Anja Lukež Schroll: Radovedna in vztrajna ženska, zaljubljena v lepo deželo in trdo delo

Anja Lukež Schroll je v čevljarstvu že vse življenje. Rodila se je v Ljubljani, očetu Slovencu in materi Hrvatici. Prva leta življenja in tudi še pozneje je živela v Italiji. Zanimiva mešanica je ustvarila podjetnico po tradiciji, trmasto v poslu, in mamo ter prijateljico z velikim srcem.

Inovativnost, moda in ščepec norosti so poskrbeli, da je preživela vse krize v sektorju, prepričana, da je za boj proti raznim invazijam iz daljnih krajev edina rešitev evropska kakovost. V prostem času je radovedna in zabavna ženska, zaljubljena v lepo deželo in dobro hrano, zna pa tudi pozabiti na posel in uživati ​​življenje.

Vaš oče je želel, da bi postali smučarka …

Zgodba sega v sedemdeseta leta, ko se je oče iz nekdanje Jugoslavije preselil v ravnice Benečije v Italiji zaradi dela v podjetju San Marco. Tedaj je bila to vodilna blagovna znamka smučarskih čevljev. Družina je tako postala del sveta športa in obutve. Ker smo bili obkroženi s temi okoliščinami in izjemnimi športniki, kot so bili Mateja Svet, Bojan Križaj, Rok Petrovič, Petar Popangelov, Blanca in Francisco Fernandez Ochoa, Vladimir Andrejev in drugi, se je seveda pričakovalo, da bom smučarka.

Nisem imela velikega potenciala in konkurenca je bila v Sloveniji velika, pa vendar sem do določene starosti morala vztrajati v tem športu. Moj oče je bil absolutna avtoriteta, doma nismo veliko razpravljali – bilo je, kot je on rekel, vsaj do najstniških let. Potem je uporništvo zaznamovalo leta moje mladosti. (Nasmeh.)

Vaša poslovna pot je pravzaprav prepletena z zgodbo vaše družine, kajne?

Pozneje je družina z željo po povečanju in izboljšanju proizvodnje podjetje San Marco prodala in se iz Benečije preselila v Slovenijo. Podjetje, ki sta ga na novo ustanovila mama in oče, je bilo specializirano za razvoj in proizvodnjo obutve pomembnih mednarodnih blagovnih znamk.

Kmalu je postalo sinonim za obrtniško znanje, kakovost, tehnologijo in kreativnost. Proizvodne obrate je imelo po nekdanji Jugoslaviji, pozneje samo v Bosni in Hercegovini, ki je ena od regij, kjer imata obutvena in tekstilna tradicija starodavne korenine.

V Bosni in Hercegovini izdelujemo tudi baletne čevlje, h katerim je mene zanesla pot. Danes podjetje predstavlja popolno združitev tradicije in inovativnosti.

Da sem v družinskem podjetju postala samostojna, je trajalo več kot 15 let, oče ni nobene stvari izpustil. Cena, ki sem jo za to plačala, je bila visoka. Tako rekoč sem izginila iz družbe, ves čas sem bila odsotna zaradi dela v tujini, uveljaviti sem se morala na geografskih območjih, kjer ženska ni upoštevana in cenjena. To je bil velik izziv. Spoštujem vsako žensko, ki se odloči, da bo mama, poslovna ženska in ob vsem tem po možnosti ostala še dobre volje. (Smeh.)

Če želi ženska doseči več, mora plačati visok davek. A če bi me vprašali, kaj je bil v mojem življenju največji izziv, je to gotovo starševstvo. Vsi projekti skupaj, kot so bili zagoni novih proizvodenj, patenti, novi produkti, delo od Kitajske do Amerike, se ne dajo primerjati s starševstvom.

Kljub raznim krizam v sektorju in tudi epidemiji covida-19 ste ustvarili povsem novo poslovno zgodbo, kajne?

Več let smo sodelovali z nekaterimi večjimi mednarodnimi luksuznimi blagovnimi znamkami, vendar se je zdelo, da stvari ne delujejo. Kakovost, ljubezen do tradicije in podjetništva nista več tako pomembni: na prvem mestu, za kupce, so bile številke in nenehno iskanje najnižjih stroškov. Bili smo bitke za nekaj centov.

Potem sem ugotovila, da je potrebna sprememba – premik v smer, kjer je bilo treba vse obrniti na glavo. Podali smo se v umet­niške vode, specializirali smo se za izdelavo profesionalnih baletnih špic, kar se je leta nazaj zdelo kot lahek podvig, a se je izkazalo ravno nasprotno. Potrebovali smo tri leta in zahvaljujoč moji celotni ekipi postali vodilni proizvajalec baletnih špic.

»Nekoč so špice baletnih copatov izdelovali iz enakega materiala, kot so slovenska lectova srca, saj je skoraj neuničljiv. Za ta šport mora biti takšen,« ste povedali med sprehodom po skladišču podjetja, v katerem se na policah svetijo v pisane vrečice zaviti baletni copati.

Baletna plesalka preživi 60 odstotkov svojega časa na dveh centimetrih obutve – na špici. Celo svoje telo zaupa obutvi, to je nepredstavljivo, saj je to izjemno naporen umetniški ples.

Kako ste se sploh znašli v svetu baletnih copatov in gimnastike?

Ameriško podjetje je oddalo v Evropo povpraševanje za proizvajalca baletnih špic. Razpis je bil zahteven in naši tekmeci so se ga otepali. Sama izzive obožujem, kar izhaja še iz mojih športnih časov in vzgoje. Želela sem razviti nekaj, kar bo ljudem, ki so se odločili posvetiti svoje življenje športu, olajšalo njihovo pot. Srce mojega posla je šport.

Pri proizvodnji se osredotočate tudi na trajnost?

Res je. Gremo v smer proizvodnje trajnostnih izdelkov, naša gimnastična oblačila zdaj snuje priznana slovenska oblikovalka Mateja Benedetti, večkratna nagrajenka za trajnostno oblikovana oblačila. Zavedamo se, da če ne bomo začeli skrbeti za naš planet, ne bomo mogli nikomur ničesar zapustiti. Osredotočamo se predvsem na čiščenje morij in tako v svojih izdelkih uporabljamo materiale, reciklirane iz obrabljenih ribiških mrež, odpadne plastike in podobno. Sodelujemo in sponzoriramo tudi Anderson Cabot Center of Ocean Life in New England Aquarium za ohranitev določenih vrst kitov.

Živeli in delali ste v tujini, kako vidite Slovenijo tako z vidika posla kot življenja?

V otroštvu in pozneje sem živela v Italiji, poslovno pot sem gradila tudi v tujini, pa vendar, rada sem Slovenka. Moramo narediti več, da Slovenija ne bi bila izbrisana. Se pa bojim, da je Slovencem za to vse manj mar. Veliki načrti politikov, da bi iz svoje dežele naredili novo Silicijevo dolino ali malo Švico, so splavali po vodi, kljub temu da imamo vse možnosti.

Nobena vlada ni bila orientirana k temu, od tega smo oddaljeni svetlobna leta. Slovenijo postavljajo na zemljevid naši športniki z odličnimi dosežki. Seveda pa je kakovost življenja pri nas neprimerljivo boljša kot marsikje. To je tudi eden od razlogov, zakaj mi je Slovenija tako ljuba. Vlade si ne prizadevajo, da bi mladi izobraženi ljudje ostali v domovini.

Šolski sistem ni sodoben, ambiciozne in željne po uspehu sistem poriva iz države, namesto da bi jih poskušali zadržati. V šolstvu in zdravstvu se ves čas vsi pritožujejo, stavkajo. Če v šolstvu in zdravstvu, temelju družbe, ni »vitaminov«, sistem ne more biti zdrav. Moja in starejša generacija se vrača sem, ker se Slovenija ponaša s čudovito naravo, je varna in ima idealno geografsko lego.

Prej ste govorili o izzivih, s katerimi se sreča ženska v poslu. Lahko o tem poveste kaj več?

Seveda, moški se odločijo, da bodo delali eno stvar, navadno kariero, potem pa potrebujejo sto in en servis, da to izpeljejo. Tajnico, organizatorja potovanj, šoferja, doma pa še ženo. Vse to potrebujejo, da lahko na koncu rečejo, da so dosegli svoj cilj.

Ženska pa je še vedno penalizirana in nespoštovana v marsikateri panogi, hkrati pa mora tisti dan opraviti še tisoč in eno stvar. Morda lahko kdo reče, da ženske rade opravljamo več stvari hkrati, smo nadarjene za »multitasking«, nisem pa prepričana, da si tega res želimo. Če želi ženska doseči več, mora plačati visok davek. A če bi me vprašali, kaj je bil v mojem življenju največji izziv, je to gotovo starševstvo.

Vsi projekti skupaj, kot so bili zagoni novih proizvodenj, patenti, novi produkti, delo od Kitajske do Amerike, se ne dajo primerjati s starševstvom.

Zakaj?

Starši se ves čas sprašujemo, ali delamo prav. Bo nova generacija samostojna, bo izpolnila svoje cilje? Je tisto, kar otroku polagaš v zibelko, tvoj ali njegov cilj. Ob ambicioznih starših ima otrok težko svoje cilje. Od njega se moraš znati tudi umakniti. Nekje v ozadju so ves čas vprašanja, ali delaš prav.

V poslu tega ni, vsaj pri meni ne. Odločam se hitro in zadano potem izpeljem. Samo to, da otroku želiš najboljše, ni dovolj. Imam dva sina, najstnika v obdobju nenehnega uporništva, in mlajšega, ki mu sledi. Tisti, ki imajo otroke vedo, že vedo …

Vaša zgodba je zahtevala davek, kako vas je to spremenilo?

Prestala sem psihične in fizične napore, kar se lahko sliši klišejsko. Morala sem zboleti, da sem ugotovila, kaj je v življenju pomembno. Huda oblika izgorelosti v času, ko v Sloveniji tega sploh nismo poznali in mi skoraj nihče ni znal pomagati, je pustila posledice. Diagnozo so mi postavili v tujini, proces zdravljenja je trajal dolgo. Zdaj živim popolnoma drugače kot sem prej.

Kaj zdaj počnete drugače, da se izognete pasti izgorelosti? Se ljudje zavedajo, kako huda diagnoza je to?

Mislim, da ne. V Sloveniji se o tem nekaj govori, zelo malo ljudi pa ve, kaj pomeni. Še vedno, ko to omeniš, dobiš komentar: »Ah, to je neki abrakadabra.« (Nasmeh.) Izgorelost je konflikt med podzavestjo in zavestjo, nevrologi temu pravijo konflikt med levo in desno polovico možganov.

Zakaj nastane? Način življenja, prenesene travme, čustvene blokade ... V mojem primeru je bilo to večinoma dokazovanje.

Toda zakaj sem toliko let vztrajala v tem, da moram nekomu nekaj dokazati? Nekaj v podzavesti me je gnalo, da nikoli ni bilo dovolj. Še vedno delam s terapevti. Prvi dve leti sta bili najhujši, telo sem morala očistiti, pomagala mi je dieta, šport, hidracija in nič zdravil. Telo je treba očistiti. A ko si enkrat tam, kjer sem bila jaz, poti nazaj več ni. Napovedali so mi najslabše in mi torej ni ostalo veliko možnosti. Vse se je vrtelo okoli tega, da sem začela znova.

Sem še v takšni kondiciji kot nekoč? Ne. Ali potrebujem več časa za regeneracijo? Da. Toda vse, kar vidite danes okoli mene, je majhna različica tega, kar sem delala oziroma je podjetje delalo prej. Po naravi sem večna, morda tudi slepa optimistka. Če ne bi bila, gotovo ne bi bili tu, kjer smo. Danes je moje podjetje bombonček, način življenja v primerjavi z nekoč pa zabava. (Smeh.)

Preberite še: Adrijana Dimec iskreno o selitvi na Japonsko: Na začetku je bilo res težko, ker je kulturni šok ogromen (intervju)

Morda vas zanima tudi: Katarina Bervar Sternad: Potrebujemo bližino, ne druženje preko telefona