Igralec Matej Zemljič: Priznam, strah bi me bilo biti svobodnjak

Imeti delo v teh časih je velika sreča. Veliko mojih kolegov je brez dela. V prihajajoči sezoni v gledališčih ne bo več toliko dela za gostujoče igralce. Trenutno sem zaposlen v MGL, kjer pa mi niso mogli podaljšati pogodbe, saj sem bil zaposlen za določen čas. Priznam, zaskrbelo me je, strah bi me bilo biti svobodnjak v teh negotovih časih. Zelo sem bil vesel, ko so mi ponudili službo v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kamor odhajam oktobra. Kljub temu bom še vedno igral v MGL, kjer trenutno pripravljamo predstavo avtorice Polly Stenham Ta obraz, ki jo režira Tijana Zinajić.

In kakšna je vaša vloga v tej predstavi?

Igram Henryja, osemnajstletnika, ki že pet let skrbi za mamo z manično depresijo. Mamo igra Tjaša Železnik, s katero sva se odlično ujela. Vloga je zame velik izziv, saj moram veliko raziskovati, hkrati pa se zelo zabavam in tudi sekiram, saj smo tik pred premiero.

Je za vas predpremierni čas vedno tako stresen?

Vedno. To je zelo zanimivo (smeh). Nervoza je prisotna ne glede na leta in izkušnje, vsaj tako pravijo moji starejši kolegi. Ne da se je otresti. Včasih se sprašujem, ali bo to trajalo vse življenje.

Se je znebite, vsaj ko stopite na oder?

Odvisno od projekta. Na premieri sem vedno živčen, saj vem, da me takrat gledajo starši, novinarji, kritiki. Se je že zgodilo, da se je trema podaljševala v ponovitve, saj nisem bil vedno zadovoljen s tem, kar sem naredil na premieri. Je pa tako, da s ponovitvami tudi jaz začnem uživati in se zabavati.

Si oče in mama ogledata vse vaše predstave?

Ne. Na tiste predstave, za katere vem, da nisem dal vse od sebe, ju ne vabim. Vabim ju samo na zadeve, ki so všeč meni (smeh).

Dobila sem občutek, da ste perfekcionist.

Seveda. Hkrati pa se zavedam, da ne more biti vedno vse odvisno zgolj od mene. Trudim se, da bi se tega otresel, saj ima perfekcionizem tudi slabe strani.

Takšni ste v službi, kaj pa zasebno, tudi stremite k popolnosti?

Lahko bi tako rekel. Sem precej zahteven (smeh). Všeč mi je, ko so stvari na svojem mestu, ko je stanovanje pospravljeno. V nasprotnem primeru se težko sprostim.

Ne bi se mi zdelo fer, da bi imel svoje prihodke in živel pri starših.

Ste takšni od otroštva?

Že od malega sem bil takšen in zdi se mi, da se v zadnjih letih to le še stopnjuje. No, ni vedno tako hudo, znam se tudi sprostiti. Je pa res, da sem bolj pomirjen, ko je vse pospravljeno, čisto, ko imam sestavljeno gledališko sezono, ko vem, kaj bom počel. Pomirja me, ko je vzpostavljena neka harmonija. Zdi se mi, da sem se še bolj discipliniral, ko sem začel snemati serijo Najini mostovi, saj je bil moj urnik kar naenkrat zelo poln, snemanja pa so bila zelo naporna.

Imate ob vseh obveznostih sploh kaj časa za prijatelje in bližnje?

Zelo malo. Štirinajst dni pred premiero si rad vzamem čas zase in za počitek, spanec in vaje. Rad imam mir.

Se je težko odrekati stvarem, ki so vašim sovrstnikom samoumevne?

Srečo imam, da veliko mojih prijateljev prihaja iz igralskih krogov in me razumejo, saj smo vsi na istem. Preostali pa so se navadili na moj življenjski slog že v času študija.

Dejali ste, da imate radi pospravljeno stanovanje. Ali to pomeni, da več ne živite pri starših?

Ko sem dobil službo v MGL, sem se odločil, da grem od doma, saj se mi je zdelo to pošteno do staršev. Ne bi se mi zdelo fer, da bi imel svoje prihodke in živel pri njih. Sicer pa sem zadnja leta pogosto govoril, da bom šel na svoje, takoj ko bom dobil službo. Res je dober občutek, ko si človek sam plačuje hrano, položnice, se sam oblači in podobno.

Kaj najraje počnete, ko imate čas?

Takrat najraje nekam pobegnem za nekaj dni. Zelo rad imam morje. Mika me smučanje, včasih sem namreč precej smučal, a kaj ko to zaradi možnosti poškodb v našem poklicu pogosto odsvetujejo in celo prepovedujejo. Doma si težko naberem novih moči, saj si vedno iščem delo, zato mi menjava okolja še najbolj ustreza.

Pred kamerami ste se pojavili že kot osnovnošolec, in sicer v filmu Gremo mi po svoje. Ste že takrat vedeli, da si želite postati igralec?

Že kot otrok sem sanjal o tem, da bi postal igralec. Doma sem ves čas igral, pripravljal predstave in skeče za starše in obiske (smeh). V meni je vedno tlela želja, da bi igral v filmu, gledališču, nadaljevanki. No, pa se je zgodilo, da sem v osnovni šoli na vratih zagledal vabilo na avdicijo in dobil vlogo. Vse tiste vaje so se mi zdele neverjetno vznemirljive, nisem mogel verjeti, da sem del tega. Počutil sem se privilegiranega. Ta film je bil v resnici neka potrditev, da si želim postati igralec.

Predvidevam, da domači niso bili presenečeni.

Ko sem dobil prvo vlogo v filmu, so bili srečni zame, a hkrati so mi dolga leta dajali vedeti, da je igralski poklic težek. Vedno pa so me podpirali, tudi ko sem začutil, da so predstave na umetniški gimnaziji zame premalo in sem se včlanil v Šentjakobsko gledališče. V tistem obdobju srednje šole sem videl več predstav kot na akademiji. Ko pa sem bil sprejet na akademijo, sta si oče in mama verjetno oddahnila, saj sta vedela, da bi mi bilo zelo hudo, če mi ne bi uspelo. Ne znam si predstavljati, kaj bi sploh počel, če ne bi bil igralec.

Uspelo vam je čisto vse, kar ste si zadali že kot otrok. Igrali ste v filmu, gledališču in v seriji.

Res je. Lahko rečem, da se mi je uresničilo veliko želja.

Prepoznavnost bi me močno utesnjevala.

Najini mostovi so bili povsem drugačni od vseh projektov, pri katerih ste doslej sodelovali, mar ne?

Seveda, saj gre za povsem drugačen način dela. Priznati moram, da sem bil na začetku malce v dvomih, ali bi sploh sodeloval. Strah me je bilo tako hitrega načina dela. Izkazalo se je, da sem zelo hitro začutil svoj lik, dobil sem občutek za kamero. To je bila res dobra šola. Zdi se mi, da bom v naslednjih projektih pred kamero še boljši.

Kdo pa vam je bil med snemanji najbolj v pomoč?

Nina Ivanič, ki mi je pomagala pri osnovah, mi svetovala, kako naj čim manj časa zapravim za povsem nepomembne zadeve, mi odprla oči, katerim stvarem je dobro posvetiti malce več časa in podobno. Zelo hitro sva ustvarila odličen odnos in med snemanji sva se nenehno dopolnjevala. Nina je ženska, ki obvlada improvizacijo, in z njo je tudi bogatila najine prizore. Zaradi nje sem bil bolj sproščen.

Si sploh želite še kaj doseči v karieri, vas mika tujina?

Seveda me mika, a bolj kot kakšen izlet. Da bi me povabili h kakšnemu projektu, a bi se po koncu vrnil v Slovenijo. Rad imam Slovenijo in nikoli nisem razmišljal, da bi se odselil kam drugam. Verjetno zato, ker so se moje želje začele tako zgodaj uresničevati.

V svoji kratki, a bogati karieri ste prejeli tudi nekaj nagrad, in sicer nagrado za žlahtnega komedijanta na Dnevih komedije za vlogo Maksa v predstavi Predstava, ki gre narobe, za vlogo Andreja v filmu Posledice na srbskem festivalu FEST nagrado za najboljšega igralca, na 21. Festivalu slovenskega filma v Portorožu pa vesno za najboljšo glavno moško vlogo. Tega verjetno niste pričakovali?

Kje pa! (smeh) Ko smo zaključevali snemanje filma Posledice, mi je režiser rekel, da sem bil res dober in da bom zagotovo dobil nagrado. Do zadnjega trenutka pred podelitvijo v Portorožu nisem verjel v to, da jo bom res dobil. Sem bil pa neverjetno počaščen.

Ste imeli v osnovni ali srednji šoli vzornika, nekoga, ki ste si mu želeli biti podobni?

Navdušen sem bil nad Jurijem Zrnecem in Jernejem Šugmanom, ki sem ju občudoval v seriji Naša mala klinika. Vedno sem bil navdušen nad vsem, kar je počel Zrnec. Vedno sem si ga želel spoznati, in to se mi je tudi zgodilo med snemanjem filma Gremo mi po svoje. Na prvi bralni vaji sem otrpnil in zazdelo se mi je, kot bi zagledal boga (smeh).

Torej vam je komedija še posebej pri srcu?

Ja, zelo mi je blizu. Že v srednji šoli sem užival v Šolski impro ligi, v neki sezoni sem celo dobil nagrado za najbolj ošiljenega improvizatorja. Vsi ti principi komedije so mi pri srcu, vendar se zavedam, da je dobro komedijo težko narediti, saj je polna neke natančne matematike. Na odru najbolj uživam v komediji, takrat se počutim, kot bi bil na valovih.

Ste tudi doma takšen zabavljač?

Rekel bi, da sem precej resen. No, odvisno. Znam biti zelo zabaven, po drugi strani pa precej melanholičen. Sem neka mešanica med sangvinikom in melanholikom.

Si predstavljate, da bi v nekem trenutku postali tako prepoznavni, da na ulici ne bi imeli miru?

Ne, takšnega življenja si ne želim. Sicer se mi zdi, da se mi v Sloveniji česa takega res ni treba bati (smeh). Verjamem pa, da je to v tujini nekaj povsem običajnega. Sam si tega ne predstavljam, res ne. Mir mi pomeni zelo veliko, verjetno bi me takšna prepoznavnost močno utesnjevala. Želim si delati, ustvarjati. Ljudem se želim pokazati skozi svoje delo.

Preberite še: Urša Trebušak: Z RTT hipnozo ljudem pomagam, da na novo programirajo svoj način razmišljanja

Morda vas zanima tudi: Natečaj: Zbiramo retro skodelice, najlepše bomo nagradili