Z ljubeznijo, ženska ženski: Ni ti tega treba (Piše: Mateja Florjančič)

Dve zgodbi sta mi v zadnjem času prišli na uho. Zgodbi dveh žensk, ki se v marsičem razlikujeta, sta si pa v nečem tudi podobni.

Odnos, v katerega sta verjeli, je trčil ob mogočne čeri. Človek, ki sta mu zaupali, je postal nekaj, kar nista več poznali. V pristanu, kjer naj bi se počutili varni, so se začeli mešati nepredvidljivi tokovi in na lastni koži sta spoznali, da je zaupanje kot radirka: z vsako napako je manjše.

Obe zgodbi sta me presunili. Kajti slika, ki se je kazala navzven, je bila drugačna. Vem, da je še nešteto takšnih. Nekatere so se že zaključile, druge se še odvijajo, tretjih še ni na obzorju.

A vem tudi, da se življenje včasih res obrne po svoje, kar ni nujno slabo. 

Ni v moji navadi soliti drugim pameti. Sploh, če me nihče nič ne vpraša. A tokrat si bom dovolila reči: draga moja, kdorkoli in kjerkoli si, vedi, ni ti tega treba.

Ni ti treba prenašati poniževanja in prikritega ali odkritega podcenjevanja. Ni ti treba živeti v negotovosti in dvomu. Ni ti treba izogibati se temam, o katerih bi najraje kričala. In ne, ni ti treba molčati in se pred drugimi pretvarjati, da je vse v najlepšem redu. Ni ti treba znova in znova razmišljati o tem, kaj slabega bi lahko prinesel večer, kaj bo pripravila noč in kaj naslednji dan. Ni se ti treba vrteti v začaranem krogu dvoma, skrbi in negotovosti.

Se strinjam, nič ne boli bolj kot to, da nas razočara oseba, za katero smo bili prepričani, da nas nikoli ne bo prizadela. A strinjam se tudi, da je nesmiselno čakati, da nam bo dano to, kar naj bi nam pripadalo. Kajti je že tako, da v življenju včasih dobimo, kar si vzamemo in ne, kar si dejanji ter obnašanjem zaslužimo.

Zdi se ti, da si ujeta v zanko, iz katere se ne moreš rešiti in da ni v tvoji moči, da bi kaj spremenila. Ko boš spoznala , da v sebi skrivaš silo, ki agonijo lahko preseka, boš zaživela … Da, drugače, a ne nujno slabše.

Živela boš brez tistega kamna na duši, zaradi katerega včasih ne moreš zadihati. Počutila se boš lažja, kajti s svojih ramen boš odložila težko breme. Dojela boš, da to, da bolečino lahko prinašaš, ne pomeni, da si jo tudi zasluziš.

Objel te bo mir. Poseben občutek, ki ga ni mogoče opisati, a ko te bo dosegel, boš vedela, da si ravnala prav. Takrat boš dojela, da zate ni meja. Da lahko vse premagaš. Da si samostojna in da je tvoje življenje v tvojih rokah.

Včasih te bo strah. Strah prihodnosti, strah nečesa, česar ne poznaš. Strah, da ti morda le ne bo uspelo. Včasih boš žalostna. Tako žalostna, kot še nisi bila. Včasih boš jezna. Zelo jezna. Včasih boš šibka in brez moči. A čeprav pravijo, da ni nič močnejšega, od človeka z zlomljenim srcem in nasmehom na obrazu, ne skrivaj čustev.  

Pripoveduj o strahu ljudem, ki jim zaupaš. Joči, dokler ne boš mislila, da si izjokala vse solze. Kriči in tuli sredi gozda ali pod prho in si dovoli biti jezna. Vso pravico imaš za to. Ničesar ti ni treba skrivati. Ničesar se ti ni treba sramovati.

Vsi ti viharji se bodo nekoč polegli in pred tabo bo širno mirno obzorje. Kajti v trenutku, ko boš že mislila, da ne zmoreš več, ti bo življenje pokazalo nove poti. Boljše od prejšnjih.

Vem, ni ti lahko. Razmišljaš o neštetih stvareh, ki bi lahko šle narobe. A zapomni si:  norost je ponavljati vedno ene in iste napake ter pričakovati drugačen razplet. In predvsem pomisli, da nisi le ženska, partnerka, soproga, snaha, svakinja, hči, soseda, prijateljica, sodelavka, si tudi mati.

Nekomu za zgled. Zagotovo nočeš bitjem, ki se po tebi zgledujejo, podati slabe popotnice za življenje. Sporočati, da se lahko na tvojem hrbtu lomijo kopija in da je treba v življenju vse živo pretrpeti.

Vprašaj se, kaj bi svetovala hčerki, če bi se nekoč znašla v tvojem položaju?

Spomni se na to, ko se boš igrala z mislijo, da bi končno udarila po mizi in rekla DOVOLJ JE! Kajti, dober si tudi, če znaš postaviti mejo.

Dobrota ni pogojena z neskončnim odpuščanjem, gledanjem skozi prste in naivno vero, da bo nekoč vendarle vse prav. Dobrota ni dovoljenje nekomu, da s teboj grdo ravna. Da te na najbolj nizkoten način ponižuje in obenem igra še nemočno, nič krivo žrtev.

Vedi, da močni ljudje niso ustrežljivi, močni ljudje imajo merila. Svoja moraš postaviti tudi ti.

Si na razpotju, ko boš slišala našteto nasvetov in idej. Odločitev, ki jo boš sprejela, pa naj bo samo tvoja. Nihče, ne glede na to, kakšna bo, te zanjo nima pravice obsojati, četudi se z njo ne strinja.

Za konec pa še nekaj: ko se ljubezen konča, ni čas za obup in za objokovanje preteklosti, je čas za iskanje nove ljubezni. Najprej tiste, najpogosteje pozabljene: ljubezni so sebe.

Zato ti v duhu današnjega praznika zaljubljencev iskreno želim, da bi se znova zaljubila ... Vase! Da bi se imela rada in da bi končno spoznala, da so dnevi, ki te na prvi pogled zlomijo, v resnici dnevi, ki te na koncu naredijo še bolj posebno, neprecenljivo in nepremagljivo.

Pa tudi ljubljeno v očeh tistih, ki si zaslužijo tvojo ljubezen.

Kolumne izražajo stališca avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: "Ločena pri 40. sem znova našla ljubezen" (iskrena izpoved)

Morda vas zanima tudi: 6 neobičajnih definicij ljubezni - katera najbolj opiše vajino?