Niti zlomiti se ne moreš (piše: Danaja Lorenčič)

Morda so se me njegove besede dotaknile, ker sem se ob njih spomnila na tiste, ki so tako osredotočeni na ohranjanje lastne predstave o sebi, da jo izkrivljajo toliko časa, da nima več skorajda ničesar skupnega z resnično osebo, ampak postane konstrukt – objekt občudovanja.

Kot novinarki ženskih revij se mi je nemalokrat zgodilo, da sem v intervjujih dobila olepšano različico neke osebe.

Ko sem neko spletno vplivnico vprašala, če ji pri varstvu otrok pomagajo starši, je vprašanje povsem ignorirala in mi namesto tega podala litanijo o kvalitetnem preživljanju časa s svojo družino.

Neka druga znana Slovenka pa mi je po avtorizaciji vrnila intervju, ki sploh ni več spominjal na tisto, o čemer sva se pogovarjali, saj je v njem mrgolelo citatov iz knjig – vstavila jih je, da bi pred bralkami izpadla kar najbolj pametna.

Slišala sem celo za osebe, ki od novinarjev zahtevajo vprašanja vnaprej, in se potem en teden na pamet učijo, kako bodo nanje odgovarjali – spet da bi se javnosti zdeli sposobni, strokovni, vsevedni. 

Ob tem se mi odpira precej pomislekov: zakaj je ugled tako pomemben? Zakaj se mnogi ljudje trudijo negovati iluzijo o sebi in ne upajo biti iskreni, pristni? Zakaj igrajo sami sebe?

Se bojijo, da jih drugi ne bodo sprejeli, če pokažejo svoj pristni jaz? Jih je strah, da bodo s tem, ko priznajo svoje napake, veljali za slabe ljudi, ki jih nihče ne mara? In – ali ni naporno ves čas druge (in sebe) prepričevati, da si boljši kot si v resnici?

Naj najprej pojasnim, da sem nekaj časa to počela tudi jaz. Bila sem tista, ki je vedno skušala narediti vse prav, da bi bila v očeh drugih videti dobra; le redkokdaj sem rekla komu NE; besedi hvala in prosim sem uporabljala tako pogosto, da bi bilo morda lažje, če bi si jih kar tetovirala; redno sem uporabljala tujke in strokovne izraze, da bi izpadla pametnejša, in včasih sem celo prilagajala svoje mnenje drugim, da bi bila priljubljena.

Toda, ko sem vse to počasi začela opuščati, se je marsikaj spremenilo. 

Lagala bi, če bi zapisala, da sem bila zaradi tega vedno zadovoljna in povsem svobodna – pravzaprav sem bila velikokrat precej osamljena, ker se mi je zdelo, da sem edina, ki je iskrena, medtem ko večina ljudi drugim kaže le tisto plat, ki je všečna.

Sčasoma pa se je to spremenilo, saj mi je pristnost postala pomembnejša kot ugajanje. Toda prav zaradi tega se dandanes ob ljudeh, ki jim ugled ogromno pomeni, čudno počutim. 

Če je skrb za ugled v posameznikovem življenju prioriteta, je namreč večina njegovih dejanj usmerjenih v to, da povečuje svoj dober ugled. Ob tem pa se pogosto sprašujem, koliko je potem sploh prostora za pristnost.

In če je možno imeti dober ugled, obenem pa biti zvest samemu sebi. Pogosto se mi zdi, da je to misija nemogoče, ker so družbena pričakovanja tako visoka in nerealna, da moraš postati stroj, če jih želiš doseči. 

Mnogi uspešni ljudje poudarjajo, da je ugled ena od temeljnih sestavin njihovega uspeha, ki so ga dolgo gradili. In morda ravno zato, ker so tako dolgo gradili predstavo o sebi in so na podlagi te cenjeni, ne upajo niti pomisliti na to, da bi razkrivali razpoke v njihovi skrbno izdelani podobi ali pokazali svoje šibkosti.

Znano je namreč, da se ugled gradi leta in leta, medtem ko se lahko poruši v eni minuti. Že najmanjša napaka ga lahko uniči ali pa ti ga pokvari kakšen Gregor Čeglaj, ki je v zadnjem času s svojimi izjavami dvignil veliko prahu.

Ugled in imidž sta še posebej pomembna pri znanih osebah.

Pri nekaterih celo do te mere, da zameglita vse ostale aspekte njihovega življenja in osebnosti. Za mnoge zvezdnike je značilno, da družbo zanima predvsem njihov imidž.

Pomembna je njihova uporabna vrednost, da zabavajo množice, ne pa njihova osebnost. Zato je razkorak med tem, kar so in kar drugi mislijo, da so, (pre)velik.

Zaradi imidža, ki so ga gradili oziroma so ga zanje gradili njihovi menedžerji, ne morejo živeti tako, kot si želijo, saj so ves čas pod drobnogledom javnosti.

Niti zlomiti se ne moreš ali pa se spopadati z duševnimi težavami, ne da bi za to vedeli drugi – potem pa se iz tega norčujejo, naredijo meme ali Tik-Tok video.

Pred časom sem si ogledala film Elvis, ki me je ganil do solz. Kralj rock'n'rolla je namreč na koncu postal ujetnik lastne slave, pričakovanj menedžerja in oboževalcev ter prepoznavnosti. Ni se mogel rešiti iz zlate kletke, v kateri je svojo bolečino zdravil s tabletami in alkoholom.

Njegova smrt pa je bila za oboževalce nekaj tako nedoumljivega, da so se razvile teorije zarote o tem, da je bila zaigrana.

Zvezdnikom namreč ni več dovoljeno niti počivati v miru po njihovi smrti, saj njihov imidž še vedno živi. Fenomen hologramov – oživljanja mrtvih, priča o tem, da glasbenik po smrti ne sme izgubiti svoje tržne vrednosti. To dokazuje hologram ene od mojih najljubših pevk Whitney Houston.

Čeprav nisem nikdar obiskala njenega koncerta, mi niti na pamet ne pade, da bi si ogledala turnejo njenega holograma, kako prepeva I will always love you. 

Ideja, kaj pomeni ugled, pa se je izrodila tudi po zaslugi družbenih medijev. Spletni vplivneži s svojimi objavami vplivajo na svoje sledilce in nemalokrat prodajajo precej olepšano in popačeno realnost. Zaradi vse večjega števila sledilcev pa uživajo višjo stopnjo ugleda.

In tudi kultura selfijev priča o tem, da ugled izgublja svoj pomen.

Na morju sem debelo gledala, ko sem na plaži videla mamo, ki je najprej pozirala svojemu možu (v rokah je imel profesionalni fotoaparat in izvajal skoraj akrobatske poze, da jo je ujel pod najboljšim kotom), šele nato pa se je pridružila svojim otrokom pri kopanju.

In mislila sem, da imam privide, ko sem opazila pomanjkljivo oblečeno trinajstletnico, ki se je trudila narediti popoln duck face, medtem ko jo je fotografiral nihče drug kot njen oče.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da selfiji dokazujejo, kako privlačna in lepa je neka oseba, pravzaprav sporočajo nekaj drugega – kaj vse smo pripravljeni narediti za dobro fotografijo in za ustvarjanje popolne predstave o sebi.

Zvezdništvo, hologrami, spletni vplivneži in selfiji so bistveno spremenili pomen tega, kar ugled pomeni.

V svetu, ki časti srečne, lepe, uspešne, bogate se namreč ugled večinoma povezuje z imidžem, individualnostjo, popularnostjo, ne pa s trdim delom, dobrimi dejanji, sočutjem, skromnostjo.

Zato je najbrž čas, da se redefinira.

Da torej ni nekaj, kar je možno meriti v številu všečkov in sledilcev, količini denarja in luksuznih dobrin, temveč postane tisto, kar je v začetku tudi bil - nekaj, česar ni možno izmeriti in kupiti, temveč je skupek tvojih osebnostnih lastnosti, delovnih izkušenj in sposobnosti. 

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še kolumno: Grozni šef, ki brez zadržkov žali zaposlene (piše: Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: »Ni mi enostavno priznati, a ne govorim več niti z bratom niti s sestro« (resnična zgodba)