. 

Pomagam jim, da začutijo, kako je, ko zaupajo vase in so dovolj dobre in potem se naučijo, kako se vedno lahko vrnejo v ta vir samozavesti ter občutka, da so – ne le dovolj dobre – temveč povsem odlične v danem trenutku, v določeni situaciji. Naučijo se piti iz lastnega izvira, ki ga vsakdo med nami ima.

Vsekakor pa najprej razčistimo, kaj pomeni prava samozavest - to je (s)poznavanje in sprejemanje sebe in nikakor ne to, da vsi pogledajo vate, ko stopiš iz avta ali v neki prostor. Slednje je atraktivnost ali zanimivost, nikakor pa to še ne pomeni samozavesti. Na kavču Srečko je sedelo že veliko lepih zadnjic, po videzu bi lahko rekli celo fatalnih žensk, ki so v svojem bistvu bile zelo nesigurne in so imele pred prihodom v »moje roke« le za makovo zrno prave samozavesti. 

PREBERITE ŠE -> Saša Kveder, mama odvisnika: Nazadnje si sam s svojim trpljenjem

Se na vas obrnejo tudi ženske, ki imajo težave z izražanjem jeze, ker so se navadile, da jo potlačijo?

Če se malo pohecam, niti ne! Brez težav naderem koga, če je to potrebno (smeh). Ja, večina žensk ima težave z izražanjem jeze, večina moških z izražanjem žalosti, a to hitro uredimo. Specializirala sem se za tehnike, s katerimi čustveno funkcijo v naši psihi hitro osvobodimo ali zajezimo in se naučimo upravljati z njo v veliko veselje našega stvarnika, kdorkoli to že je. Kajti čustva so nam dana, da jih izražamo. Brez čustev bi življenje bilo pusto, tudi umetnosti ne bi bilo, ne bi bilo pristnih odnosov. Čustva so barve našega življenja. Naučiti se le moramo, kako jim vrniti to, kar jim je bilo odvzeto že zelo zgodaj - pravico do obstoja in pogovora z njimi. Kar potem sledi, je pravi mali čudež. 

Kakšna je za vas svobodna ženska?

Takšna kot svoboden moški, ampak ne po tisti njihovi nezreli definiciji svobode, po kateri bi radi počeli vse, kar jim paše, a brez posledic in prevzemanja odgovornosti. (smeh) Svobodna oseba je oseba, ki zna plesati ples matrice, hkrati pa je z eno nogo ves čas v svojem lastnem plesu enkratnosti. Sveta ne doživlja kot grožnjo in zapor, temveč se počuti zelo pomemben košček sestavljanke, ki ji pravimo življenje.

Izraža se svobodno, zavedajoče se in istočasno omogoča tudi drugim, da se tako izražajo. Uživa v vsakem trenutku z zavedanjem, da bo še veliko doživela in s tem »veliko« imam v mislih vse drobne stvari, v katerih lahko uzre fascinacijo in lepoto obstoja. Svobodna oseba živi v sedanjem trenutku, preteklost in prihodnost je ne moreta zasužnjiti. 

V knjigi ste zapisali: »Da ti bo lažje ločiti zrno od plev, ločiti svojo pristno naravnanost in razmišljanje s svojo glavo od splošnih stereotipnih zahtev sodobne družbe ter za preglednejše delo na sebi, ti bom pomagala s seznamom, ki sem ga preprosto poimenovala Abeceda dolgov.« Kakšna je ta abeceda?

Za abecedo sem se odločila čisto preprosto zato, ker sem želela, da je knjiga nekakšna ženska žepna knjiga, »torbnica«, ki jo lahko nosimo tudi s seboj kot opomnik. In ko nekaj iščemo, se mi zdi, da je lažje iskati po abecedi. Kako to izgleda v praksi, pa bodo bralke najlažje in najbolj jasno videle, če sežejo po knjigi (smeh)

V knjigi pišete, da je bolje kot popolnost iskati srečo. Kako pa to uresničimo?

Z odločitvijo, da živimo in prenehamo z iskanjem. Lev Tolstoj je izjavil: »Če hočeš biti srečen, bodi.« Dostojevski je rekel, da so ljudje srečni, samo, da tega ne vedo. Budi pripisujejo izjavo, da ni poti do sreče, da je sreča pot sama.

Torej, prenehajmo z iskanjem neke že narejene popolnosti in sreče, ki ju pač ni možno dobiti v trgovini, na tržnici ali naročiti po spletu. Preprosto začnimo živeti svoje življenje, svoje izkušnje. Sprejmimo, da ni raja brez pekla, da ni svetlobe brez teme - in obratno. Sreča je naravna posledica ljubeče in zavedajoče se naravnanosti do sebe in sveta. 

Bi zase rekli, da ste srečni?

Da, jaz sem srečna tudi, ko sem tečna. (smeh) Uspeva mi tako, da živim to, kar govorim. 

Kako pa ste se spoprijeli s težavami, kadar so vas doletele?

Srečevala sem se in se še srečujem z veliko težavami, a večino življenja živim po načelu: ko težavi odvzamem težo, kar ostane, je rešitev ali za vsako težavo obstaja rešitev. Ena mojih večjih težav je bila zdravstvene narave v obliki raka, ki sem ga zdravila celo preteklo leto, zdaj pa okrevam in čutim, kako telo, razum, čustva in intuicija sodelujejo pri tem, da še zadnje posledice obsevanj ter kemoterapij izzvenijo v preteklost, da se preselijo v črno luknjo, kot rada rečem. To izkušnjo sem izkoristila, da sem ustvarila tehniko za samopomoč, s katero si lahko lajšamo trpljenje. Mislim, da bi moja edina nerešljiva težava bila, če ne bi mogla biti ustvarjalna, čeprav je lepo tudi zgolj biti, obstajati. 

Ste ustanoviteljica originalne metode Poglavar, ki združuje sodobna psihološka dognanja in višja duhovna spoznanja. Na kakšen način poteka in podpira ljudi?

Ljubezen do psihologije, filozofije, antropologije, umetnosti in duhovnosti je narekovala, da celo življenje raziskujem človeka in se nenehno učim, a teorija je zame vedno bila le osnova za delovanje. O vsem dvomim, dokler ne vidim, da deluje. Zato v meni največ znanja in modrosti prihaja iz prakse.

Pred desetimi leti sem lansirala metodo Poglavar - ime je nastalo povsem naključno, iz ljubezni do indijanske kulture, čeprav so mi vse kulture pri srcu. 

Nekateri elementi metode lahko koga spomnijo na psihodramo, geštalt, transakcijsko analizo ali kakšne podobne psihološke smeri, ampak gre za popolnoma originalno metodo, ki vključuje tehnike ter module za samopomoč, vse skupaj pa poteka pod geslom »zaveDAnje, svoBOda, ljubeZEN«.

Čeprav je metoda kompleksna, je hkrati zelo preprosta. Ne sili nas, da delamo na sebi kot da gre dobesedno za garanje, za projekt, ki ga je treba dokončati, temveč nam daje možnost, da živimo s seboj in se sproti brusimo v čedalje bolj srečno in zadovoljno bitje. Čeprav je resna, je metoda tudi zabavna, sproščujoča, prvi koraki vedno gredo v smer urjenja v samoopazovanju, spoznavanju in samosprejemanju, potem pa se naučimo, kako upravljati svoje notranje prebivalce, kot temu rečemo v poglavarščini.

Izurimo se v tem, da v notranjem svetu postanemo dirigent svojega orkestra, trener svojega moštva, plesalec svojega plesa skozi življenje, vodič po notranjem popotovanju, kjer lahko vsak dan odkrijemo kakšen zaklad. Prispodob za metodo Poglavar je toliko, kolikor je ljudi, ki jo uporabljajo. 

PREBERITE ŠE: Alida Klemenčič: Otroka sta se soočala s sitnim – tudi agresivnim – otrokom v mamini podobi

MORDA VAS ZANIMA TUDI: Ditka: V mojem življenju bi zevala praznina, če bi izbrala drugače