Ženske, ki tekmujejo s stroji (piše: Danaja Lorenčič)

Dosegla je izjemne uspehe v karieri, pohvali se lahko z izobrazbo prestižne univerze, ima ljubečo družino, je predana mama in partnerica, obenem pa skrbna gospodinja.

Kako ji vse to uspe, sem se najprej spraševala in zmajevala z glavo, ko sem pomislila, da zadnje tedne zvečer padem v posteljo kot klada še preden je zunaj tema.

Kajti izpolnjevanje obveznosti mi ne vzbuja evforičnih občutkov kot nekoč, ko sem si ponosno prepevala komad Superwoman od Alicie Keys, kadar sem dosegla vse, kar sem si zadala, temveč se občasno zalotim, kako si mrmram pesem iz pravljice Kdo je napravil Vidku srajčico, ki jo mati prepeva otrokom: »Garamo od zore do mraka, življenje neznosna je tlaka …«

»Nekaj očitno počnem narobe,« sem si očitala, ko sem razmišljala o vsemogočnih ženskah, ki brez težav usklajujejo delo z družinskim življenjem.

Ob super ženskah se pogosto počutim tako kot se je najbrž počutila Victoria Beckham, ko je bila še članica skupine Spice Girls – sem torej tista, ki izstopa, a ne po svojem talentu.

Čeprav sem večkrat slišala, da ženske lahko imamo vse, če se dovolj potrudimo, sem ničkolikokrat doživela razočaranja, ko mi je spodletelo pri doseganju svojih ciljev. In takrat je bilo zame primerjanje z drugimi ženskami kot sol na rano, saj se mi je zdelo, da sem gnilo jajce in sramota za ženski rod. 

Kadar pa sem se otresla občutkov slabe vesti in se nehala živcirati, ker ne uspem narediti vsega, sem sprevidela, da je morda moja težava v tem, da se primerjam s svojimi predstavami o drugih, ne pa z resničnimi osebami. 

Večkrat se je namreč izkazalo, da za kakšno uspešno žensko, ki trdi, da zmore vse, stoji nekdo, ki ji pri tem pomaga.

S tem nočem omalovaževati drugih žensk, si pa želim, da druga drugi ne bi postavljale nerealnih zahtev in tekmovale v tem, katera zmore več, kar se mi zdi v sodobni družbi precej utopična želja, saj kapitalizem potrebuje nesrečne ženske, ki zaradi občutkov manjvrednosti trošijo denar in ne nazadnje tudi sebe. 

Zgodba coachinje, ki ji nikakor ne oporekam, da ni uspešna in da govori neumnosti, me je malce zbodla, saj se mi je zdelo, da njeni nasveti ne morejo veljati za vse ljudi, ker so naše življenjske situacije različne. Obenem pa sem v njeni pripovedi zaznala majhne razpoke, ki so kazale na to, da vsega vendarle ne more doseči v štiriindvajsetih urah.

Kajti, če ves dan predava, ne more biti z otrokom, ki še ni dopolnil enega leta in ne hodi v vrtec. Če se vrne domov šele ob sedmih zvečer, mu je moral nekdo pripraviti obroke, saj domnevam, da ni stradal ves dan. Prav tako mi ni jasno, kdaj bi lahko čistila in pospravljala, če je bila ves dan službeno odsotna, po delu pa se menda ukvarja s športom.

Nikakor ne trdim, da je z njenim načinom življenja karkoli narobe, četudi ji pri nekaterih obveznostih pomagajo mama, varuška ali hišna pomočnica. Problematično pa se mi zdi njeno posploševanje pri dajanju nasvetov o tem, kako naj od sebe damo svoj maksimum – da smo torej produktivni, kreativni, motivirani, osredotočeni, uspešni, obenem pa sproščeni, umirjeni in pozitivno naravnani.

Da ob težkih izzivih obvladujemo strah in negativne misli ter s pomočjo meditacije umirimo svoj um. Vse to so seveda koristni nasveti, vendar jih nekateri lažje upoštevajo kot drugi. Ker nimamo vsi enakih možnosti, podpore in energije. 

Poznam namreč kar nekaj žensk, ki so zvečer tako izmozgane, da zaspijo, ko otrokom preberejo pravljico. Ženske, ki so bile pred rojstvom otrok kot stroji in jih nič ni moglo ustaviti, potem pa so se zlomile, ker je bilo naenkrat vsega preveč.

Ženske, ki so zaradi stresnega in izjemno odgovornega dela preutrujene, da bi zvečer tekle, telovadile ali kolesarile, ampak se zleknejo pred televizor in gledajo resničnostne šove ali serije.

Za meditacijo nimajo dovolj energije, njihova jutra pa so hektična, saj morajo pospremiti otroke v vrtec ali šolo, zato za jutranjo jogo nimajo časa, čeprav so stokrat slišale, da bi si ga morale vzeti – po logiki »ob petih vstani in svet ti bo ležal na dlani.«

Seveda poznam tudi ženske, ki so (vsaj navzven) kot iz jekla – imajo doktorate, krasne družine, njihov življenjepis se bere kot kakšen napet roman, vstajajo ob štirih zjutraj, da telovadijo, njihova stanovanja so minimalistično urejena, zato se mi zdi, da živim v svinjaku v primerjavi z njimi, saj naše stene (in celo stole) »krasijo« umetniške poslikave moje triletne hčerke, na njihovih stenah pa so slike priznanih umetnikov.

Da ne govorim o njihovem modnem slogu, saj si lahko privoščijo oblačila znanih modnih oblikovalcev, redno obiskujejo frizerja in imajo vsak teden novo manikuro. Vse to jim včasih sicer zavidam in si mislim, da bi tudi jaz lahko bila boljša verzija same sebe, če bi se vzela v roke.

A če sem poštena do sebe, se trudim po svojih najboljših močeh – in zdi se mi, da to počnejo tudi mnoge druge ženske, vendar se ne znamo pohvaliti, ampak hočemo narediti in doseči še več in še bolje. 

Namesto, da bi si nadele medaljo za svoje dosežke, se primerjamo s tistimi, ki so (na Instagramu) boljše od nas, a pogosto ne vidimo celotne slike.

Namesto, da bi si nadele medaljo za svoje dosežke, se primerjamo s tistimi, ki so (na Instagramu) boljše od nas, a pogosto ne vidimo celotne slike.

Tako sem bila nemalokrat presenečena, ko sem za katero od žensk, ki sem jo kovala v zvezde, odkrila, da ne kuha, da ima hišno pomočnico, za njene otroke pa pogosto skrbi njena mama ali varuška.

Šokirana sem bila zato, ker so gradile kult super žensk in drugim vzbujale občutke krivde.

Dokler sem se pretirano primerjala z drugimi, sem bila krivična do sebe – saj sem od sebe zahtevala več, kot zmorem.

Verjela sem namreč, da bom zadovoljna šele, ko odkljukam vse na svojem neskončno dolgem seznamu opravil. In dolgo nisem razumela, kaj mi je skušala dopovedati moja mentorica Vesna Vuk Godina, ko mi je svetovala, naj namerno vsak dan ne naredim vsega, kar je na mojem spisku opravil in me večkrat opomnila, da bom s svojim načinom življenja končala na onkološkem oddelku.

Zadnji dve leti, ko mi telo vse pogosteje sporoča, da je utrujeno in da potrebuje počitek, njene besede preglasijo moje občutke krivde, kadar ne uspem postoriti vsega. Ne nazadnje me je izučilo, da mi uspeh nič ne pomeni, kadar sem čustveno ali telesno izčrpana.

Zato se ne trudim biti več najboljša verzija same sebe, temveč skušam živeti avtentično – v skladu s svojimi pristnimi željami. In videti vse tisto, kar sem, ne pa tisto, kar nisem. 

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mične.

Preberite še: Pod masko sem skrila svoj pravi jaz (piše: Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: 7 znakov, da je čas, da postavite meje svoji družini