Neža Peterca: Kolesarka, ki med turami reciklira športno opremo

»Sem Neža Peterca, samooklicana divja cvetlica, ki pretežno uspeva v visokogorju in ima rada izzive,« se predstavi naša sogovornica. Odide s kolesom in je ni kakšen mesec dni. Torbe, ki jih vzame s seboj, si sešije sama. Vmes pa fotografira. Dih jemajočo naravo. In ljudi. Ljudje so tisti, ki naredijo potovanje doživetje, pravi.

Trenutno se mudi na Škotskem v Edinburghu, tam živi njen fant, s katerim sta bila nazadnje skupaj pred tremi meseci, na Worn Wear turi z znamko oblačil Patagonio v Chamonixu. Neža, sicer solastnica znamke nahrbtnikov Blinc Chic. in velika nasprotnica poceni športne opreme, zanjo popravlja stara oblačila – ponošen anorak pod svojim šivalnim strojem spremeni v lično torbo.

Ko človek brska po vaši spletni strani, dobi občutek, da živite na kolesu. Katera je bila tista tura, ki vas je potegnila v ta kolesarska potepanja - bikepacking?

Daleč od tega, da bi živela na kolesu. Veliko časa sem razmišljala o tem, da bi se podala na kolesarsko turo za daljše obdobje, recimo vsaj eno leto, vendar po tem, ko sem odpeljala nekaj daljših tur (najdaljša je bila enomesečna), sem ugotovila, da ta stil življenja pravzaprav ni primeren zame. Prehitro bi namreč vse skupaj postala rutina, te pa se v velikem krogu izogibam. Pri potovanju na kolesu ti namreč večino časa vzame vsakodnevno pakiranje torb ter postavljanje in pospravljanje kampa. Tako da zaenkrat ostajam pri kratkih turah, ki pa imajo vedno nek sekundarni motiv, bodisi z njimi želim nekaj dokazati sebi ali družbi, zanima me kultura, kulturna dediščina. Konec koncev so bistva potovanj ljudje, ki jih spoznaš in interakcija z njimi, bolj kot pa sama narava in okolica.

Kolesarstvo je del mojega življenja že kar nekaj let in le to me je poneslo v veliko smeri in odločitev preteklih let. S potovanjem na kolesu pa sem začela šele leta 2017, ko sem se sama podala na verjetno eno najbolj »utrganih« tur po gorah Južne Španije, brez kakršnih koli izkušenj in znanja, razen tega, da sem znala poganjati pedala.

Kolo je bilo zame vedno orodje na poti k bolj samostojnemu življenju in v taki luči bi ga rada predstavila tudi drugim dekletom. 

Kolikšen del tega življenja na kolesu je zdaj vaša služba? Si ga sploh jemljete kot službo? 

Trenutno si s kolesarjenjem še ne služim kruha, delam pa na tem, da bi ta moja strast vsaj deloma lahko postala tudi vir dohodka. Kolo je bilo zame vedno orodje na poti k bolj samostojnemu življenju in v taki luči bi ga rada predstavila tudi drugim dekletom. Bodisi skozi bikepacking mentorstvo, tečaje ali pa vikend izlete. Nekaj tega mi je že uspelo poriniti v ospredje v Budimpešti, kjer smo preko moje znamke nahrbtnikov (Blind Chic.) organizirali kar nekaj dogodkov, ki so se osredotočala na žensko kolesarstvo. Pod okrilje nas je vzela tudi znamka avtomobilov Škoda, tako da smo preko programa Škoda ambasadorjev še ojačali ta naš glas za žensko kolesarstvo.

Verjamem, da gredo z vami po navadi bolj izkušeni kolesarji - ali pač? Kaj se jim zdi na tovrstnih izletih najtežje?

Verjeli ali ne, večino svojih kolesarskih partnerjev sem našla na socialnih omrežjih. Tako da velikokrat ne veš, koliko so dejansko izkušeni in kakšen je njihov nivo kolesarjenja. Za zunanje oči se zdi to morda tvegana poteza, ampak zame pa se je vedno izkazala kot pozitivna izkušnja. Z vsemi sem namreč postala zelo dobra prijateljica in si dejansko ne predstavljam življenja brez njih. Seveda, na takšnih turah je veliko prilagajanja, ampak obe strani se tega že na začetku zavedata. Nekdo je hitrejši, nekdo rad dolgo spi, nekdo poje dvakrat več kot ti, ampak lepota je v tem, da se ti v bistvu nikamor ne mudi. Čar je v potovanju ne v destinaciji.

Kakšna destinacija za bikepacking je Slovenija?

Ko me tujci vprašajo to, vedno odgovorim: »V Sloveniji sta samo dve možnosti, ali greš po hribu navzgor ali pa navzdol.« Zagotovo Slovenija ni enostavna destinacija za bikepacking, noge morajo biti kar močne in veliko volje mora imeti kolesar za neskončne hribe, ki so posejani skozi celotno državo. Imamo kar nekaj odličnih poti, za katere lahko vsak najde navigacijo in zemljevid na spletu. So tudi med seboj povezane z gorskimi kočami kot možnostmi za prenočitev. Seveda, bilo bi idealno, če bi bilo divje kampiranje zakonito, ampak moramo pač vzeti, kar nam je ponujeno.

Vaša najljubša bikepacking tura? Na kateri ste najbolj doma? In tudi - katera vas je najbolj navdušila? In katera ostaja na seznamu želja?

Vsaka tura ima poseben prostor v moji duši, vsaka je imela svoje pozitivne in negativne plati. A slabe stvari hitro pozabiš, potem ko si enkrat doma. V največji meri je vse skupaj odvisno tudi od tega, s kom si na turi. Bolj kot pa, kje si na turi. Zadnja zelo pozitivna je bila v Angliji, čez dva nacionalna parka Peak District in Lake district smo odšli, nikoli si nisem predstavljala, da bi angleško podeželje naredilo tak vtis name. In ljudje! Odprti, prijazni, humorni. Definitivno 5 zvezdic!

Želje? Preveč jih je. Kirgizistan, Gruzija, Severna Amerika, ko prekolesarim te, si bom dovolila imeti še druge želje.

Predvidevam, da je na kolesu zrasla tudi ljubezen do fotografije. Najbrž to ni težko, ko živiš in delaš v izjemnih prizorih narave?

Fotografija me nekako spremlja že iz univerzitetnih dni in od takrat imam praktično fotoaparat s seboj na vsakem koraku. Zame je samoumevno imeti s seboj fotoaparat na teh potovanjih. Perfekcionist v meni pa vedno poskrbi, da je kader »v nulo«, preden pritisnem sprožilec. Sama se bolj kot fotografa, vidim kot kreativnega direktorja, kar mi pomaga tudi pri drugih dejavnostih mojega življenja.

Ta kreativnost in ljubezen do fotografije vam prav pride pri še eni vaši službi - šivanju opreme. Najprej nam povejte zgodbo o Blind Chic., nahrbtnikih, ki ste jih že omenili.

Blind Chic. znamka se je zgodila zelo spontano, že davnega leta 2011 v Budimpešti. V Budimpešto sem se zaljubila na Erasmus izmenjavi, leto pozneje pa sem potem iskala kakršen koli vzrok, da bi se tja tudi preselila. Potem pa se je ponudila priložnost, da si delim studio z Julijo Vesmas, ki je kasneje tudi postala partnerica pri Blind Chic. znamki. V sedmih letih sva na svet spravili kar zavidljivo število kolekcij urbanih nahrbtnikov, ki so se potem sprehajali po glavnih mestih Evrope, Amerike, Japonske, kakšen se je tudi našel v Čilu in Argentini. Dve leti nazaj pa sem se odločila, da bi rada svoj horizont malo razširila, tako da sem se od znamke odmaknila in tam ostajam le še kot so-ustanoviteljica.

Kako pa se je začelo sodelovanje s Patagonio?

Pred dvema letoma so me začele zanimati bolj ekološke vode tekstilne industrije, tako da sem en mesec preživela v Münchnu, na pripravništvu pri Barbari Heinze. Barbara je specialistka za popravilo tehničnih oblačil in praktično enciklopedija glede ekološke »outdoor« industrije. 

Ko delam s profesionalnimi šiviljami in oblikovalci so me vedno vsa ušesa in oči, takrat se verjetno največ naučim.

Mesec po tem, ko sem zapustila Blind Chic., pa so mi ponudili službo pri Patagoniji, pri njihovem programu Worn Wear, ki se osredotoča na popravilo in skrb za oblačila za zunaj. Sedaj že drugo leto zanje organiziram ture, dvakrat na leto, enkrat poleti in enkrat pozimi, se podamo na dvomesečno turo po Evropi, kjer zastonj popravljamo oblačila in izobražujemo ljudi, kako za tehnična oblačila primerno skrbeti.

Kje ste se sicer učili šivanja in dobivali ideje za preoblikovanje oblačil in opreme? 

Sem totalen in trmast samouk. Ko delam s profesionalnimi šiviljami in oblikovalci so me vedno vsa ušesa in oči, takrat se verjetno največ naučim, vedno me spremlja tudi beležka, da si kakšne koristne informacije tudi zapišem. Potem pa sledi veliko »trial in error« v delavnici. Ideje za preoblikovanje pa lahko rečem kar dežujejo iz neba. Po pravici povedano večinoma se te ideje pojavljajo kar v sanjah, tako da mi kaj pretirano ni treba razmišljati.

Kakšen je odziv ljudi? Se tega še vedno poslužuje le peščica ljudi ali že opažate, da se postopoma trend obrača bolj v zeleno smer?

Smo v nekem čudnem obdobju, ko večina ljudi še vedno razmišlja da je recikliranje nekaj hipijevskega. Tudi jaz sem imela to idejo kar nekaj časa, ampak potem ko sem sama začela delati na tem, sem spoznala, da lahko iz ene tehnične jakne ustvariš nek drug tehnični produkt. Samo odstraniš, kar je uničeno ali pokvarjeno. Veliko teh recikliranih stvari potem izgleda kot »pravi« produkt, ki bi ga znamka lahko dejansko prodajala in veliko ljudi težko verjame, da je to bil nekoč nek star anorak.

Če nekdo res nima volje sedeti za šivalnim strojem, pa jim seveda dam možnost, da jim oblačilo recikliram jaz.

Z recikliranimi izdelki poskušam ljudi navdušiti, jim dati ideje, kaj lahko naredijo s svojimi odsluženimi izdelki, če pa nekdo res nima volje sedeti za šivalnim strojem, pa jim seveda dam možnost, da jim oblačilo recikliram jaz.

Osebno se bolj osredotočam na popravilo tehničnih oblačil in deljenje znanja, kako za ta oblačila skrbeti in kako narediti preprosta popravila doma. V tem vidim prihodnost oblačilne industrije, predvsem industrije za šport in prosti čas, ki uporablja veliko kemikalij (za ohranjanje vodoodpornosti), ki škodujejo okolju. Če ta oblačila ohranimo v uporabi dalj časa, imamo manj negativnega vpliva na okolje.

V Ljubljani imam sedaj manjšo delavnico, ki je opremljena z vsem, kar potrebujem za popravilo gore-tex ali katerih koli troslojnih jaken, hlač, zamenjavo vodoodpornih zadrg, popravilo neoprena, tehničnega perila ter popravilo nahrbtnikov. Praktično vse se da popraviti, z veliko mero iznajdljivosti in volje.

Pri tem gre verjetno velikokrat tudi za vprašanje kakovosti osnovnega kosa? Pri športu na prostem je ustrezna kakovost opreme pač ključnega pomena. 

Slovenci imamo radi naravo, vanjo tudi radi zahajamo in športna oblačila igrajo tu pomembno vlogo. Zato je izredno pomembno, da kupimo kakovostne kose oblačil, ki jih je tudi možno popraviti in ki nam bodo služila kar nekaj let. Sama sem veliki nasprotnik raznim decathlonom, intersportom in tako dalje. Tu ne gre samo za to, da so stvari izdelane na Kitajskem, treba se je vprašati, koliko je bila oseba, ki je izdelala oblačilo, dejansko plačana za ta kos, če pa nas jakna stane samo 30 evrov. Vklopimo razum! Poleg tega vam lahko iz lastnih izkušenj povem, da je jakno za 30 evrov veliko težje popraviti kot tisto za 150. Vse je narejeno na hitro in površno, velikokrat proizvedeno z razmišljanjem, da bo kos verjetno zavržen in nadomeščen z novim.

Svojim strankam vedno svetujem, da če že morajo kupiti novo oblačilo, naj bodo pozorni, da je »fair trade« - da so delavci bili pravilno plačani in delajo v humanih pogojih, da je narejeno iz materialov, ki so ekološko sprejemljivi ali pa je izdelani iz recikliranih materialov, da je oblačilo popravljivo (npr. zadrge naj bodo znamke YKK, samo te je možno enostavno popraviti). Vse te informacije je mogoče najti na spletnih straneh znamk. Vsak potrošnik je odgovoren za to, da se o produktu pred nakupom pozanima, ozavesti in naj ne nakupuje kompulzivno, samo zato, ker bo »rdeča jakna pasala skupaj s tistimi modrimi hlačami«.

Brez katerega kosa si zares ne predstavljate iti na pot? Vaša najljubša torba, oblačilo ali pripomoček izpod vaših rok, brez katere ne greste nikamor?

Čeprav po izobrazbi nisem noben industrijski ali tekstilni oblikovalec, se rada kar sama okličem za specialistko za torbe, bodisi nahrbtnike, torbe, v zadnjih nekaj letih pa tudi za torbe za na kolo. Te zadnje so se razvile prav iz mojega bikepacking hobija in kar nekaj verzij je že videlo luč dneva. Vse torbe, s katerimi sedaj potujem, so plod mojega dela in z vsakim potovanjem se porodijo ideje o izboljšanju. Ker je vsako kolo drugačno in ima vsak kolesar različne želje in stil potovanja, nudim izdelavo torb po meri. Možnosti je praktično neskončno.

O čem sanjate takole podnevi, ko je pred vami še neskončna dolgo pot do naslednje postaje?

Na kolesu vedno sanjam samo o eni stvari. Kaj bom jedla na naslednji postaji.

Preberite še - Marko Grilc: Ni je take živali, kot je moja Nina

Morda vas zanima tudi: Osvežilo vas bo: aktivnosti, ki jih lahko poskusite to poletje