Danaja Lorenčič: »Za popolnost sem bila pripravljena žrtvovati vse, tudi zdravje«

Zavrnitev še ni razlog, da moramo odnehati. Večina stvari v naših življenjih ni popolnih, so pa dovolj dobre. To sta le dve mantri, na kateri se večkrat spomnite, če v življenju ves čas stremite k perfekcionizmu in ob tem čutite veliko breme.

Danaja Lorenčič je sociologinja, kolumnistka in urednica, ki je pravkar izdala svojo drugo knjigo Nepopolna. V njej opisuje svoje spoprijemanje s perfekcionizmom, ki je zarezal v vsako poro njenega življenja. Ugotovitve in nasveti v knjigi so podprti s strokovnimi spoznanji, obenem pa avtorica razkriva zgodbe iz svojega osebnega življenja.

V intervjuju sva spregovorili o tej izjemni knjigi, v kateri se bo prepoznal vsakdo, ki ga ženejo nemogoče visoka merila, s katerimi v resnici želi doseči samo eno - da bi bil sprejet in ljubljen.

V knjigi Nepopolna pišete, da je bil prelomen za vaš uvid o tem, kako perfekcionizem zastruplja odnos do dela in ljudi, trenutek, ko ste kot novinarka opravili intervju s hrvaškim pevcem Oliverjem Dragojevićem. Zaupajte nam, kaj se je takrat dogajalo in do kakšnih spoznanj ste prišli?

Intervjuja z Oliverjem sem se zelo veselila, ker sem od najstniških let oboževala njegovo glasbo. Toda najin pogovor je bil drugačen, kot sem si predstavljala, da bo, saj je na vprašanja odgovarjal kratko. Ko je po dvajsetih minutah pogovora dejal: »Sunce, jesmo li gotovi?« sem prikimala, obenem pa sem bila zaskrbljena. 

Zdelo se mi je, da ne bom imela dovolj materiala za intervju. Ko je nekaj tednov zatem v medijih odjeknila novica, da je Oliver Dragojević zbolel za rakom, sem jokala več ur in si očitala, da sem bila med intervjujem brezobzirna, ker sem bila osredotočena na rezultate svojega dela in nisem niti pomislila, da je priljubljeni pevec bolan. S tem sem prestopila tanko mejo med novinarstvom in mrhovinarstvom, česar si nisem odpustila. 

Po tem ko sem nehala jokati in se zmerjati z najgršimi možnimi pridevniki, sem se spomnila na Oliverjeve besede, da je zanj sreča »ko v nekem trenutku sediš v neki uvali v popolni tišini, gledaš morje in sonce.« In tako sem se tisto poletje odpravila na Hvar, da bi se ustavila in si povrnila radost, saj sem šest mesecev delala brez premora in dobila gastritis. 

Ko sem se odmaknila od službenih obveznosti, sem spoznala, da ni težava le v prekarnem delu, ki te žene onkraj zmogljivosti, temveč tudi v mojem odnosu do njega. Kadarkoli je šlo kaj narobe, tudi če ni bilo po moji krivdi, sem okrivila sebe. 

Nisem ločevala med sabo in rezultati svojega dela. Obremenjevala sem se z napakami, ki jih drugi niso niti opazili. Ob koncih tedna nisem počivala, ampak sem veliko časa porabila za piljenje člankov, ki sem jih vedno oddala tri dni pred rokom. Končni cilj je bil popolnost in zanjo sem bila pripravljena žrtvovati vse, tudi zdravje.

Velik pomen storilne naravnanosti v slovenski družbi in perfekcionizem gresta nekako z roko v roki, pa vendar v knjigi ugotavljate, kako vam noben uspeh ni mogel zagotoviti trajnega zadovoljstva in pozitivnega doživljanja sebe. Zakaj je temu tako oziroma kako perfekcionisti dojemajo delo?

Ne morem posploševati, saj vedno obstajajo izjeme, a številni perfekcionisti žrtvujejo ogromno časa in energije za delo, saj želijo vse opraviti brezhibno. Težko sprejmejo kritike in si zlepa ne odpustijo napak. Strah jih je neuspehov, ker verjamejo, da bodo razkrinkani kot nesposobni. Ob uspehih niso zadovoljni, temveč si takoj zastavijo nov cilj. 

Večinoma ne uživajo v procesu dela, ampak jih zanima le končni rezultat. Značilno je tudi, da se primerjajo z boljšimi od sebe; veliko pa ne pričakujejo samo od sebe, temveč tudi od drugih, zato niso priljubljeni med sodelavci. Nekateri perfekcionisti ne znajo sprejeti pohvale, ker menijo, da je neupravičena in si je ne zaslužijo. Na splošno niso zadovoljni s sabo, ker njihov občutek vrednosti temelji na dosežkih. 

Pomembno pa je izpostaviti razliko med prilagodljivimi in neprilagodljivimi perfekcionisti. 

Pomembno pa je izpostaviti razliko med prilagodljivimi in neprilagodljivimi perfekcionisti. Prvi stremijo k uspehu in svoje delo vrednotijo po visokih merilih, vendar naloge pravočasno končajo in izpolnjujejo obveznosti. Zanje je sicer značilno visoko zastavljanje dosegljivih ciljev, a tudi visoka samopodoba, notranja motivacija, zadovoljstvo in konstruktivno spoprijemanje s težavami. Za neprilagojene perfekcioniste pa je značilno, da se preveč ukvarjajo s popolnostjo pri vsem, kar počnejo, zato zanje nič ni dovolj dobro. 

Zaradi tega se lahko izogibajo opravljanju nalog ali pa jih ne končajo pravočasno, ker jih skrbi, da bodo naredili napako ali jih ne bodo mogli opraviti v skladu s perfekcionističnimi pričakovanji. O tej obliki perfekcionizma, ki je bil značilen tudi zame – in do neke mere še vedno je, sem pisala v knjigi. 

Strokovnjaki so nedavno prišli do zaključka, da so perfekcionisti najbolj nagnjeni k izgorelosti. Kako se pred tem zaščititi?

Ker nisem napisala klasičnega priročnika, obenem pa nisem strokovno usposobljena za dajanje nasvetov, težko odgovorim na to vprašanje. Prav tako se mi zdi, da se preveč govori o izgorelosti, ki prizadene srednji in višji družbeni razred, saj je večina nasvetov namenjenih ljudem, ki imajo osnovne potrebe zadovoljene. 

Ne trdim, da nasveti, kot recimo to, da je treba izvajati čuječnost, obiskovati psihoterapijo, redno meditirati in se ukvarjati z jogo, niso koristni – še zdaleč ne, saj lahko zelo pomagajo. A kako naj nekdo, ki opravlja fizično delo za mizerno plačilo in komaj poravna račune, svoje skrbi rešuje na podoben način kot nekdo, ki dobro zasluži in sploh ne ve, kaj pomeni, da nimaš denarja za osnovne stvari?! 

Izgorelost namreč ni nekaj, kar lahko doleti le višji in srednji sloj - in podobno velja za perfekcionizem. Med nasveti, ki so jih z mano podelili strokovnjaki s področja psihologije in nevropsihiatrije, bi izpostavila tiste, ki si jih lahko privoščijo skoraj vsi - spanje pred deseto uro zvečer, izogibanje družbenim omrežjem, vsak dan sprehod v naravi, pisanje dnevnika opravil, saj imate tako občutek, da vsak dan naredite nekaj koristnega, in negovanje pristnih odnosov. 

Če poenostavim: priporočljivo je, da v prostem času živimo podobno kot so živeli naši stari starši, ki niso do polnoči buljili v ekrane. Moja stara mama, ki je bila v Spodnjem Dupleku zaposlena kot medicinska sestra v popoldanski ambulanti, je delala občasno tudi ob koncih tedna in zvečer oziroma vedno, kadar so ljudje potrebovali njeno pomoč. V prostem času, ki ga ni imela veliko, pa je brala, pekla pecivo, štrikala – skratka, počela je stvari, ki so jo polnile, ne pa delale otopelo. 

Delo ni edino področje, kjer nam perfekcionizem lahko greni življenje. V knjigi pišete tudi o vplivu na samopodobo in odnose vseh vrst. Močno vam je otežil življenje, ko ste postali mama. Kakšne težave so vzniknile takrat in kaj vam je pri soočanju z materinstvom najbolj pomagalo?

Moja izkušnja z materinstvom še zdaleč ni bila popolna. O njej sem pisala, ker želim mame, ki se po porodu znajdejo v stiski, opomniti, da niso same, in jih opogumiti, da o svojih občutkih spregovorijo z drugim. Sama nisem poznala nobene ženske s podobno izkušnjo kot je bila moja, zato sem se krivila za nastalo situacijo, o kateri več pojasnim v knjigi, ker gre za precej intimno zadevo. 

Pri soočanju z materinstvom, ko se je situacija izboljšala, mi je pomagalo druženje z drugimi mamami, ki so bile iskrene in niso skrivale lastne ranljivosti. Koristilo mi je tudi branje knjig, ki niso idealizirale materinstva, recimo A Life's Work od Rachel Cusk, mož pa me je nekaj mesecev po porodu osrečil in nasmejal, ko mi je podaril knjigi Ljubav, beba, blagostanje i sranje in How Not to Hate Your Husband After Kids. (smeh)

S prvencem Ana v meni ste leta 2014 kot prva v Sloveniji iskreno spregovorili o svojem boju z anoreksijo. Januarja 2023 je izšla Nepopolna, v kateri opisujete svoje soočanje s perfekcionizmom. Ali je anoreksija povezana s perfekcionizmom?

Nekatere študije to potrjujejo, druge pa zavračajo. Psihiatrinja in psihoanalitičarka Hilde Bruch, ki je bila pionirka na področju motenj hranjenja, je odkrila, da so pacienti z motnjami hranjenja izjemno perfekcionistično naravnani. Tudi poznejše raziskave so potrdile povezavo med perfekcionizmom in anoreksijo, o čemer pričajo številni strokovni članki. 

Nevroznanstvenik Andrew D. Huberman pa meni, da morebiti celo nista povezana, temveč da sta med seboj neodvisna simptoma podobnih možganskih stanj. Nimam dovolj znanja, da bi lahko sodila o tem, če povezava resnično obstaja, lahko pa rečem, da sta bila pri meni anoreksija in perfekcionizem prepletena.

Vam je pri soočanju s perfekcionizmom pomagala tudi psihoterapija. Do kakšnih uvidov lahko pridemo s pomočjo psihoterapevta oziroma kdaj samopomoč ni dovolj?

Samopomoč zagotovo ni dovolj, ko gre za duševne motnje, med katere sodi anoreksija. Kadar je oseba močno podhranjena, niti psihoterapija ne more pomagati, saj je treba najprej okrepiti telo. Vsekakor pa je lahko psihoterapija koristna, ko si dovolj pri močeh, da odkrivaš in postopoma odpravljaš škodljive vzorce, ki te ovirajo v življenju. 

Strokovno usposobljen psihoterapevt, ki premore veliko mero sočutja, nas lahko vodi do številnih uvidov, ki se razlikujejo glede na psihološki ustroj posameznika in njegove težave. Bi pa izpostavila misel psihiatra Irvina D. Yaloma, ki pravi, da je ena izmed izjemnih vrednot intenzivne individualne terapije ta, da človek osebno izkusi pomen pozitivne podpore. 

V izvrstni knjigi Darilo terapije je namreč pojasnil, česa se spominjajo pacienti, ko se čez leta ozrejo na svoje izkušnje v terapiji. »Ne spominjajo se uvidov, niti terapevtovih informacij. Največkrat se spominjajo terapevtovih izjav, ki so vsebovale pozitivno podporo.«

V knjigi ste se lotili tudi popisa družinskih vzorcev, saj razlogi za težnjo k popolnosti pogosto izvirajo iz otroštva. S kakšnimi prijemi starši (nevede) pripomorejo k razvoju perfekcionističnih teženj?

Znano je, da se otroci učijo s posnemanjem, torej je ključnega pomena socializacija. Če smo sami pretirano nagnjeni k perfekcionizmu, je večja verjetnost, da bodo takšni tudi naši otroci. Nekatere raziskave so pokazale, da je perfekcionizem značilen za otroke, ki doma odraščajo z nadzorom, avtoriteto, strogostjo in kritiko. 

Neprilagojene oblike perfekcionizma lahko nastanejo tudi v družinskem okolju, kjer se nagrajujejo predvsem uspehi. Otrok je torej pohvale deležen le, kadar nekaj naredi v skladu s pričakovanji staršev ali okolice. Na razvoj perfekcionizma lahko vpliva tudi pomanjkanje jasnih meril, zaradi česar otrok postavi za merilo popolnost. 

Ob tem se najbrž pojavi vprašanje, kako naj potem sploh vzgajamo otroke, da ne bodo perfekcionisti. S tem vprašanjem se ukvarjam na predavanjih o pasteh perfekcionizma, ki jih izvajam za starše na srednjih in osnovnih šolah. Menim, da je to najbolje narediti z vzgledom. 

V odnosu z otrokom odkrivam, kako naj postanem sprememba, ki jo želim videti v svoji deklici. 

Sama se ob hčeri še vedno učim, kako biti dovolj dobra mama, čeprav sem med znanstvenim magisterijem prebrala ogromno strokovnih člankov o prvih letih otrokovega življenja. V odnosu z otrokom odkrivam, kako naj postanem sprememba, ki jo želim videti v svoji deklici. 

S svojo zgodbo in spoznanji pa lahko ponudim nekaj uvidov, ki staršem pomagajo prepoznati semena perfekcionizma pri njih in njihovih otrocih ter nekaj predlogov, kako lahko opustijo ali zmanjšajo uničujočo težnjo k popolnosti.  

Zase pravite, da ste okrevajoča perfekcionistka. Na katerem področju se morate še vedno največkrat spomniti na to, da morate sprejeti svojo nepopolnost?

Pri odnosih – pa naj gre za moža, hčerko, starše, brata ali prijateljice. Odnosi so zame najpomembnejši, zato mi je najtežje, kadar koga prizadenem, čeprav tega ne naredim namerno. 

Ne nazadnje nisem hotela biti popolna samo zato, da bi lahko sprejela samo sebe, temveč predvsem zato, da bi bila sprejeta in ljubljena od drugih. Toda zdaj vem, da popolnost ne zagotavlja ljubezni, zadovoljstva in izpolnitve, temveč ravno nasprotno, saj te oddaljuje od resničnega bistva. Najbrž ni naključje, da se moja knjiga konča z besedami, ki jih je zapisal moj mož: le kdor živi v resnici, je lahko resnično srečen.

Preberite še: To je edina odločitev v življenju, za katero sem prepričana, da je prava (piše: Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Nina Osenar Kontrec: "Prosila sem boga, naj me vzame k sebi"