Suzana Zagorc: »Občutek imam, da - predvsem ženske - največkrat varamo prav same sebe«

Suzana Zagorc je po odmevnem osebnoizpovednem prvencu Kaj pa vidva čakata?! napisala roman, v katerem odpira vprašanja o naših pričakovanjih in sodbah, vlogi in enakopravnosti žensk, instituciji zakona ter o mejah osebne svobode.

Čeprav sta zgodbi glavnih junakinj diametralno nasprotni, se ni težko vživeti v njune občutke, ju razumeti in si celo želeti, da ne bi utišali svojih notranjih senzorjev, temveč pogumno sledili lastnemu srcu. 

Vaš roman Ne me silit, da ti lažem me je posrkal vase – zlahka sem sočustvovala z glavnima junakinjama, obenem pa sem se spraševala o svojih pogledih na ljubezen, prijateljstvo, svobodo… Koliko je v njem avtobiografskih momentov?

Zagotovo so v romanu tudi avtobiografski momenti, verjetno vsak avtor črpa tudi iz sebe in ljudi, ki ga obkrožajo, katerih misli, čustvovanje in prigode pozna, je pa vse malo pomešano in nadgrajeno z domišljijo oziroma bolje rečeno razmišljanji, kako se lahko odvijajo naša življenja glede na odločitve, ki jih sprejemamo ali jih sprejemajo naši partnerji in zadevajo tudi nas, ter po drugi strani z vprašanji, kako bi se življenje odvilo, če bi sprejeli drugačne odločitve, takšne, ki bi jih vodilo zgolj srce, a jih nismo, ker smo z nogami preveč na tleh.

Ali obratno – ker smo brezglavo sledili srcu in nato doživeli streznitev. Ko pišeš, je pred tabo nepopisan list, in vse se lahko odvije drugače, kot se je v resnici oziroma kot si sprva pričakoval.

Ste navdih za Iris in Karmen našli v resničnih osebah?

Verjetno se vam zdi zgodba tako doživeta, da bi vas težko prepričala, da je drugače, kajne? Seveda, resnične osebe, več njih in njihove zgodbe so mi v velik navdih. Ker pa ima v polju ljubezni in prijateljstva vsak kakšno doživetje, je skupek teh doživetij pravo bogastvo, ki ga lahko pri pisanju oblikuješ in kombiniraš čisto po svoje in na koncu nastane zgodba, ki je resnično živa zgolj v knjigi, čeprav ima korenine v resničnem življenju.  

V knjigi razmišljate tudi o svobodi. Iris jo razume v bolj romantičnem smislu - da vsa svoboda ni vredna popolnoma nič, če nimaš ničesar za izgubiti, medtem ko jo njen ljubimec interpretira povsem drugače – svoboda zanj pomeni, da nimaš ničesar izgubiti. Katera interpretacija je bližja vam?

Prva, bolj romantična, češ, kaj ti bo vsa svoboda tega sveta, če pa si izgubil tisto, kar ti je pomenilo največ. Tisti, ki odhaja, se seveda sklicuje na svobodo, ta pa tistemu, ki ostaja, ne pomeni prav dosti. V tistem trenutku. Saj to je verjetno osnova vsake ljubezni – odpoved delu svobode, zato, da lahko izkusiš nekaj še močnejšega.

A to stanje je verjetno zgolj v pravljicah večno – ali pa se zato vse pravljice po hitrem postopku končajo na mestu »in nato sta srečno živela do konca svojih dni« – v resnici vemo, da se pestro življenje potem šele začne. S sabo v partnerstvo namreč prinesemo tudi vsa svoja pričakovanja in upanja, nato pa se zgodijo vse obveznosti, čar magije popušča, nekatere iluzije padejo, zgodi se realnost. Če se takrat uspemo pobrati in iti skupaj naprej, je to krasno.

A tako javna statistika o številu ločitev kot tista bolj skrita o prevarah, dvojnemu življenju, zgolj življenju dveh sostanovalcev, ki si delita račune in skrb za otroke pod isto streho, kaže, da temu pogosto ni tako. V romanu se odpirajo razmisleki, kje je meja med sebičnostjo slediti lastnemu srcu in pogumom storiti prav to.

Zanimivo je tudi, da kot bralec sočustvuješ s prvo junakinjo, ki ji mož pove, da se je zaljubil v drugo, medtem ko ima sama najmlajšega otroka še na prsih, ter z vsako roko drži še po enega, skupaj z njo bi ga zgrabil za vrat in kričal: kako si drzneš?!

Hkrati pa razumeš drugo junakinjo, ki iz svojega zakona steče v objem ljubimcu, celo navijaš za njo: daj, pojdi, saj si zaslužiš kanček sreče! Ne gre za prav in narobe, zgolj za odpiranje vprašanj o naših sodbah, o instituciji zakona in o mejah osebne svobode, ki jo nenazadnje predstavlja odgovornost.   

Če se vrnem k izhodiščnemu vprašanju, bi morda nekoč rada dosegla to stanje razsvetljenstva  - ne biti navezan na nič, pustiti absolutno svobodo drugim in se zavedati, da je resničen zgolj ta trenutek, ki ga živiš, ki je vse in ga hkrati ne moreš izgubiti. 

Je pisanje za vas poseben prostor svobode?

Je, pisanje je medij, skozi katerega se najlažje izražam, od nekdaj mi je bilo blizu. Ko mi prsti drsijo po tipkovnici, lahko oblikujem misli in odpiram razmišljanja, ki bi jih sicer težje ubesedila. Tudi več si lahko dovoliš med pisanjem, kaj izliješ na papir in se na tak način osvobodiš, razčistiš sam pri sebi, podaš kakšno misel, za katero meniš, da je prav, da jo prebere tudi kdo drug ali pa enostavno pustiš domišljiji prosto pot.

Čeprav ima tudi pri pisanju svoboda svoje meje, vsaj pri meni. Popolnoma svobodna bi lahko bila zgolj, če bi ostala moja identiteta skrita. Tako pa ne bi nikoli pisala o stvareh, ki bi lahko koga prizadele, predvsem moje bližnje, tudi če uporabim kakšno takšno »snov«, jo skrbno skrijem.

Ni pa pisanje zgolj svoboda in romantika, to je zgolj v prvi fazi, ko se ti po glavi sukajo ideje, ko jih prepletaš, oblikuješ osnovno strukturo in jo ob večerih s svinčnikom zapisuješ v zvezek ob postelji in potem z nasmehom zaspiš. Ko pa začneš pisati, so vmes tudi trenutki, ko se ti ustavi, ko zreš v prazen zaslon in razmišljaš, kako naprej, ko se ti zdi vse, kar si ustvaril, plehko in brez vsake vrednosti.

Takrat potrebuješ veliko vztrajnosti in realnega zavedanja, da je tudi pisanje delo, ki, če si se ga že lotil, ga je treba dokončati, ker »več časa« nikoli ne bo, in se prebiješ naprej. In potem spet pridejo trenutki, ko se ti zdi, da ti je uspelo zapisati res nekaj dobrega in to te žene naprej. Ob pisanju odkrivam tudi, da sem precej vztrajen človek, da stvari, ki jih začnem tudi dokončam, čeprav včasih traja precej časa, da se jih lotim. 

Prevara ima pomembno vlogo v vašem romanu – kakšen je vaš odnos do nje? 

Seveda bi najraje videla, da je ne bi bilo. Da bi dva, ki se zaljubita in se nato odločita gojiti nek odnos tudi naprej, živela brez vsakih preizkušenj in skušnjav, vzbujanja negativnih občutkov v partnerju, lakote po pozornosti, nenasitnosti vznemirljivosti zunaj odnosa – da bi torej živela v zaupanju vase, v partnerja in v trdnost in nepremagljivost njunega odnosa.

A to bi bilo tako, kot bi živela v pravljici, precej naivno torej. Odnosom smo naprtili breme pretiranih pričakovanj. Če temu dodamo še priložnost nenehnih dražljajev iz okolice, dobimo precej nestabilno formulo.

Verjamem v to, da so odnosi lahko res dobri in trdni, a da marsikdaj pridejo trenutki, ko so na preizkušnji. Takrat ni odvisno zgolj od nas, kako se bo zadeva odvila naprej.

Še več, še zase – pa naj to še tako trdno verjamemo – ne moremo dati roke v ogenj, kako bi se odzvali, če v nas vznikne plamen, kaj šele za drugega. Takrat zelo pomaga vera v odnos, da je to nekaj tako trdnega in vrednega, da se je zanj potrebno boriti in ga ohraniti. A če ne gre, pač ne gre. 

Če bi me to vprašali pri dvajsetih, bi rekla, da je to nekaj absolutno nedopustnega in da to v mojih očeh pomeni konec vseh koncev. A pri dobrih štiridesetih, ko imam za seboj že nekaj izkušenj in sem bila priča razpadom zakonov in novim začetkom, bi odgovorila zgolj, da več nimam trdnega mnenja.

Da vem, da življenje ni črno-belo, temveč vse vmes. Nič ni zgolj prav in narobe, ne moremo soditi, lahko zgolj poskušamo razumeti. Kar pa še ne pomeni, da moramo kar vse dopustiti.

A črto vsak potegne pri sebi. In to je njegova odločitev, ne naša. Se pa tu izpostavlja še eno vprašanje: koga pravzaprav varamo – sebe ali drugega? Občutek imam, da, predvsem ženske, največkrat varamo prav same sebe. Slikamo si sliko popolnega zakona, popolnega doma, popolnih otrok, izletov in dopustov, čeprav v nas vse kriči. 

Najbrž je prav zaradi tega, ker utišamo svoj notranji glas in stremimo k uresničevanju ciljev, ki niti niso nujno naši, ampak nam jih je vcepila družba, težko najti zadovoljstvo in notranji mir. Bi zase lahko rekli, da življenje zajemate s polno žlico in niste pretirano obremenjeni z družbenimi pričakovanji, ki od žensk zahtevajo, da so popolne skorajda na vseh področjih?

Vedno sem od sebe pričakovala, da sem popolna na vseh področjih. Ne vem ali so bila to vsajena pričakovanja, ki izvirajo iz otroštva, iz družbe ali pa je bilo to - ali je - nekaj v meni. Jaz sem enostavno res uživala, da sem bila zelo aktivna in tudi zelo dobra v vsem!

V svojem delu v službi, ki je precej zahtevno  – že šestnajst let imam vsako leto oceno izjemna sodelavka, če je prišel kakšen nov projekt, sem se kar sama javila, da ga bom prevzela; v tem da sem kuhala tudi trikrat na dan, izbirala zdravo hrano, redno pekla kruh, skrbela, da otroku res veliko berem in da je dovolj na svežem zraku, gostila prijatelje, brala, se ukvarjala z različnimi športi, redno hodila v hribe in jahala, na jutranjo vadbo, pozimi tekla na smučeh, po možnosti raziskovala bližnje in tuje kraje - vse z vsaj tremi otroci, da jim razkažem svet, rada sem se udeležila kakšne dobre zabave in plesala do jutra in vsak prosti trenutek izkoristila za to, da sem bila kreativna, da sem pisala.

Dodati velja, da ob teh »mojih projektih« nisem imela izdatne pomoči partnerja, staršev ali koga drugega, ki se moje igre pretirane pridnosti in aktivnosti niso šli. Enostavno sem imela toliko energije, da bi lahko počela po tri stvari naenkrat in želela sem, da so vse opravljene dobro. 

Potem pa proti koncu lanskega leta naenkrat nisem zmogla niti na sprehod okoli bloka. Otroku sem želela nesti bundo, ker je bilo mrzlo, do pred bloka sem še prišla, okoli njega pa nisem mogla, tako me je tiščalo v prsih, nobene moči nisem imela, zgolj toliko, da sem čisto počasi odšla nazaj v stanovanje. In potem počasi ugotavljala, da sem pretiravala na vseh področjih.

Ko sem šla čez čas prvič k psihoterapevtki, ker sem se očitno soočala z izgorelostjo, me je vprašala, kdaj pa je čas izven službe, ki ga namenim samo sebi. Odgovorila sem ji, da vse to počnem zase, iz veselja, da uživam v kuhanju, v hoji v hribe, potovanjih, v pisanju.

Rekla je: ne, mislim, čas, ki je samo vaš, ko ne počnete ničesar, niti berete ne, niti razmišljate, ko čisto odklopite. Gledala sem jo in sploh nisem razumela. Šele čez čas se mi je posvetilo. Da točno tega – delati nič – pa res nisem nikoli počela. No, zdaj se tega učim. 

V prvencu Kaj pa vidva čakata?! ste podelili zelo osebno izkušnjo o želji po otroku in težavah pri zanositvi. Ste po tej knjigi čutili olajšanje, ker ste prelili svoje občutke na papir?

Zgodba je res zelo osebna in nikoli nisem imela namena, da jo bom izdala kot svojo zgodbo, s pravimi imeni in priimki. A ko so mi nato na založbi rekli, da naj ostane takšna kot je zapisana, osebnoizpovedna zgodba, sem prvič pomislila: zakaj pa ne? Saj sem samo človek, zakaj bi me bilo sram nečesa, kar je zgodba premnogih parov? Ne, takrat sem pomislila samo na to, da sem napisala hudičevo dober roman, ki si zasluži, da gre v svet.

Težko bi rekla, da sem občutila olajšanje, prej bi rekla, da sem imela občutek, kot da ta zgodba več ni moja. Ko je zaživela v romanu in so me vsi spraševali: a tako je bilo, joj, kaj vse si dala skozi, sem vanje gledala skoraj začudeno, o čem sploh govorijo? Bralci, ki so knjigo ravno prebrali, so jo doživljali bolj osebno, kot jaz, ki sem imela občutek, kot da govorijo o liku iz knjige, ne pa o meni. Ali pa je k temu svoje prispeval tudi čas.

Kako pomembni pa so za vas odzivi bralk in bralcev?

Haha, prvi pogoj je, da te sploh kdo bere. Ob obsegu knjižne produkcije v Sloveniji in o podatkih o številu prodanih knjig, to ni samoumevno. Glede tega sem precej skromna, zelo sem vesela že, če mojo knjigo kdo prime v roke in jo prebere, še sploh, če jo v celoti, kar ob vseh obveznostih, dogajanjih in vseprisotnosti ekranov, res ni samoumevno.

Če ga nagovori in posrka vase, sem še sploh navdušena! Več ne potrebujem. Se pa seveda zavedam, da ne moreš biti všeč vsem, več kot bi imela bralcev, več bi bilo tudi takšnih, ki jim kaj na knjigi ne bi bilo všeč, ali slog pisanja, ali vsebina. Zaenkrat so odzivi, vsaj tisti, ki pridejo do mene, zelo pozitivni, kar me veseli. Ne bi pa rekla, da bi se mi podrl svet, če bi kdo menil drugače. Toliko sigurna sem že vase. V tisk sem namreč poslala knjigo šele potem, ko sem se dodobra prepričala, da je to izdelek, za katerim stojim.

Kaj vam pomeni prijateljstvo – je tudi za vas, tako kot za junakinji v vašem romanu, varno zatočišče, kjer lahko podelite najbolj intimne kotičke svoje duše? 

Nikakor nisem oseba, ki bi vso svojo intimo stresala na pladnju, začutim pa, da kdaj enostavno moram komu kakšno stvar povedati. Mogoče pomaga že to. Včasih tudi pogled iz druge perspektive. Imam nekaj bližnjih prijateljic, a je ta številka zelo majhna in ne čutim potrebe, da bi jo bistveno širila. Širši je potem krog dobrih znancev – kljub temu, da zelo rabim samoto, namreč resnično uživam v občasnem druženju in dobri zabavi.   

Nekoč ste bili menda strastna raziskovalka zdravega življenja. Kaj pa danes?

Danes zdravo življenje dojemam veliko širše kot zgolj zdravo hrano, čeprav imam zdravo hrano res rada, vitamine in gibanje na svežem zraku. Zdaj vem, da je v to formulo potrebno vključiti tudi zdrave odnose, predvsem zdrav odnos do samega sebe, vsaj nekaj miru in prostega časa, dovolj spanja, smeha in stvari, ki te osrečujejo, ter zmožnost postavljanja mej vsem ljudem in stvarem, ki ti pijejo energijo. 

Če se pogledam zdaj, pri dvainštiridesetih, vidim, da sem bila vedno neskončno pridna in ustrežljiva, delovna v službi in izven nje, zahtevna do sebe in prizanesljiva do drugih. Vedno sem najprej druge vprašala, kaj naj naredim, kaj bi jedli, počeli, če bi mene kdo vprašal, bi rekla: ne vem, jaz se bom prilagodila, meni je vseeno, šele zadnje čase najprej vprašam sebe – in se potrudim dobiti odgovor (smeh).  

Končno sem, ko sem skoraj pregorela, prišla do nekaj malih spoznanj. Da mi ni treba. Hiteti. Biti ves čas razpoložljiva, ustrežljiva, na voljo. Da lahko rečem ne. Da mi ni treba razlagati in pojasnjevati. Da moja energija, čeprav sem vedno tako mislila drugače, ni neskončna in nimam je vedno več, zato moram poskrbeti, da ne odteka v prazno. Da ne živimo zato, da bi bili ves čas resni. Seveda se vsega tega šele učim. Ampak vse večkrat se vprašam, zakaj pa ne bi bile ženske tudi kdaj poredne ali vsaj navihane? Si dovolile kakšne napake? Kdo pravi, da moramo biti ves čas samo pridne?

Preberite še intervju: Martina Majerle: »Kot introvert se vsak dan boriš z nekimi strahovi«

Morda vas zanima tudi: Skrivni zvočni posnetki princese Diane za Kate Middleton