Končno obstaja izraz za enega od mojih najljubših občutkov (piše Danaja Lorenčič)

New York Times je novembra poročal, da gre za izraz, ki so si ga izmislili družboslovci za opis veselja, ki ga čutite, kadar nekdo drug dosega uspehe, čeprav to neposredno ne vpliva na vas.

Odlično, sem pomislila – končno obstaja poimenovanje za nekaj, kar mi je blizu. 

Že dolgo namreč verjamem, da prijatelja ne spoznaš le v nesreči, temveč v sreči.

Takrat odkriješ, kdo se resnično veseli tvojih uspehov in slavi tvojo srečo. Kdo navija zate, ti privošči vse dobro in ne čuti zavisti, ko ti vse štima.

Prijateljstva, kjer se spodbujamo in radostimo uspehov drug drugega, zagotovo bolj cenim kot tista, kjer si samo ližemo rane in skupaj jočemo – ko se situacija izboljša, pa izgubimo stike. 

Še pri tridesetih sem bila prepričana, da so prijatelji ljudje, ki ti stojijo ob strani, kadar si v stiski. A marsikdo je po tem, ko sem pregnala temo, čudežno izginil.

Kakor da niso vedeli, kaj naj počnejo z mano, kadar ne trpim in nisem nesrečna. 

Pred leti mi je prijateljica, ko so se stvari v mojem zasebnem življenju končno premaknile na bolje, dejala, da je presrečna, ko me vidi srečno.

Začudeno sem jo pogledala, zato je dodala: »Kako ne bi bila srečna zate, ko pa si zaslužiš vse dobro?«

Takrat sem najbrž prvič razumela, kaj je freudenfreude. Ko se je omenjena prijateljica lani poročila, sem vriskala od sreče, saj sem vedela, kakšno pot je prehodila, preden je spoznala moškega, ki jo ljubi tako, kot si zasluži biti ljubljena.

Z vsem svojim bitjem sem ji privoščila, da je (za)ljubljena, varna in sprejeta. 

Veselje, ki ga črpam iz uspehov in srečnih trenutkov svojih prijateljic, je nekaj posebnega.

Veselje, ki ga črpam iz uspehov in srečnih trenutkov svojih prijateljic, je nekaj posebnega.

Takrat se počutim, kakor da gledam film s »srečnim koncem« in si želim »naj čim dlje traja njena sreča«.

Moje telo preplavijo endorfini, ko se ljudem, ki jih imam rada, zgodi nekaj lepega – ljubezen, rojstvo otroka, nova služba …

Precej drugače pa se moje telo odziva na zavist, ljubosumje, ogroženost. Kadar ti nebodigatreba občutki prodrejo v mojo sredico, si nisem niti malo všeč.

Začnem se mrščiti, povesim ramena, ne držim se vzravnano in najbrž celo nekoliko smrdim (kljub redni osebni higieni).

Strah ima namreč kiselkast, neprijeten vonj – in zavist, ljubosumje, ogroženost pogosto izvirajo iz njega.

Kadar me obvladujejo, me zagrabi (lažni) občutek, da bo meni nekaj odvzeto, če bo nekdo drug dosegel tisto, kar si sama želim.

To seveda ne drži. Tuja sreča ni predpogoj za mojo nesrečo.

Kadar se ljudje, o katerih nimam najboljšega mnenja (na podlagi njihovih objav na družbenih omrežjih ali govoric – torej neutemeljenih reči) izkažejo za prijazne, dobre, srčne ljudi, sem pravzaprav vesela.

Moje sodbe namreč nič ne povedo o njih, temveč veliko o meni – da imam previsoka merila, da prehitro sodim in da imam še precej dela pri doseganju poglavitnega cilja v svojem življenju: biti dober človek. 

Toda naslajanje nad nesrečo drugih (schadenfreude) mi je od nekdaj tuje, zato nisem nikdar razumela reka 'Naj sosedu krava crkne'.

Moje življenje namreč ne bo nič boljše, če bodo drugi prizadeti, žalostni, potrti, kvečjemu bom osamljena in zagrenjena, saj bom s takšnim pristopom lahko gojila le površinske odnose. 

Psihologi pravijo, da freudenfreude dejansko izboljša naše odnose, namesto da jih ogrozi.  

Kajti deluje nekako tako, kot da bi posredno doživljali zmage nekoga drugega – ko prijateljica spozna ljubezen svojega življenja, dobi novo službo, odpotuje na sanjsko destinacijo ali naredi nekaj, kar jo osrečuje (pa naj bo to tetovaža ali peka potice).

Ni naključje, da je ta nemška skovanka povezana s sočutjem, saj brez njega ne moremo čutiti pristnega veselja za druge – še posebej, če gre za nekaj, kar nas neposredno ne osrečuje, ampak morda celo malce zmede ali razžalosti.

Ko so se moje prijateljice druga za drugo odselile v tujino, mi je bilo zelo težko.

Najprej je kovčke spakirala moja najboljša prijateljica, kajti ljubezen jo je vodila v Rim. Nato so sledile še druge, ki so se preselile večinoma zaradi dela.

V Švico, Nemčijo, ZDA, na Filipine – tja je vsaka od njih odnesla košček naših spominov, košček mojega srca. Vsako slovo je bilo mučno.

Skušala sem zadrževati solze, a mi to ni uspelo. Nekoč sem v centru mesta po slovesu od prijateljice hlipala kot otrok, ki je izgubil svojo ninico, in bilo mi je popolnoma vseeno, če sem videti kot pevec skupine The Cure z razmazano maskaro okrog oči.

Toda globoko v sebi sem vsaki od njih privoščila srečo in bila ponosna, ker so si upale zaživeti v tujem okolju. Vsakič, ko so mi sporočile kakšno lepo novico iz tujine, sem jih v mislih objela. In počutila sem se tako presneto dobro. 

Zdaj, ko končno poznam besedo za ta občutek, vem, kaj je eden od mojih glavnih ciljev v tem letu - gojiti freudenfreude, ki vodi do ustvarjanja globokih, pristnih odnosov.

Vsakdo se namreč lahko to nauči, čeprav so morda nekateri k temu bolj nagnjeni kot drugi.

V svoje odnose ga uvedemo tako, da bližnjim in prijateljem sporočimo, kdaj smo ponosni ali veseli zanje. In bolj pogosto kot bomo izražali te občutke, bolj spretni bomo morda postali pri njihovem doživljanju. 

Freudenfreude postopoma in nevsiljivo preoblikuje tudi naš pogled na svet, saj se osredotočamo na pozitivne stvari, ki se ne dogajajo le nam, temveč se odvijajo v naši okolici. Dobrega v naših življenjih pa ni nikdar preveč, kajne?

P. S.: Kolumno je navdihnil članek Freudenfreude Might Be Just What You Friendships Are Missing (HuffPost.com)

Kolumne izražajo stališca avtorjev in ne nujno tudi uredništva Mična.  

Preberite še: V mojem odporu do zime sem prepoznala svoje nasprotovanje nedelu (Piše: Danaja Lorenčič)

Morda vas zanima tudi: Dragoceni nasveti znanega terapevta, s pomočjo katerih bo življenje lažje