V mojem odporu do zime sem prepoznala svoje nasprotovanje nedelu (Piše: Danaja Lorenčič)

Najbrž je moj odpor do zime povezan s tem, da sem zadnja leta v tem obdobju doživela zelo malo lepih trenutkov in kar nekaj bridkih izkušenj. Zato sem hvaležna, ker so se nekatere okoliščine spremenile in vsak večer mirno zdrsnem v spanec.

Toda zaradi tega še vedno nisem vzljubila temnega dela leta. Kako zelo mi gre na živce, sem opazila, ko sem dobila v dar knjigo Prezimovanje.

Med branjem sem namreč sprevidela, da se upiram zimi, ker na neki način simbolizira počitek, umik vase, samoto, lenarjenje, čas za refleksijo in ne nazadnje tudi razmislek o zimskem obdobju mojega življenja, torej minevanju. 

Še zdaleč pa nisem edina, ki ne obožuje zime in odšteva dneva do pomladi. Kot piše Katherine May v omenjeni knjigi, ki jo je izvrstno prevedla Miriam Drev:

»V neutrudnem vrvežu našega sodobnega sveta večno poskušamo preložiti začetek zime na pozneje. Sploh si ne upamo zares čutiti njenega ugriza in si ne drznemo pokazati, kako nas pustoši. In vendar nam naporno prezimovanje včasih koristi.

Nehati moramo verjeti, da so ta obdobja našega življenja nekako bedasta, posledica slabih življenj, pomanjkanja volje. Nehati moramo s tem, da jih poskušamo ignorirati ali se jih otresti. Resnična so in nekaj zahtevajo od nas. Naučiti se moramo, da zimo povabimo k sebi.«

Ob teh besedah sem prepoznala, da v svojem odraslem življenju, ko zima ni bila več povezana z otroškim pričakovanjem Miklavža in dedka Mraza, nisem posvečala dovolj pozornosti prezimovanju in se naučila ceniti najturobnejše dneve v letu.

Ves čas sem le čakala, da minejo in da bo nastopilo sončno obdobje.

Zato ni nič čudnega, da mi je leto pobegnilo, saj se mi je zdelo, da zares živim le od maja do novembra, preostali del leta pa tavam, čakam - in zgolj obstajam.

V mojem odporu do zime sem s pomočjo te čudovite knjige prepoznala svoje globoko zakoreninjeno nasprotovanje  nedelu, neučinkovitosti, upočasnjenosti. Nič dobrega ni v tem, da ne počnem ničesar, je bila mantra, po kateri sem dolgo živela.

Zato sem se jezila, kadar me je bolezen za več dni prisilila k počitku. In najbrž se marsikdo lahko poistoveti s tem.    

Kajti v sodobni družbi počitek ni priljubljen in zaželen, lenoba pa velja za enega od smrtnih grehov. Uspešni so tisti, ki delajo ure in ure, četudi zaradi tega izgorijo. In redkokdo na vprašanje, kako je dosegel svoje cilje, v odgovoru ne omenja »trdega dela in odrekanja«. 

Sama sem zelo trpela, kadar nisem imela dela, saj se mi je zdelo, da sem povsem neuporabna in da moje življenje nima smisla. Toda zdaj se učim, da je posvečanje časa nekoristnim zadevam, koristno – ker se v obdobju tihega razmisleka obnovim. 

Spomnim se, kako mi je pred leti sorodnica zaupala, da se po napornih dežurstvih v bolnišnici najbolj odklopi, če nekaj časa doma samo leži in gleda v strop.

Takrat je nisem razumela in mi je bila precej bliže taktika gledanja serij dokler povsem ne otopiš – a zdaj vem, da je v praznini zmogla predelati vse, kar je v službi doživela.

Bolezen, smrt, obup, razočaranje in žalost. Čeprav se je navzven zdelo, da ne počne ničesar, je pravzaprav počela ogromno. Dovolila je, da vsa čustva tečejo skoznjo in ne zbeži pred njimi. 

In to skušam pogosteje početi tudi sama.

Ne odrivam več strašljivih misli na lastno minljivost s tem, da jih raztopim z delom, serijami ali branjem o življenju drugih, temveč nekaj časa mirno obsedim z njim.

Ne iščem dodatnih delovnih obremenitev, kadar vlada delovno zatišje, ampak počivam ali pa se odpravim na sprehod v naravo.

Ne čakam, da mračne večere nadomestijo dolgi poletni dnevi, temveč opazujem hčerko med igranjem in se opomnim, da bo čas njenega odraščanja še prehitro minil.

V zimi ne prepoznavam le melodije prehoda v novo obdobje, temveč zvok, s katerim se pogosteje uglasim. A to ni zvok božičnih pesmi, ki agresivno lezejo v ušesa v nakupovalnih središčih že novembra, ampak ritem in melodija prezimovanja, ki ni potratno obdobje, temveč bistveno. 

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: To je edina odločitev v življenju, za katero sem prepričana, da je prava (piše: Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Kam lahko za novo leto poletite iz Ljubljane (in koliko vas bo to stalo)