Adrijana Dimec iskreno o selitvi na Japonsko: Na začetku je bilo res težko, ker je kulturni šok ogromen (intervju)

Slovenski košarkar Žiga Dimec in njegova žena Adrijana sta jeseni presenetila z novico, da se njihova družina seli na drug konec sveta. Pot jih je ponesla na Japonsko, saj je Žiga tam sklenil pogodbo z ekipo Nishinomiya Storks.

Adrijana Dimec je v zadnjih letih postala prava modna ikona, na trg je poslala svojo linijo oblačil in izdelke za nego las. Poleg tega uspešno usklajuje materinstvo, podjetništvo in selitve, ki jih ob profesionalnem košarkarju ne manjka. V zakonu sta se jima rodila otroka Maks in Aurora.

V pogovoru nam je priljubljena vplivnica med drugim zaupala, kako so se privadili življenju v deželi vzhajajočega sonca, kaj jo je najbolj presenetilo in kako sta selitev sprejela otroka. 

Kakšni so bili prvi občutki, ko ste izvedeli, da se boste selili na Japonsko?

Iskreno, prvih par sekund mi je padel mrak na oči in vse, kar sem si mislila je bilo: »A bolj oddaljene države res niso mogli najti?« (smeh). Ampak kmalu zatem sem preusmerila misli na bolj pozitivno noto in se trudila poiskati najboljše v dani situaciji. Med poslušanjem agenta prek video klica o tem, kako je Japonska super za družine, kako je čisto, varno, sem sama sebi začela govoriti: »Vse bo ok, nora izkušnja bo, očitno nam je namenjeno, zagrabimo priložnost.«

Ste se po pol leta navadili na tamkajšnje življenje?

Tukaj smo od oktobra. Na začetku je bilo res težko, ker je kulturni šok ogromen, res je popolnoma drug svet, druga mentaliteta in ljudje so drugačni. Zdaj, ko smo se navadili, pa nam je res super in bi se z veseljem še vrnili. Najljubše mi je to, kako varnega se počutiš tukaj, sploh ko imaš enkrat otroka, ti je to res neprecenljivo.

Vsi so mnogo bolj vljudni in pripravljeni pomagati, res je lepo videti, kako prijazni so in od nikogar ne dobiš tistega očitajočega občutka.

Kako sta selitev na drugi konec sveta sprejela otroka?

Mene zelo pomirja dejstvo, da imata drug drugega in na splošno sta naju res pozitivno presenetila glede tega, kako sta se navadila na novo okolje - vsak strah je bil odveč. Vidiva, da sta srečna in to nama je najbolj pomembno.

Kako se počutita v vrtcu, sta se vklopila?

V vrtec sta šla praktično brez znanja angleščine, zdaj, po 5 mesecih, pa je njuno znanje angleščine že odlično in tudi oba sta že navezala par novih prijateljev, s katerimi smo imeli že tudi kakšne vikend 'play date'.

Kako sta otroka sprejela hrano, ki se verjetno precej razlikuje od te, ki smo je vajeni v Sloveniji?

Na srečo sta velika jedca in se nista nič pritoževala, zdaj imata že cel seznam najljubših japonskih jedi - suši in dumplingi so na vrhu.

V čem se Japonci razlikujejo od Slovencev?

Veliko bolj sprejemajo pravila in niso vajeni »razmišljati s svojo glavo«, kot smo Balkanci mogoče kdaj celo preveč. Če njim vlada oziroma kdorkoli nekaj določi in reče, tako je, oni to sprejmejo in ne razmišljajo o tem, ali je prav, da je tako, ali je njim v redu, da je tako. Vsi so tudi mnogo bolj vljudni in pripravljeni pomagati, res je lepo videti, kako so vsi prijazni in od nikogar ne dobiš tistega očitajočega občutka, ne glede na to, kaj delaš ali kakšen izpad imajo tvoji otroci (smeh).

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by A D R I J A N A D I M E C (@adrijanadimec)

Kaj vas je najbolj navdušilo in kaj vam ni preveč po godu?

Najbolj nas je navdušila varnost. Tukaj lahko svojo torbico pustiš na kolesu ali za mizo in se je noben ne bo dotaknil. Nihče ne vzame nečesa, kar ni njegovo. Daleč najslabše pa mi je dejstvo, da uporabljajo pralne stroje izključno na hladno vodo in da je za vsako stvar potrebna gora birokracije in postopkov, desetkrat huje, kot v Sloveniji.

Ste se naučili že kakšno japonsko besedo?

Seveda, tiste, ki mi pridejo najbolj prav: hvala, oprostite, živjo, naravnost, levo in desno.

Lahko opišete, kako je poteka vaš povprečen dan na Japonskem?

Zjutraj se zbudimo, ponavadi se najprej Žiga z otrokoma in jima pripravi zajtrk ter obleče, potem se zbudim še jaz, ju večinoma peljeva s kolesom v vrtec, na poti nazaj si vzameva kavo, ko prideva nazaj v stanovanje, pa gre Žiga na trening, jaz pa za računalnik delat. Ob 17. poberem otroka, gremo domov, oni se ponavadi igrajo, jaz skuham večerjo. Izmenično ju skopava/prebereva pravljico, otroka hodita spat ob 20. uri, midva pa se potem še malo podruživa, pogledava kakšno serijo, vedno nama skuham čaj in greva spat okrog 23. ure. To so naši tipični dnevi, pridejo pa vmes atipični, ko ima Žiga tekmo in ga gremo gledat, ali ko dobi prost dan in gremo kam na izlet.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by A D R I J A N A D I M E C (@adrijanadimec)

Torej ste že kaj potovali po Japonski? Kaj vam je bilo najbolj všeč?

Ker ima mož treninge vsak dan, kaj veliko priložnosti za potovanja ni. Ko je dobil kakšen prost dan, smo izkoristili za izlet do najbližjega večjega mesta - Osake, upam, pa da nama uspe izpeljati še dvodnevni izlet do Disneyland Tokya, da uresničiva željo otrokoma.

Ali ste že razmišljali o povratku v Slovenijo?

Kot rečeno, dopusta pri košarki ni, zato se vsi skupaj med sezono ne moremo vračati, da bi šla pa sama z dvema majhnima otrokoma na tako dolgo pot, pa nimam želje, saj je pot dolga skoraj 30 ur, najmanj dva prestopa, prav tako pa so letalske karte božjastno drage (skoraj 2.000 evrov na osebo), odkar so zaprli ruski zračni prostor. Sicer smo pa že v štartu vedeli, da gremo za največ sedem mesecev, kar na koncu dejansko zelo hitro mine.

Preberite še: Blaž Šef: Umetniku ni treba trpeti, da bi ustvarjal

Morda vas zanima tudi: 9 stvari, ki ne prinašajo sreče (in 9 takšnih, ki osrečujejo)