Blaž Šef: Umetniku ni treba trpeti, da bi ustvarjal

Igralca Blaža Šefa lahko v Slovenskem mladinskem gledališču trenutno vidimo v treh predstavah – Svoje usode krojači, Krize, Razcufane zgodbe in Še ni naslova. Gledali ga bomo v filmu Mihe Hočevarja Skriti ljudje, v katerem igra z Islandcem Ólafurjem Darrijem Ólafssonom. K pogovoru smo ga povabili po presunljivi izvedbi Strahu in bede tretjega rajha Bertolta Brechta.

Blaž Šef je leta 2017 za stvaritve v predstavah Naše nasilje in vaše nasilje, Pasja procesija in Idioti Mladinskega gledališča ter Chagall Društva za umetnost AVGUS prejel Severjevo nagrado, na Festivalu malih gledaliških oblik (Vraca, Bolgarija) pa skupaj s kolegoma nagrado za ansambelsko igro v predstavi Varovanec hoče biti varuh Gledališča Glej. Poleg tega je prejemnik Severjeve nagrade za študentsko igralsko stvaritev.

A to so samo podatki, ki o Blažu povedo bolj malo, saj je igralski nitroglicerin, ki ga je treba videti na odru. Je silno raznolik in prožen igralec, mojster, ki čevlje vloge vedno vzame za svoje. Srečava se nekaj dni po premieri predstave Strah in beda tretjega rajha v režiji Sebastijana Horvata, predstave, ki v besedi in sliki izrazi nočno moro našega sedanjika. Vse, kar si želimo, je neka nova običajnost in pozabiti, da so naša vsakdanja ravnanja ogledalo, ki pove, ali smo se iz preteklosti sploh kaj naučili. »Zato so tudi Brechta zanimale prav radikalne spremembe v načinu življenja, razmišljanju 'navadnih ljudi', družbenih odnosih, pa če so se včasih zdele še tako drobne in benigne – spremembe, ki niso izginile hkrati s koncem vladavine nacionalsocialistov. Z drugimi besedami, vprašanja, kakršna so: kako je lahko prišlo do tega, do česar je prišlo? Kaj te spremembe pomenijo? Je poezija po Lampedusi še mogoča?« zapiše v gledališkem listu dramaturg Milan Ramšak Marković.

Doda, da ne glede na to, ali govorimo o spopadu med islamsko in evropsko civilizacijo ali ksenofobnim tradicionalizmom in liberalnim feminizmom, je politika danes vse bolj prepoznavana kot spopad na področju kulture: »Zato se je dobro spomniti na to, da besedilo Strah in beda Tretjega rajha poleg podobe o nemški družbi tridesetih let prejšnjega stoletja predstavlja tudi nekakšen dokument o porazu. Lahko nam služi kot dobra motivacija, da se prenehamo ukvarjati s tem, kar naša stališča, naša kultura govorijo o nas, in začnemo (iskreno, predvsem do sebe) razmišljati o tem, kakšne so v resnici strateške posledice našega delovan­ja.«

Blaž je človek, ki »prezira« ukalupljanje, nenehno si postavlja vprašanja in zavzeto išče odgovore. Živi svojo maksimo širine, zato ga je mogoče najti tako na odru, »v vesolju« kot na prižnici.

Nekoč me je eden od sorodnikov videl, da berem Mladino, in mi takoj pripisal »ideološkost«. Ljudje božji, nočem živeti v državi, kjer bo to, kaj kdo bere, a priori povod za oznake! Včasih slišim stavek, da je nekdo gej, ampak da je sicer fejst človek. Kako? In zakaj bi se moral nekdo zagovarjati samo zato, ker je katolik? 

Smo se ljudje z večjo dostopnostjo znanja v samem bistvu kot vrsta spremenili?

Napaka je morda že v tem, da si takšna vprašanja postavljamo, se mi zdi. Ljudje smo načeloma nagnjeni k neučakanosti in pozabljamo, da je v času enega človeškega življenja – če imamo srečo, je to dobrih 80 let – zelo težko doseči bistvene civilizacijske premike. Nedavno sem v Rimu govoril z vrhunskim dopisnikom RTV Slovenija in nekdanjim poklicnim kolegom Jankom Petrovcem. Omenil je, da je zadnje čase poudarek italijanske kulturne politike v tem, da so razpisi za vodenje kulturnih inštitucij mednarodni. Ob tem sem se spomnil, da dva pomembna graška muzeja vodita Slovenca. Kar odpira pomembna vprašanja: koliko slovenskih kulturnih ustanov vodijo tujci, na kakšen način in koliko smo kot narod zares odprti. Na mestih umetniških vodij gledališč imamo dva tujca. V Slovenskem mladinskem gledališču Gorana Injaca, v SNG Maribor Aca Popovskega. To je to. Mislim, da bi se morali v Sloveniji bolj odpreti intelektualni konkurenci.

Meje tega, koliko drugačnosti toleriramo, se morda širijo, a še vedno ostajajo, kako bi rekla, zaprte znotraj naroda, znotraj jezikovne skupine. Igralci SMG ste posebni tudi v tem, da s svojim razmišljanjem pomembno posegate v strukture predstav, zato me zanima, kako razumete pojem napredka v času.

V procesu nastajanja predstave Strah in beda tretjega rajha smo se ukvarjali s številnimi alt-right avtorji. Ti živijo v prepričanju, da je treba delati neke velike, vehementne geste. A v resnici nam je ljudem bližja stara miselnost: nauči človeka, kako loviti ribe – ne nosi mu rib. To ločevanje po skupinah je postalo že res skrajno. Če ponazorim z morda banalnim primerom: niti v skupini dobrih desetih posameznikov, ki smo ustvarjali omenjeno predstavo, ne obstajata dva, ki imata enak pogled na slovensko ekonomijo, kulturno politiko. Ne obstajata dva, ki jima je najljubši isti film, knjiga, tekma Luke Dončića.

Luko sem omenil namenoma, saj se ob teh »javnosti najljubših« vedno postavi vprašanje, kdo si je prilastil katero interesno polje. Recimo slovenska zastava. Meni je na pogled prav všeč, a se mi zdi obenem blazno, da se moram vsakič, preden jo kot igralec uporabim na odru, vprašati, ali bom z njo izražal konzervativni pogled ali ga kritiziral. Tako pač je; konzervativni politični pol pogosteje v svoje nagovore vpleta nacionalne simbole, včasih npr. tudi Triglav ali Prešerna.

Res je zanimivo, kako ljudje na različne načine »čutimo« Slovenijo.

Ampak bodiva realna; promocijski spot I feel Slovenia bi lahko posnela taka ali drugačna vlada. Oba t. i. pola turističnih politik namreč pozabljata, kaj vse naj bi bila ta t. i. slovenska identiteta. Zakaj v takšnih in podobnih spotih ni predstav Mateje Koležnik, Nine Rajić Kranjac, Žige Divjaka itn.? Ustaviva se pri Mateji. Že leta redno ustvarja v nemškem gledališkem prostoru, enem najbolj prominentnih tovrstnih okolij. Mateja Koležnik je v »NBA«, a nima niti drobtine pozornosti, kot jo dobijo športniki. Zakaj v slovenskih promocijskih spotih ni najstarejšega jazz festivala v Evropi, Jazz Festivala Ljubljana? Kje je Ment, na primer, kje sta Festival Radovljica, Sevicq Brežice, Floating Castle ne nazadnje, ki zbere na kup ustvarjalce iz vse Evrope? O okusih se lahko pogovarjamo do onemoglosti, ampak Avstrijci na primer nikoli ne pozabijo na svojo Ars Electronica.

Internet je sicer povezal svet, ponudil veliko informacij, a z njim se je pojavilo tudi vse polno strahov, povezanih s tem, kaj zares pomeni, če nepregledne količine zasebnih podatkov prosto predajamo v roke medmrežju.

Ljudje se bojimo za svoje otroke. Bojimo se morda za svoje starše, da bi postali žrtev spletne prevare. Obenem pa se pojavlja zanimiva dvojnost. Poznamo podrobnosti tanka, ki ga je Nemčija poslala v Ukrajino, na primer, ne vemo pa, kakšne razsežnosti ima svetovna pornografska industrija. Naša seksualnost je še vedno velik tabu, zato se bojimo, da bi nekdo od zunaj, če bi že vdrl v naš elektronski nabiralnik, videl slike spolnih organov, ki smo jih pošiljali naokoli. Bojimo se tega, da bo nekdo videl naša intimna dopisovanja. Morda se intimno tisti bolj odprti pogovarjajo o svojih orgazmih, težavah pri spolnih odnosih. A v javnem prostoru takšnih debat, vsaj poglobljenih in spoštljivih, ni. Če bi danes naredili enako, kot je leta 1963 naredil Pasolini, ki je za Ljubezenska srečevanja hodil po Italiji in ljudi vseh vrst spraševal o sek­su, zakonu in vlogi spolov, in sedemletnike vprašali, kako nastajajo otroci ... Dobro, o štorkljah najbrž ne bi več govorili, a gotovo bi redki povedali neko biološko resnico.

Odraščali ste v Vitanju. Kakšno je bilo okolje, v katerem ste začeli postajati to, kar ste danes?

Precej katoliško. Ampak samega sebe vidim kot kritičnega kristjana. Sem krščen, seveda. Kot Svetlana Makarovič. (Smeh.) Zdaj sem se spomnil dogodka, ko sem hodil v drugi ali tretji razred. Vrnil sem se z nogometa na vaškem igrišču in v kuhinji razlagal, da je z nami igral fant, ki ne hodi k verouku, kar je bilo za tisti čas in kraje precej nenavadno. Mama me je vprašala, ali smo se prepirali, ali je ta fant koga zmerjal, udaril, kar koli. Ne, ne, sem odvrnil, vse je bilo v redu. In je rekla – no, kje je pa potem problem? (Smeh.) Ljudi sem rad pospravljal v predale. Nekdo je veren kristjan, nekdo je prepričan sodobni levičar, ki ima absolutno distanco do historičnega komunizma in celo mogoče do socializma jugoslovanskega tipa, nekdo je nekaj tretjega.

Nekoč me je eden od sorodnikov videl, da berem Mladino, in mi takoj pripisal »ideološkost«. Ljudje božji, nočem živeti v državi, kjer bo to, kaj kdo bere, a prio­ri povod za oznake! Včasih slišim stavek, da je nekdo gej, ampak da je sicer fejst človek. Kako? In zakaj bi se moral nekdo zagovarjati samo zato, ker je katolik? Zakaj sem recimo tako zelo navdušen nad novim Muslimanskim kulturnim centrom in arhitekturo same džamije, a si ne upam reči, da je to v resnici še ena cerkev, še en potencialni ideo­loški stroj?

Pravkar berem knjigo Kako zveni oblast? dr. Nine Dragičević, ki je nedavno izšla pri Založbi /*cf. V njej razpravlja o tem, kako smo se ljudje v družbi utišali in kaj nam je v javnih prostorih birokracije sploh dovoljeno reči. V spominu mi je ostal prizor, ki ga opisuje. Dogaja se v čakalnici zdravstvene ustanove. V njej onemogel starejši gospod čaka na obravnavo, a nima dodatnega zavarovanja. Očitno postane, da vsi prisotni jasno vedo, da gospod potrebuje pomoč, a pogledi in kret­nje zdravnice administratorki kažejo, da ne bo šlo, saj »če pomagamo njemu, moramo vsem«. Če bi se razvedelo, da so v uradni ustanovi pomagali nekomu, ki »nima vseh papirjev«, bi bilo namreč … In prav takšne in podobne situacije je mogoče najti tudi pri nekaterih Brechtovih prizorih, ki smo jih uporabili za predstavo Strah in beda tretjega rajha. Režiser Sebastijan Horvat je pogosto omenil pojem t. i. nerazrešljivih kontradikcij. Prepričan sem, da se denimo marsikateri vernik, ki posluša nagovore s prižnice, kdaj pa kdaj znajde v dvomu, morda celo pomisli, da z izrečenim noče imeti nič. Vsi se kdaj pa kdaj znajdemo v okoliščinah, ki jih omenja Nina Dragičević, da sedimo v kinu, v teatru, v čakalnici ... in ne rečemo ali, bolje, ukrenemo nič. Bo šlo to vedno samo mimo?

SMG ima na repertoarju tudi predstave, ki globoko zarežejo v zavedanje, kako zelo neuki smo, kako zelo smo si med sabo različni in kako slepi smo za prikrajšanosti drugega. Kdaj ste se začeli zavedati, da obstajajo za ženske in moške še vedno drugačna pravila in možnosti?

Priznam, da bi včasih najraje zaril glavo v pesek. Odraščal sem v okolju, ki stisk žensk ni zares problematiziralo. Šele v srednji šoli sem si začel postavljati vprašanja. Spet pomislim na prej omenjeni Pasolinijev film. V prvem delu se ustavi pri mladem dekletu, kmetici, stara mora biti okoli 16 let. Vpraša jo nekaj v smislu, kako je biti ženska. Odgovori, da nima občutka, da bi bila za kar koli prikrajšana. A ko njenega očeta, ki stoji zraven, vpraša, ali je kakšna razlika med moškimi in ženskami, reče, da ima hčerko sicer rad, a da bi si želel, da bi bila fant. Ker bi ji bilo v življenju lažje.

Spolno nasilje se ni rodilo z Mio Skrbinac. Ona je imela dovolj poguma in pameti, da se izpostavi. Čeprav ji je bilo povsem jasno, da bo s tem razkritjem osenčena vsa njena kariera. In s tem svojim dejanjem je olajšala pot vsem naslednjim, ki se bodo znašle v podobni situaciji. Živimo v obdobju, ko so se končno tudi na strukturni ravni začele dogajati spremembe. Začeli smo še bolj natančno govoriti o vseh oblikah prikritega nasil­ja. Nad ženskami, moškimi, pa nad tujci in še in še.

Med drugim sem pri sebi ugotovil, da sem dolgo verjel: trpljenje je dobro, koristno. Ni! Res pa je, da ga je v življenju veliko in da se moraš naučiti ravnati z njim. Če rasteš v okolju, kjer ti govorijo, da je trpljenje usodno za tvojo identiteto, veselje pa si privoščiš vsake toliko in z njim hitro opravi, je to velika napaka. Kot je napačna trditev, da bi umetnik za svoje stvaritve moral trpeti. Ne, umetniku ni treba trpeti.

Imate najboljši poklic na svetu?

Najbrž sem igralec zato, da lahko vseskozi sproti ugotavljam, kaj bi dejansko bil najboljši poklic na svetu. V umetnosti me privlači možnost, da lahko vzpostaviš svoj lastni in neodvisni ritual ali sistem. In se potem prav z njim boriš proti institucijam, dogmam. Igralstvo mi pomaga ustvarjati nove načine mišljenja. Kot otrok sem si želel biti troje: mizar, duhovnik in astronavt.

Želja po igri in teatru je prišla mnogo, mnogo pozneje. Mizarstva mi še ni uspelo realizirati, duhovništva se dotikam skozi tradicijo družinskih obredov, astronavt pa sem toliko, kolikor je bilo ključno moje sodelovanje s Ksevtom (Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, op. p.) v Vitanju in druženje z Dunjo Zupančič, Miho Turšičem in Draganom Živadinovom. Zato z velikim veseljem delam v Mladinskem, na Radiu Ars, sodelujem pri projektih vesoljske humanistike in občasno v domači vasi še vedno berem berilo pri maši. Ključno se mi zdi, da si nikoli ne nehamo prizadevati za dialog. To je mogoče tisto, kar me napeljuje k misli, da je igralstvo morda res eden najboljših poklicev, a kot je dejal Laurence Olivier, ni primeren poklic za odraslega človeka.  

Preberite še: Objokana Ana Dolinar Horvat iskreno o igralstvu: »Ne vem, če je to moja pot«

Morda vas zanima tudi: Jelena Đoković iskreno: »To ni bilo življenje, ki sem ga želela ali pričakovala« (INTERVJU)