Martina Majerle: »Kot introvert se vsak dan boriš z nekimi strahovi«

Skoraj zagotovo ste glas Martine Majerle, 41-letne hrvaške pevke, že slišali na slovenskih radijskih ali televizijskih postajah, četudi morda tega niti ne veste.

Kot spremljevalna vokalistka je namreč sodelovala že pri številnih slovenskih glasbenih projektih, pela z Alenko Gotar, Majo Keuc in Evo Boto na Evroviziji, leta 2009 pa na ta sloviti glasbeni izbor odpotovala tudi kot slovenska predstavnica. Z godalnim kvartetom Quartissimo, ki se mu je pridružila povsem spontano, po prijateljskem dogovoru, so namreč nepričakovano zmagali na Emi.

Izkušena pevka se je v svoji karieri kar nekako specializirala za 'back vokal' in bila del spremljevalnih ekip tudi številnih hrvaških zvezdnikov. Šele v zadnjih letih je začutila, da mora vendarle nekaj svojega poslušalcem dati tudi sama.

Četudi pravi, da kot introvertirana oseba, še vedno težko stopi v ospredje. Toda prepričana, da moraš v življenju marsikdaj stopiti iz cone udobja, je sprejela tudi izziv v oddaji Znan obraz ima svoj glas, lotila se je tudi učenja slovenščine in raziskovanja svojih slovenskih korenin. Toda svoje domače Opatije ne bo zapustila za nič na svetu!

Povejte nam vašo zgodbo o tem, kako ste povezani s Slovenijo. Kaj vas je pripeljalo k nam?

Zagotovo sem skoraj 20 let že poslovno povezana s Slovenijo. Čeprav imam tudi slovenski priimek, moj dedek je bil namreč iz Črnomlja, moram priznati, da je bil pravzaprav moj prvi stik s Slovenijo prek Saše Lendero, ko sem jo na Emi spremljala v letih 2005 in 2006. Prek nje sem Slovenijo tudi bolje spoznala, leto pozneje sem tudi šla na Eurosong z Alenko Gotar.

Povsem nepričakovano se je zgodil projekt Quartissimo. Načrtovali so, da bo to instrumenatalna skladba, a v zadnjem trenutku me je poklical prijatelj, da se jim pridružim kot vokalistka. Ko smo zmagali, se mi je življenje za tri mesece povsem obrnilo na glavo. Tedaj sem se z vašo državo še tesneje povezala, tako z jezikom kot s kulturo.

Te stvari mi z leti vse več pomenijo in prišel je čas, ko sem se bolj posvetila tudi svojim koreninam. Svojih slovenskih prednikov žal nisem poznala, dedek je praktično vse svoje življenje preživel na Hrvaškem. Oče je bil torej v Zagrebu, jaz v Reki. Sem pa vesela, da me je delo ves čas vodilo tudi prek slovenske meje, spoznala sem, da nekako spadam tudi sem.

Pri številnih slovenskih skladbah ste sodelovali kot spremljevalna vokalistka. Pa vendar pravite, da se v oddaji Znan obraz ima svoj glas kar bojite slovenske pesmi. Zakaj?

Najbolj me zbegajo besede, ki so pravzaprav enake kot v hrvaščini.

Malo se res bojim slovenskega teksta, da ga ne bi narobe interpretirala. Ljudje so na svoje slovenske pesmi zelo navezani, nanje jih vežejo neka čustva, zato se mi to zdi precej težka naloga, ki jo moram opraviti perfektno. Še pa razmišljam, kdo bi bil tisti izvajalec, ki bi ga najbolje posnemala.

Kot backvokalistka sem se sicer vedno znala prilagoditi in se naučila pravilno odpeti. To je povezano z glasbo in posluhom. Sicer sem dobila kar dobre odzive tudi na dve skladbi, ki sem jih posnela v slovenščini. Sem se pa, še preden smo začeli snemati oddajo, vpisala tudi na tečaj slovenščine. Priznati moram, da ni tako enostaven jezik.

Veliko je nekih struktur, ki jih nisem poznala. Najbolj pa me zbegajo besede, ki so pravzaprav enake kot v hrvaščini. Ta velika podobnost, a hkrati različnost mi delata težave. Verjamem, da če bi v Sloveniji preživela nekaj mesecev, bi mi hitro steklo.

Ko se vrnem nazaj na Hrvaško, pa se hitro spet izgubim. A menim, da sem v zadnjem času precej napredovala. Več kot sem v Sloveniji, bolje mi gre. Pomagam si tudi tako, da gledam risanke, oddajo Dobro jutro, zelo všeč mi je tudi serija Gospod profesor. 

Kako logistično zahteven je izziv z oddajo Znan obraz ima svoj glas? Ostajate v Sloveniji ali se vračate domov?

Ja, večkrat ostanem. Zlasti po oddaji. Tedaj smo vsi izčrpani. Adrenalin te sicer v času oddaje drži pokonci, kot bi bil na tekmi. Toda, ko se sprostiš in usedeš, pa si mrtev.

Poleg tega imamo dan po oddaji že vajo za naslednjo preobrazbo. Sicer pa se vračam nazaj v Opatijo, doma mi je lažje vse to dobro zvaditi. Zaprem se v svojo klet in pojem.

Torej Opatije še ne boste kmalu zamenjali za Slovenijo? Kaj vas najbolj vleče nazaj?

Morje! Tu je moja duša doma. Mislim, da ne bi mogla živeti nekje, kjer ni vode. To okolje zares ljubim, rada imam majhna mesta. Veliko sem prepotovala, ostajala po nekaj dni v Zagrebu ali Ljubljani, toda nadvse sem vesela, ko se vrnem domov.

Veliko delam na projektih, zato mi ni treba ves čas ostajati na enem mestu, kar mi je všeč. Poleg tega nimam daleč ne do Zagreba ne do Ljubljane. Tukaj imam tudi družbo prijateljic, ki se poznamo že iz srednje šole, skrbim tudi za mačko.

Vrsto let ste delali kot spremljevalna vokalistka. Kako to, da se niste posvetili tudi samostojni karieri?

Kariero sem začela v skupini Putokaze, to je bila mlada reška scena. Kmalu po srednji šoli pa smo s prijatelji iz te skupine dobili priložnost, da sodelujemo na različnih festivalih in spremljali Terezo Kesovijo, Masima Savića indruge.

Tako sem prišla v ta nek krog ljudi in poznanstev. Vse skupaj je postalo zame delo, ne le hobi, s tem sem se preživljala. Prihajalo je vse več priložnosti in ponudb, poklicali so me v Zagreb, pela sem z Zdravkom Čolićem, Severino, delala na televizji. V teh vodah sem se dobro znašla.

Na drugi strani se zavedam, koliko več vložka potrebuje solistični posel. Pa ne le to, od nekdaj sem bila tudi precej sramežljiva in tudi za to me ta pot nikdar ni pritegnila.

Nikdar se nisem marala preveč izpostavljati, kot introvert se v tem svetu vsak dan boriš s temi nekimi strahovi. Sem pa pred nekaj leti prišla do točke, ko sem si rekla, da je čas, da ustvarim nekaj tudi zase.

Dotlej sem v glasbeni karieri doživela praktično že vse, večkrat sem bila na Eurosongu, bila na velikih svetovnih turnejah. Rekla sem si, da imam tega dovolj. To me ni več navdihovalo.

Končno me je začel veseliti tudi ta drugi del, bila sem pripravljena tudi na samostojno pot, da lahko pokažem tudi sebe, svoja čustva, se z njimi predstavim ljudem in jim ponudim svojo zgodbo, svoje življenje. Zdaj me to bolj izpolnjuje. Kot solist imaš veliko več možnosti, da pokažeš, kdo si.

Vam poklic spremljevalne pevke pride zelo prav v oddaji, kjer se morate prav tako preleviti v druge izvajalce?

Tukaj delamo kot imitatorji, spremljevalni vokal pa se mora le prilagoditi glavnemu pevcu. Tam smo v funkciji instrumenta, polifonije, ki ne sme izstopati ali motiti glavnega vokala.

Zato v svojem vokalu ne smeš imeti nekih solističnih posebnosti, ostajamo v ozadju. V oddaji pa moramo v polnem obsegu prevzeti nek nov glavni vokal, njegove posebnosti in tudi njegovo osebnost, njegovo zgodbo in ozadje vsake skladbe. Zadeti moraš čustva.

Kot Christina Aguilera sem se denimo vživela v njeno težko zgodbo z očetom. Hvaležna sem za ta izziv. Nisem si mislila, da imam vse to sploh v sebi. Človek se uči, dokler je živ.

Koga bi si najraje želeli imitirati?

Morda Britney Spears. Je moja generacija, spremljala sem jo v času njenega vzpona. Ima sicer precej drugačno barvo glasu, izpopolnjeno koreografijo. Me pa zanima tudi, kako bi se bilo preleviti v moškega, kako težko je nositi to masko in tudi spremeniti vokal.

Reči moram, da smo izvajalci navdušeni drug nad drugim in nad tem, kako nas pripravijo v maski. V oddaji se šele prvič vidimo. Ekipa je zares odlična, vsi smo kot neka družina, vsakič ima kdo drug nek večji izziv, drug drugega spodbujamo. Vsak od nas mora precej stopiti iz svoje cone udobja.

Zdi se mi tudi lepo, da v tem času, ko se po svetu dogaja toliko slabih stvari, ko je v naših življenjih toliko stresa, poskrbimo tudi, da se ljudje odklopijo. Da lahko uživajo in se tudi nasmejijo na naš račun.

Reciva kaj o Eurosongu. Osemkrat ste bili na tem prestižnem tekmovanju – prava rekorderka.

Ja, ampak sedemkrat kot spremljevalni vokal, kar je precej lažje kot če si v prvem planu.

Pa vendar, veliko glasbenikov sanja o tem. Kateri od vaših nastopov je bil vaš najljubši?

Težko mi je bilo že to, da sem iz ozadja stopila v prvi plan.

Težko se je odločiti. Prvič sem šla s hrvaško predstavnico, vse je bilo novo, stara sem bila 23 let. Vse je tako veliko, oder, množične spremljevalne ekipe. Vsako leto je vse to le še rastlo. Tu so scenski efekti, različni učinki na odru ...

Ko sem to spremljala prvič, sem samo gledala in si mislila, da tega nikdar več ne bom doživela. A imela sem srečo, da sem se vrnila še sedemkrat. Vsaka pot je bila nekaj posebnega. V Azerbajdžanu sem bila z Evo Boto, v Srbiji s Črno goro, kar je bilo na drugi način zanimivo.

Tudi Moskva je bila posebna. Seveda, tam je bilo vse skupaj še toliko bolj intenzivno, ker sem nastopila kot solistka. Ta nastop si moram pogledati za nazaj na YouTubu, v tistem trenutku sem pela, kot da sem bila v transu, poln si adrenalina.

Velik izziv je, ko poješ pred tolikšnim občinstvom in predstavljaš eno državo. Hkrati pa sem imela tudi priložnost, da sem spoznala vsa ta mesta, ki so gostila Eurosong. Tudi sicer sem imela srečo, da sem s svojim delom lahko spoznala praktično cel svet.

Kot pravite, je bil ta nastop s Quartissimom vendarle nekaj posebnega. Kako ste se počutili tedaj, da ste kot Hrvatica predstavljali Slovenijo? Kakšne odzive ste dobivali?

Priznam, da mi je bilo kar težko. To sodelovanje je nastalo zelo spontano, vskočila sem na pomoč prijateljem. Potem pa smo kar zmagali. Zares je bilo vse skupaj povsem nepričakovano. Težko mi je bilo že to, da sem iz ozadja stopila v prvi plan, vse mi je bilo novo.

Po drugi stran pa mi je bilo najbrž ravno zaradi tega malo lažje. V tistih letih s Slovenijo še nisem bila tako tesno povezana, mislim, da sem bila manj obremenjena. Verjamem, da bi mi bilo težje zastopati Hrvaško, kjer so pričakovanja vedno zelo velika.

V Sloveniji sem bila od tega pritiska malo odmaknjena, sem pa čutila to veliko odgovornost, da predstavljam državo nekoga drugega. Šele tedaj sem se prvič tudi poglobila v svoje korenine in od kod prihajam.

Nisem pa imela nobene negativne izkušnje, čeprav verjamem, da mnogim morda ni bilo najbolj všeč, da Hrvatica predstavlja Slovenijo. A bilo mi je v čast, vesela sem, da so me Slovenci tedaj dobro sprejeli. Med nami glasbeniki ni razlik, ni meja, vsi delamo po svojih najboljših močeh.

Slovenci imamo zelo radi hrvaško glasbo. V čem menite, da je razlog? Nimamo pa občutka, da bi bilo tudi obratno.

Mislim, da je razlog v jeziku. Slovencem je še iz časov skupne države zelo blizu srbo-hrvaški jezik, medtem ko mnogim Hrvatom slovenščina ni tako blizu. Še zlasti tistim iz Dalmacije ali Slavonije. Drugače je pri nas, kjer govorimo primorsko narečje.

Tudi sicer se v jeziku Slovenci večkrat prilagodijo Hrvatom kot obratno. Rekla bi, da bi je jezikovna ovira največja. Se pa navdušujem nad izborom kakovostne pop-rock slovenske glasbe, ki jo slišim zlasti na Valu 202.

Kaj si štejete za svoj največji dosežek v karieri, na kaj ste najbolj ponosni?

Moraš si znaš tudi postavljati izzive na tej poti.

Ponosna sem na Eurosong, tega si želi vsak glasbenik, a le redki dobijo to priložnost. Kot spremljevalni vokalistki mi je bila krona kariere delati s slovitimi imeni kot je denimo Oliver Dragojević.

Skozi te njihove največje koncerte sem doživela svoj največji koncert. Te stvari so se mi močno usedle v srce. Ponosna sem tudi na svoje nastope na festivalu Melodije Istre i Kvarnera, kjer sem večkrat dobila nagrado občinstva. Da me imajo radi poslušalci, mi zelo veliko pomeni. To si štejem za svoj največji uspeh.

Sicer pa je najpomembneje, da te stvari počneš s srcem. Da delaš to, kar te veseli in si znaš tudi postavljati izzive na tej poti. Ne da se samo postaviš v cono udobja in tam čakaš penzijo. Življenje ves čas nosi številne priložnosti, od tebe je odvisno, ali jih sprejmeš ali ne.

Poglejte Terezo Kesovijo, stara je 83 let in se pripravlja na svoj veliki koncert v Cankarjevem domu. Za nas glasbenike to ni delo, to je način življenja. Dalje se trudi in dela, kar ji je v največje veselje. Zagotovo bi si tudi zase želela kaj podobnega na stara leta.

Preberite še: Maja Keuc: Pred tem še nisem doživela tako močne bolečine ob koncu zveze

Morda vas zanima tudi: Bojan Cvjetićanin: Nisem zaljubljen, zato, drage bralke, zaljubimo se