Ana Drev: Noben uspeh ne pride čez noč, v poslu se učim iz svojih napak

Vse svoje življenje je posvetila športu, alpskemu smučanju, vse od leta 2001, ko je kot najstnica prvič nastopila v svetovnem pokalu, je bila del slovenske smučarske reprezentance in v teh 20 letih okusila vse plati vrhunskega športa. Več je bilo grenkih, zlasti zaradi številnih poškodb, ki so jo vedno znova ustavljale. A nekaj tistih najslaših s stopničkami v sezoni 2015/16 je izbrisalo še tako boleče spomine. Proti koncu kariere je s svojimi bogatimi izkušnjami znala sestaviti pravi mozaik, kot razmišljujoča in razgledana športnica pa je bila sijajna opora mlajšim kolegicam v reprezentanci.

Že tedaj je veliko razmišljala o tem, kaj bo počela po koncu svoje profesionalne smučarske kariere, prav na belih strminah pa zasnovala tudi svojo idejo o termovkah, katerih ambasadorji so danes številni slovenski športniki.

Zdaj ste že nekaj časa brez smučanja, se sploh še lahko vrnete nazaj v tisti svet in si predstavljate, da bi v tem času šli na poletne priprave?

Kadar sem v stiku s smučarskimi kolegicami in se z njimi  pogovarjam, se mi smučarski svet zdi tako zelo blizu, kot bi še včeraj trenirala in tekmovala. Stran od tega, pa moje življenje poteka precej drugače kot prej in lahko rečem, da si težko predstavljam, da bi še zares smučala. 

Kakšna so zdaj vaša poletja, v čem najbolj uživate? Ste imeli na seznamu kakšno stvar, ki si je pred med smučarsko kariero niste uspeli privoščiti?

Poleti smučarji garajo, kondicijski treningi so zelo naporni, na intervalnih treningih ti je pogosto slabo. Tega zares ne pogrešam. Še vedno sem zelo aktivna, teh ekstremnih naporov pa zame ni več. Če pogledam nazaj, si generalno nisem mogla privoščiti brezskrbnega poletja. En dan v tednu je bil prost, takrat pa sem počivala. Sedaj lahko grem za tri dni v hribe, kjer se psihično odpočijem. Ko sem naslednji dan fizično malce utrujena, lahko počivam. 

Kakšen je vaš idealni dopust?

Kakšen dober road trip.

Kaj pa vaše telo pravi na odsotnost vrhunskega športa, glede na to, da ste se med kariero ukvarjali s številnimi poškodbami?

Moje telo je temu zelo hvaležno. Odkar sem zaključila kariero, me hrbet še enkrat ni bolel. Res je, da sem kariero zaključila s težko poškodbo kolena, pa vseeno se zdaj, ko sem poškodbo rehabilitirala, počutim zelo dobro.

Kako gledate na svojo kariero zdaj, ko je od poškodbe in odločitve za konec že preteklo nekaj več vode? Se v mislih še kaj vračate nazaj, na kakšne dogodke, kaj bi lahko naredili drugače ipd.?

Misli mi tu in tam uidejo nazaj, včasih se spomnim kakšne tekme in analiziram odločilne trenutke, ko sem naredila kaj narobe in bi zdaj naredila drugače. Mislim, da je nemogoče kar prekiniti z nečim, kar si počel 25 let. Ampak ti spomini niso travme, so neki trenutki, minute, ki te občasno vrnejo v preteklost. 

Koliko časa pred koncem ste se že ukvarjali z mislijo o karieri po karieri, s čim se ukvarjati za preživetje? Kako je prišlo do projekta Snow monkey?

Poleti leta 2017 sem resno razmišljala o koncu kariere. Za mano je bila dobra sezona in pred mano olimpijska sezona, jaz pa sem imela ogromno težav s kolenom in sem zelo težko trenirala, tako fizično kot na snegu. Izpustila sem priprave v Argentini in sprejela odločitev, da treniram bistveno manj kot v preteklih letih. Takrat sem prvič začela razmišljati o projektu Snow Monkey.

Kakšen je bil za vas vstop na podjetniški trg, je bilo težko začeti ali lažje, kot bi si mislili? Kaj je bilo tisto najpomembnejše, kar ste se morali naučiti?

Sam začetek se mi ni zdel tako težek, se mi pa pozna, da v poslu nisem izkušena in je bilo potrebno ogromno truda in časa, energije, da sem razumela, kaj to pomeni, če imaš podjetje.

Kakšna zgodba stoji za Snow monkey, v čem je njihova posebnost?

Snow Monkey je ime, ki je z mano osebno povezano. Pred leti sem razmišljala, zakaj na smučanju skoraj nikoli ne uporabljam termovke, četudi sem imela pijačo že po pol ure treninga na smučišču povsem mrzlo. Ker je bila klasična termovka vedno umazana, ko sem nalivala čaj čez plastični vmesnik v skodelico, čaj ni bil več čaj, ampak neka zatohla pijača brez okusa. Utrnila se mi je ideja, kako imeti navaden bidon ali flaško izolirano, da piješ direktno iz nje. Da jo lahko očistiš, da lepo izgleda. In da jo lahko uporabljaš tudi poleti, ko je vroče in imaš hladno pijačo.

Leta 2014 sem bila na Japonskem in skupaj s prijateljico z Japonske sva odšli v park snežnih opic, ki se pozimi namakajo v vročih vrelcih, da preživijo hude zime. Od tod ideja o imenu Snow Monkey.

Koliko vam je na poti pomagala prepoznavnost v slovenskem prostoru? Ambasadorji termovk so tudi številni smučarji, kajne?

Imamo kar nekaj ambasadorjev, ki so športniki, ne samo smučarji. Nekaj malega mi je prepoznavnost seveda pomagala, sicer pa se mi je v celem procesu najbolj zdelo pomembno, da ko bodo športniki in prvi kupci zadevo uporabljali, da bo njihova uporabniška izkušnja pozitivna in da bodo z izdelkom zadovoljni. Da bodo, ko jih nekdo vpraša, kako se jim steklenička zdi, lahko podali dobro uporabniško izkušnjo.

Kaj ste lahko iz smučanja prenesli v poslovni svet?

Potrpežljivost, delavnost. V smučanju sem se naučila, da noben uspeh ne pride čez noč. V poslu pa se veliko stvari včasih žal učim iz svojih napak. Težko mi je tudi, ko iz določene ponudbe, ideje, nekajkrat zapored dobim negativen odgovor. Ali pa odgovora sploh ne dobim. Tega pa iz športa nisem vajena.

Ste se v tem našli, vam ta posel morda odpira tudi kakšna nova obzorja? Kako se vidiš z njim v prihodnosti?

Posel mi odpira nova obzorja, saj sem pred tem imela samo eno obzorje, smučanje in še nekaj študijskih uric ob smučanju. Težko ocenim, ali se v tem vidim dolgoročno. Trenutno večino svojega časa posvečam temu in dela je res veliko. Za zdaj sem še kar precej zagnana in imam veliko energije.