To je edina odločitev v življenju, za katero sem prepričana, da je prava (piše: Danaja Lorenčič)

Kajti ob tem se je začela spraševati o svojih odločitvah – da nima otrok in moža. Čeprav si družine in poroke ne želi, hoče biti vsaj 100 % prepričana, da se je pravilno odločila, seveda pa ji je jasno, da najbrž ni človeka na tem svetu, ki bi bil popolnoma gotov, da je svoje življenje zapeljal v pravo smer.

Sama nisem načrtovala, da bom pri štiridesetih »žena, majka, kraljica«, ampak pisateljica.

Pred desetimi leti, ko sem na Dunaju sama praznovala rojstni dan, in bila trdno odločena, da bom kolumnistka in pisateljica, si nisem predstavljala, da bom nekoč poročena, da bom imela otroka in da bom pospravljala za kom drugim kot sama za sabo.

Sanjarila sem o tem, da bom pisala knjige, kolumne in besedila za Jeleno Rozgo (takrat mi je bilo že jasno, da ne bom sama postala pevka), potovala po svetu, imela tu pa tam kakšnega ljubimca, hišo na Hvaru in psa, ki mu bo ime Fjodor.

Najbrž to zveni precej otročje za žensko pri tridesetih, vendar se svojih takratnih želja ne sramujem, ker sem z njihovo pomočjo razvijala domišljijo, ki mi dandanes še kako koristi. 

Knjigo sem sicer napisala le nekaj mesecev po tridesetem letu, vsi ostali načrti pa so se porušili kot hišica iz kart.

Honorar za prvo knjigo je bil tako mizeren, da so mi ljudje častili kavo, ko sem jim povedala, koliko sem dobila za prvenec.

Kolumne pa sem leto dni pisala brezplačno. Navzven sem sicer živela svoje karierne sanje (no, razen za Rozgo nisem napisala niti enega komada), a živeti od njih nisem mogla. In za nameček sem se še zaljubila, kar nikakor ni bil del mojega načrta.

Roko na srce, mi je pri Carrie Bradshaw šlo najbolj na živce to, da je bila tako brezglavo zatreskana v Mr. Biga. V tem pogledu se mi je zdela patetična in tragična figura.

Potem pa sem pri dvaintridesetih spoznala moškega, v katerega sem se zaljubila tako silovito, da mi je spodneslo tla pod nogami. Bila sem čisto omamljena od najine ljubezni.

In obenem šokirana, da se je to zgodilo meni - osebi, ki razum postavlja pred čustva. 

Vasja je v moje življenje vstopil, ko sem bila na dnu – čustveno, fizično, psihično. Premogla nisem niti toliko obrambnih mehanizmov, da bi mu na zelo osebno vprašanje odgovorila z nasmehom, ampak sem izustila nekaj tako brutalno iskrenega, da bi marsikoga prestrašila.

Vendar ga nisem odgnala.

Iz dneva v dan in iz meseca v mesec mi je dokazoval, da sem vredna ljubezni, da sem zanj ženska tisočerih talentov in mi skušal pokazati, da prepogosto dovolim svojim strahovom, da me odvračajo od notranjega miru, zadovoljstva, spanca in hrane.  

Nisem pričakovala, da se bom po tridesetem letu zaljubila in prepustila ljubezni, ki mi bo preoblikovala življenje.

A zdaj vem, da je bilo to precej bolje kot alternativa – pred tem sem namreč dovolila strahovom, da so določali tok mojega življenja, moje odnose in me odvračali od mojih resničnih želja. Strah je bil namreč tisti, ki mi je prigovarjal, da moram vsako odločitev sprejeti z veliko mero odgovornosti in desetkrat premisliti, preden se v nekaj podam.

A na srečo tega nisem storila.

Kadar je šlo za pomembne življenjske odločitve, o njih nisem premlevala do onemoglosti, čeprav sem sicer zelo nagnjena k analiziranju.

Naredila sem tisto, kar ni v moji navadi – prepustila sem se občutkom, upoštevala sem intuicijo. 

Ne morem trditi, da sem stoodstotno prepričana v vse svoje življenjske odločitve, toda v zadnjih dneh se večkrat spomnim na tridesetletnico v avstrijski prestolnici, ki je točno vedela, kaj hoče – kariero pisateljice, kolumnistke in avtorice glasbenih uspešnic.

In spomnim se, kako zelo sama sem bila takrat.

Čeprav zadnjih deset let nisem veliko potovala in nisem postala uspešna pisateljica, ampak sem ustvarila dva obupna romana, ki so ju uredniki zavrnili, zato ju boste zaman iskali na knjižnih policah, se je vmes zgodilo precej stvari, ki so me prijetno presenetile – materinstvo, poroka po skoraj osmih letih zveze, plačilo za kolumne in celo knjigo sem napisala, vendar takšno, ki je urednico in založbo navdušila, zato se veselim januarja, ko izide (zdaj pa čakam le še na hišo na Hvaru in na povabilo najljubše hrvaške pevke k sodelovanju – seveda se šalim). 

Ključno pa se mi zdi, da sem med strahom in ljubeznijo vse pogosteje izbrala slednjo.

In to je pravzaprav edina odločitev, za katero sem 120 % prepričana, da je prava. 

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še kolumno: Grozni šef, ki brez zadržkov žali zaposlene (piše: Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: »Ni mi enostavno priznati, a ne govorim več niti z bratom niti s sestro« (resnična zgodba)