Alida Klemenčič: Otroka sta se soočala s sitnim – tudi agresivnim – otrokom v mamini podobi

Koprčanka Alida Klemenčič je bila pri 44 letih mati dveh skoraj odraslih otrok, uspešna podjetnica in ženska, ki je čutila, da bi lahko premikala gore. Leta 2006 ji je huda nezgoda globoko zarezala v življenje.

Med delom na njeni vrtnariji v Izoli ji je v glavo priletel kovinski delec stroja, ki je v bližini mulčil živo mejo. Utrpela je poškodbo možganov, kar jo je pahnilo na dolgo pot od preživetja do okrevanja. O tem je napisala knjigo, ki jo je nedavno predstavila v izolskem kulturnem domu. Dvorana je bila nabito polna.

Čez nekaj dni, ko sva se zmenili za pogovor, so njen dom še krasili barviti šopki rož, ki jih je prejela ob predstavitvi knjige. Družbo ji delata psička in mačka, na stenah pa visijo družinske fotografije in likovna dela sina Roka. Zazvonil je telefon, po­klicala jo je ravno prijateljica Rymma, ena od tistih ljudi, ki jim bo Alida večno hvaležna za podporo, ko jo je najbolj potrebovala.

V knjigi z naslovom Dolga je ta pot zapišete, da je bila ravno Rymma, plesna koreo­grafinja in učiteljica, ena prvih, ki ste jim dovolili, da vas, ko ste se ovedeli po nezgodi, obiščejo v bolnišnici.

Res je, z Rymmo sva že dolgo povezani, prek nje sem prišla v stik s ciganskim plesom in glasbo, ki mi ogromno pomeni. Po operaciji sem bila neprepoznavna, iznakažena – po eni polovici glave sem imela še svoje dolge lase, drugo polovico so mi obrili, levo stran obraza sem imela spačeno zaradi pareze. Nekateri prijatelji, ki so me videli, so kar lezli skupaj.

Najhuje pa je na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu (URI) Soča, ko okoli sebe zagledaš mlade ljudi v tako žalostnem stanju. Spomnim se 19-letnega dekleta, ki je bilo takrat staro kot moja hčerka. Vse, kar je lahko dala od sebe, so bili nerazum­ljivi glasovi; bila je skoraj negibna in odvisna od nege zdravstvenega osebja. Komaj takrat sem se začela zavedati resnosti svoje poškodbe.

Skratka, Rymma mi je v bolniško sobo v Izoli prinesla cd-predvajalnik z glasbo skupine Šukar. Čeprav sem bila še na kisikovih cevkah, me je dvignila iz bolniške postelje, moje noge postavila na svoje in mi rekla: Alida, plešiva! In sva tako zaplesali.

Ko ste bili še v komi, ste se na neki način odločili, da se ne boste vdali, ampak se boste vrnili v življenje.

Medtem ko sem ležala v komi, sem slišala glasove svojcev, zdravstvenega osebja in drugih bolnikov, ki so ležali v sobi na intenzivnem oddelku, nisem pa mogla gledati in govoriti.

Rehabilitacijski proces traja dolgo časa in se meri v več letih. Sama še zdaj ne morem tipkati z levo roko, a je to nekaj, zaradi česar se ne obremenjujem več.

Takrat se na trenutke odločaš, ali boš ostal pri življenju ali te bo odneslo v onstranstvo. Poleg mene je umiral mlad fant. Starši so mu namenili zadnjo molitev, in ko sem slišala župnikov glas, sem mislila, da je bila namen­jena meni. To je bilo zame prelomno.

Rekla sem si, da ne bom umrla, in pred seboj sem za­gledala belo svetlobo – belega angela. Mislim, da je bil to znak, da pridem nazaj.

Imela sem veliko motivacijo, da se vrnem – tu sta me čakala otroka, ki ju je bilo treba do­študirati, mama in podjetje z osmimi zaposlenimi. Okoli mene pa je umrlo mnogo mladih ljudi. Največ je bilo fantov – bila pa so tudi dekleta –, ki so bili večinoma udeleženi v prometnih nesrečah.

Poudarili ste, da ne želite, da bi vas prikazovali kot junakinjo, saj ste imeli tudi veliko sreče. Knjigo ste posvetili vsem, ki so doživeli okvaro možganov, bodisi zaradi nesreče bodisi kot posledico kapi, da bi jim vlili nekaj upanja in poguma. Poleg tega opozarjate na velike sistemske pomanjkljivosti v procesu rehabilitacije, tako za bolnike kot njihove svojce.

Knjiga je najprej namenjena mojima otrokoma Roku in Urški. Zanju mi je težje kot zame. (Obraz ji zalijejo solze.) Spomnim se Roka, ko sem negibna ležala v komi, klical me je, naj se zbudim: Mami, mami, potrebujemo te!

Vse, kar sem lahko storila, je bilo, da sem nekoliko premaknila desno roko. Imela sem srečo, da sem dokaj hitro prišla na rehabilitacijo – ki jo je, mimogrede, treba začeti čim prej – in da se mi je uspelo postaviti na svoje noge. Večina bolnikov po poškodbi glave pride domov na vozičku in dostikrat je treba zanje tudi prilagoditi stanovanje.

Tudi ko sem si govorila »roka, dajmo«, me ni ubogala. Ko pa plešem, se ob glasbi moje telo povsem drugače odziva. Glasba in ples sta odlična terapija.

Največja težava pa je, da ne bolnik ne svojci ne pričakujejo, da bo domov prišel povsem spremenjen človek. Moja otroka, stara 18 in 25 let, sta se soočala s sitnim – tudi agresivnim – otrokom v mamini podobi.

Tedaj bi nujno potrebovala strokovno psihološko podporo – enako jaz sama –, a smo bili povsem prepuščeni sami sebi. Dejansko je tako, da ob okvari možganov nimamo samo bolnika, s katerim se je treba ukvarjati, ampak tudi vso njegovo družino. O tej sistemski težavi je spregovoril tudi dr. Klemen Grabljevec z URI Soča. V Ljubljani sicer deluje društvo Vita, a to za vso Slovenijo ni dovolj.

Čeprav ste navzven dobro okrevali in se vam posledice poškodbe ne poznajo več, ste se po prihodu domov zlomili, mar ne?

V univerzitetnem kliničnem centru in na rehabilitacijskem inštitutu moram kar najbolj pohvaliti izjemno osebje, ki nam je ves čas stalo ob strani – prvi so nas stalno spremljali in vztrajno budili iz kome, drugi, pod takratnim vodstvom dr. Viktorije Košorok, pa so bili entuziasti, ki so se naprej borili za nas. Domov pa sem prišla kot drug človek, nisem bila več niti senca same sebe.

Če pomislite, da na začetku nisem znala rešiti križanke za predšolske otroke! To je zelo težko sprejeti. Kopičila so se negativna čustva – zanikanje, jeza, agresija, strah, sram –, ki jih nisem znala predelovati. To so faze, skozi katere gremo skoraj vsi prizadeti po hujši poškodbi.

Ko je minilo pol leta od operacije, kar velja za čas, ko bi okrevanje moralo dati želene rezultate, sem obupovala. Zdravil proti depresiji si nisem upala jemati, da ne bi izgubila tega, kar sem vendarle pridobila.

Kaplja čez rob je bila, ko nisem prestala testa za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja. Zlomilo me je. Taka nisem hotela ostati – samo breme za svojce! Po poskusu samomora je sin moral podpisati dokumente za hospitalizacijo v Idriji.

Ste se počutili zaznamovano, ker gre za psihiatrično ustanovo?

Upirala sem se, kolikor sem mogla, da ne bi šla. Zdravnico sem prepričevala, da ne sodim tja, saj nisem nikomur nevarna. Odgovorila mi je, da sem nevarna sama sebi. Zaprti oddelek sem kmalu zapustila, na odprtem pa je bilo čisto nekaj drugega. Imeli smo skupinske terapije, pogovore, terapije z glasbo, biblioterapijo, likovne delavnice, sprehode v naravi, različne oblike fizičnih vadb, vodenega sproščanja ...

Udeležila sem se delavnice keramičnega ustvarjanja in tako še krepila svojo finomotoriko. Umetnost je pravzaprav najpomembnejše, kar imamo, saj se človek lahko prek nje ustvarjalno izrazi. Obžalujem pa, da je pri nas še vedno tako močna stigma duševnih bolezni in tovrstnih ustanov.

Je tam dozorela odločitev, da boste napisali knjigo?

Če mi takrat ne bi pomagali in bi umrla, bi za seboj pustila tako travmo … (Besede ustavijo solze.) Moja otroka mi nista znala pomagati, čeprav sta hotela! Ko sem se vrnila iz Idrije, sem se odločila, da napišem knjigo, a sem se tega lotila šele leta 2012, ko sem bila primorana dati podjetje v stečaj. Tudi moji zaposleni – z nekaterimi smo bili skupaj 18 ali 19 let – so zaradi tega trpeli.

Po poklicni rehabilitaciji sem dobila odločbo, na kateri je pisalo »direktor s skrajšanim delovnim časom« – kakšen direktor pa lahko dela štiri ure? Morala sem se ukvarjati tudi s svojo eksistenco, ampak sem od nekdaj taka, da iščem rešitve. Za nekaj časa sem celo oddajala stanovanje turistom in se preselila v spodnje garažne prostore.

Knjigo sem ob nadaljnjih življenjskih bitkah končala šele po štirih letih, nato pa je trajalo še nekaj časa, da sem jo pripravila za izdajo. V nekem trenutku sem celo razmišljala, da bi te načrte opustila, ampak zdaj, ko vidim, kakšen je odziv ljudi, vem, da je bilo vredno. Pišejo mi tudi taki, ki sploh niso imeli poškodbe glave, ampak so prek moje zgodbe predelovali svoje travme, denimo samomor ljubljene osebe zaradi hude bolezni, propad lastnega podjetja in tako naprej.

Leto po nezgodi ste priredili zabavo za prijatelje. Ste takrat čutili, da ste že večinoma ozdravljeni?

Nikakor ne! Kot je tudi povedal dr. Grabljevec, so možgani tako kompleksen organ, da dokončna ozdravitev skoraj ni mogoča. Rehabilitacijski proces traja dolgo časa in se meri v več letih. Sama še zdaj ne morem tipkati z levo roko, a to je nekaj, zaradi česar se ne obremenjujem več. Lahko pa si z njo pomagam olupiti mandarino, kar mi v preteklosti ni šlo. (Nasmeh.)

V sklepnem delu knjige nanizate nekaj poudarkov iz svoje terapije, ki traja še danes: dobri družinski odnosi, telovadba, pes, bran­je, glasba, ples, druženje, sproščanje, izobraževan­je …

Že na URI Soča sem veliko delala na sebi. Mislila sem, da če se bom priganjala, mi bo prej uspelo, da si povrnem izgubljene sposobnosti, ampak ni tako. Možgani potrebujejo delo, potrebujejo pa tudi počitek.

Še dolgo nisem mogla spati, ves čas mi je mrgolelo v glavi. Tudi ob petih zjutraj sem hodila gor na hrib, a to ni bilo kot danes, ko grem na vrh Markovca, kjer se mi med oljkami odpira pogled na morje, meditiram in poslušam ptice.

Tudi ko sem si govorila »roka, dajmo«, me ni ubogala. Ko pa plešem, se ob glasbi moje telo povsem drugače odziva. Glasba in ples sta odlična terapija. Veliko mi je pomagala moja Flika, kužka, za katero sem se takrat odločila.

Zelo pomembna sta tudi izobraževan­je in interakcija z različnimi ljudmi. Prav zanima me, česa so še sposobni moji možgani in kaj lahko zmorem.

Lotili ste se tudi novega projekta.

Pri založbi Beletrina so organizirali izobraževanje in usposabljanje pripadnikov ranljivih skupin na področju kulturnega menedžmenta. Čeprav nisem natančno vedela, v kaj se podajam, sem se vozila v Ljubljano s prevoz.org, kar je bilo zame nekaj novega in tudi dokaj naporno. A sem sprejela izziv in nisem hotela ostati v svoji coni udobja. Obenem pa sem tudi tako krepila svoje možgane.

To je bila izredno zanimiva in poučna izkušnja. Z na novo pridobljenim znanjem pod Beletrininim okriljem zdaj pomagam ozaveščati o fizičnih, komunikacijskih in informacijskih ovirah, s katerimi se srečujemo osebe z različnimi izkušnjami invalidnosti pri obisku kulturnih in drugih dogodkov ter pri uporabi spleta.

Načrtujem pa tudi knjigo z zgodbami drugih ljudi, ki so prav tako utrpeli možgansko okvaro in sem jih spoznala po nezgodi. Tovrstnih pričevanj skorajda ni, a menim, da bi vendarle morala med ljudi.

To bi pripomoglo k večji ozaveščenosti glede te problematike in iskanju boljših rešitev. Po mojem si lahko ljudje s podobnimi izkušnjami med seboj zelo pomagamo.

Preberite še: Lucija Čevnik: Bila sem čustveno spregledan in zanemarjen otrok. A svoji mami sem odpustila vse

Morda vas zanima tudi: Meta Hrovat: V zadnjih dveh letih se mi življenje postavlja na glavo