Pod masko sem skrila svoj pravi jaz (piše: Danaja Lorenčič)

Zaradi dokazovanja lastne vrednosti skozi delo, ker sem upala na redno zaposlitev, sem namreč zatajila svoj pravi jaz in si nadela masko nepremagljive, pridne, ustrežljive ženske, čeprav sem bila prepričana, da se v to zanko ne bom več ujela. Tega nisem storila namerno, temveč zaradi strahu, da ne bi bila razkrinkana kot nesposobna in neumna, saj me sindrom prevarantke preganja že leta. 

Masko, ki sem jo nosila, sem ustvarila iz tistih delov svoje osebnosti, ki združuje moje najboljše lastnosti, pod njo pa sem skrila lastnosti, ki sem jih doživljala kot negativne oziroma sem bila zanje prepričana, da so družbeno nesprejemljive. Naučena sem bila namreč, da moram biti uspešna na vseh področjih, pa naj gre za gospodinjenje, partnerstvo, materinstvo ali delo.

Verjela sem, da moram za svoje uspehe trdo delati, celo bolj kot drugi, ker menda nisem dovolj brihtna; da ne smem jamrati, ampak z nasmehom opravljati najbolj zahtevne delovne naloge; da moram skrivati svojo občutljivost, ker ta velja za šibkost in da me bodo ljudje požrli, če bom preveč iskrena.

Ob težkih trenutkih pa sem se pogosto »tolažila« z rekom, da je realno življenje pač takšno, kot je, zato naj stisnem zobe in se ne obnašam kot princesa na zrnu graha.

Iz tedna v teden sem vse našteto upoštevala, da bi se projektno delo pretvorilo v zaposlitev in bi se lahko poslovila od prekarnega dela ter svoji družini končno zagotovila finančno varnost. A čustvena cena je bila previsoka, saj nisem delovala v skladu s svojimi vrednotami in potenciali, temveč kot dobro naoljena mašina, da bi naredila vtis na potencialne delodajalce. 

Pretvarjala sem se, da me ne moti, če me med sestankom poslovni partner sploh ne posluša, ampak komentira le moj videz. Da me ne zaboli, ko se ta isti partner požvižga na moje mnenje in kriči name, naj naredim stvari natanko tako, kot si to želi on, čeprav sem argumentirano in spoštljivo predstavila ustrezno rešitev. Da je povsem sprejemljivo, če me nekdo pokliče v petek ob pol desetih zvečer in predlaga, da vklopim računalnik ter še desetič pregledam neko besedilo.

Prav tako sem se prijazno nasmehnila, ko se zunanji sodelavki ni ljubilo opraviti svojega dela in je nonšalantno preložila svoje zadolžitve name. Pretvarjala sem se, da me nič od tega ne gane in ne more zlomiti, ker me je bilo strah, da bi resnična jaz obveljala za čudno, nesposobno in nezaposljivo osebo. 

Te zaplete sem pred nadrejenimi skrivala in požirala vsa ponižanja, saj delodajalca nisem želela obremenjevati s težavami, v katerih sem se znašla, ker sem jim hotela dokazati, da sem sposobna, pridna, delovna in vztrajna. Da takšnega človeka zlepa ne bodo našli.

A težava je bila v tem, da sem presegla meje lastnih zmogljivosti, ker nisem jasno postavila svojih meja, temveč sem dovolila, da nekateri ravnajo z mano kot da sem žvečilni gumi, ki ga po uporabi izpljuneš.

Toda vse pogosteje sem čutila tesnobo v prsih, ki je vodila v hudo obliko nespečnosti, zato sem se ponoči premetavala po postelji, čez dan pa sem kot hrček, ki neutrudno teče v vrtečem kolesu, zavzeto opravljala svoje delo. In se pretvarjala, da je vse v najlepšem redu. 

Nadela sem si masko neranljive, razumevajoče in prijazne ženske, se trudila slediti lahkotnim pogovorom, kjer se ni treba spuščati v globine.

Tudi v zasebnih odnosih, razen z mojim najdražjim, sem se pretvarjala, da so stvari sončne, čeprav je v meni divjala nevihta. Nadela sem si masko neranljive, razumevajoče in prijazne ženske, se trudila slediti lahkotnim pogovorom, kjer se ni treba spuščati v globine.

Na nek način mi je to celo ustrezalo, saj sem se lahko osredotočala na »težave« drugih ljudi - če to, kako zaslužiti 5.000 EUR na mesec in poskrbeti, da bo ob hiši, ki si jo kupil za skoraj pol milijona evrov, parkiran električni avtomobil Tesla, lahko sploh imenujemo težave. Kakor koli, osredotočenost na druge mi je omogočala, da nisem bila izpostavljena in da se nisem soočila sama s sabo. 

Toda s pretvarjanjem sem se nevede spravljala v stisko. S tem, ko sem si nadela masko nepremagljivosti, sem skrila svoje občutke. Strah me je bilo čutiti preveč, zato sem se z maskami, ki so mi služile kot varovalo, zlila.

Tako tesno sem jih prilepila nase, da nisem bila več v stiku s svojo resnično naravo. Nehala sem poslušati svoj notranji glas in prisluhnila tistemu, ki mi je govoril, naj bom bolj močna, trdoživa, nepremagljiva.

A pod površjem sem bila vedno bolj prestrašena, ranljiva, čustvena, … Vse se me je dotaknilo.

Srce mi je govorilo, naj se postavim zase, sledim svojemu moralnemu kompasu, medtem ko mi je um sporočal, da bom zaradi tega v večni bitki s prevladujočimi družbenimi normami in vrednotami. V sebi sem bila razklana med željami srca in strahovi uma, ki so večinoma zmagovali. 

A v eni od neprespanih noči sem doživela pravo čelno trčenje z glasovi v moji glavi. Na dan sta privrela krivda in sram, ki sem ju skrivala pod masko nepremagljivosti. Ko sem ob štirih zjutraj ležala ob svojem moškem, in mu zaupala svoja čustva strahu in groze, sem strgala masko iz sebe. Ob tem pa sem čutila nepopisno olajšanje. 

Utrujena sem bila od skrivanja svojega resničnega bistva in delovanja v skladu s tistim, kar sem mislila, da MORAM početi, namesto tistega, kar ŽELIM delati. Znašla sem se v mentalnem vrtiljaku, ki me je izčrpaval – v nedogled sem premlevala, analizirala in se spraševala, kako naj rešim nastalo situacijo.

Moje čustveno ravnovesje je bilo porušeno, zato nisem mogla več ignorirati svojega notranjega glasu in zanemarjati svoje intuicije.

Končno sem bila pripravljena odvreči svojo masko tudi pri delu. Eni od nadrejenih sem priznala vse, kar me je obremenjevalo in izčrpavalo mojo energijo, predvsem pa sem prepoznala, da imam svoje meje, da nisem iz jekla, da se določenih stvari in ljudi bojim, ker pritiskajo na najbolj boleče točke v moji notranjosti.

Zaposlila se sicer nisem, sva po odkritem pogovoru našli način sodelovanja, ki ustreza obema.

Oddahnila sem si in čez čas, ko sem se uspela spet potopiti v svoje globine, sem odkrila, zakaj sem se tako močno oklenila maske nepremagljivosti – ker me je bilo strah spopadanja s svojo bolečino, priznavanja svojih omejitev in ker sem hotela zbežati pred resnico, da sem pod površjem še vedno otrok z nezaceljenimi ranami, ki hrepeni in sanjari o izpolnjujočem, ustvarjalnem življenju.

Ko sem začela vzpostavljati odnos s svojim pravim jazom, so se tudi moji odnosi spremenili – ob nekaterih ljudeh sem bila zavrnjena, drugi so me doživljali kot čudno, ostali pa so tisti, ki živijo v skladu s svojo resnico, ki jih ni strah govoriti o svojih občutkih in ki niso izgubili stika s svojim notranjim otrokom. Zaradi obnovljene energije pa sem spet našla radost, iskro v sebi in navdih – za pisanje in življenje. 

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mične.

Preberite še: Imeti ali ne imeti otroka (piše: Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Gremo na počitnice: 10 manj znanih (a izjemno očarljivih) hrvaških otokov (poletje 2022)