Ditka: V mojem življenju bi zevala praznina, če bi izbrala drugače

Marsikdo misli, da je Ditka njeno umetniško ime, a je v resnici edino, s katerim se poistoveti. »Vse življenje sem Ditka, vsi me kličejo tako. Dokler nisem znala brati, sploh nisem vedela, da na osebnih dokumentih piše Edita Čepin,« pove pevka, kitaristka, skladateljica in kantavtorica.

Najbolj jo poznamo po uglasbeni poeziji slovenskih pesnikov in prvi skladbi med njimi Ne bodi kot drugi na poezijo Ferija Lainščka. Besedi, ki ju najpogosteje slišimo v njenih besedilih, sta »dvojina« in »ne«.

Ljubezen je zanjo dragocena vrednota, ki jo dojema zelo intimno. »Glasba ni moja edina ljubezen,« pravi umetnica. In doda: »Je pa tista, ki jo z veseljem delim.«

Ditka, poznamo vas kot izvrstno izvajalko in skladateljico, vendar imate, tako kot vaš oče Gorazd Čepin, več vlog pravzaprav, da lahko uspešno vodite kariero.

Celotna glasbena kariera je predvsem plod mojega in očetovega dela, ob veliki podpori moje mame Jelke, sestre Eve in širše družine. Da vse dobro deluje, je potrebno konstantno, strukturirano delo, z veliko mero navdiha in idej. Ker za sabo nimam kakšne velike agencije, ampak svojo družino, moram biti toliko bolj organizirana in ves čas v delovnem toku.

Le kadar ustvarjam novo glasbo, si dovolim biti zgolj umetnica, saj takrat potrebujem umik, čas zase, da lahko zapišem zgodbe. Sicer poleg skladanja pesmi, nastopanja, dela v studiu in komunikacije z mediji veliko časa preživim tudi za računalnikom, kjer urejam najrazličnejše administrativne zadeve.

Oče je poleg tega, da je producent vseh mojih pesmi in tako ogromno časa preživi v studiu, tudi član moje glasbene zasedbe, njen mentor, voznik na nastope in moj menedžer. Na vseh večjih koncertih je z nama mama Jelka.

Ta moja zgodba je odraz družine, ki drži skupaj in se podpira. Brez njih si svoje kariere ne znam predstavljati.

Ne moreva mimo tega, da nenehno ustvarjate. Svojo zgodbo. Če se ozreva nazaj, ste preboj dosegli s skladbo Ne bodi kot drugi na poezijo Ferija Lain­ščka, mar ne?

Na to, da ves čas ustvarjam, in to čisto svojo zgodbo, sem res najbolj ponosna. Hitro sem začutila, da imam v sebi potencial za pisanje lastne glasbe, in moj oče je bil tisti, ki me je že kot najstnico spodbujal, da pišem svoje skladbe in ustvarjam, kot čutim – da svoj navdih usmerjam v lastno zgodbo in ne v posnemanje drugih ali preigravanje glasbe nekoga drugega.

Verjetno sem tudi zato razvila čisto svoj avtorski izraz, saj od vsega začetka igram skoraj izključno avtorsko glasbo. Za svojo dušo se kdaj naučim tudi kakšen cover. Nikoli nisem razmišljala, da bom v glasbi nekoč poklicno, a vedno je bila v meni žel­ja, da svoje ustvarjanje delim z ljudmi.

Pesem Ne bodi kot drugi je odprla nova vrata. Ko smo jo poslali na radijske postaje, se nam niti sanjalo ni, da bo v hipu dosegla srca toliko ljudi in postala zimzeleni hit.

Vedno več povpraševanj za nastope je nato prihajalo, pripravljala sem že svoj drugi album, in ko je izšel, sem ravno diplomirala na zdravstveni fakulteti.

Pojavilo se je vprašanje, naj vpišem pripravništvo in začnem delati v zdravstvu ali sprejmem edinstveno priložnost in stopim profesionalno v svet glasbe. Izbrala sem slednje in vedno bolj čutim, da mi je bila ta pot namenjena.

Po odzivih poslušalcev, ljudi, ki me spremljajo, glede na polna koncertna prizorišča in ganljive zgodbe, ki jih ljudje delijo z mano v povezavi z mojo glasbo, menim, da ne bi bilo praznine le v mojem življenju, ampak tudi v življenju drugih, če ne bi izbrala te poti.

Prišepniva bralkam in bralcem, da imata uglasbitev pesmi Ne bodi kot drugi in revija Ona nekaj skupnega.

Mama je pred več kot petnajstimi leti izrezala v Oni objavljeno pesem Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi. Kot deklici sva se jo s sestro naučili recitirati na pamet, mama pa je trdila, da je to ena najlepših ljubezenskih pesmi vseh časov.

Deset let je bil izrezek prilepljen na hladilnik v kuhinji. Potem se je nekega večera očetu utrnila ideja, da bi jo uglasbili. Z njo sem opozorila nase in začela pisati zgodbo, ki ni kot druge.​

Med študijem me je perfekcionizem skoraj stal zdravja. Želela sem si odlično opraviti čisto vse in zaradi preveč dela sem občutila posledice izgorelosti. Takrat sem se zavedela, da moram začeti delati na sebi, na svojem notranjem miru, določiti, kaj je zares pomembno in kaj lahko počaka.

Kaj je v besedah Ferija Lainščka, da so se vas tako močno dotaknile?

Tudi zaradi srečanja in zbližanja s Ferijem Lainščkom verjamem, da so nam določene stvari v življenju namenjene, zato, da lahko ta svet dvigamo na višje vibracije. Kmalu po uglasbitvi poezije Ne bodi kot drugi smo se s Ferijem osebno spoznali.

V trenutku smo se ujeli in spoznali, da imamo podoben pogled na svet, enake vrednote in vizijo. Takrat sem začela več brati njegovo poezijo, začeli smo tudi skupaj nastopati.

Ko sem na nastopih poslušala Ferijeve pripovedi o svojem življenju in ustvarjanju, sem njegove pesmi še bolj začutila. V sebi nosijo tisto iskrenost, vrednote, ki jih pesnik dejansko živi. Imajo globino in vedno eno pomembno sporočilo, Feri pa je hkrati mojster pisanja verzov na način, da kar kličejo po uglasbitvi.​

Če si sposodiva besede iz nekega drugega konteksta, namreč, da prvega ne pozabiš nikoli – kako je vas zaznamoval prvi album?

Spet naj se dotaknem Ne bodi kot drugi, po kateri sem tudi poimenovala prvi album v odraslosti. Ta pesem je na neki način postala moj moto na karierni poti, ki se ga vseskozi držim. Gre za album, ki je v desetih letih dosegel že štiri ponatise, kar je zelo veliko.

Sicer je na njem kombinacija poezije, ki jo je uglasbil moj oče, in avtorskih pesmi v angleškem jeziku. Prvi album je takrat pomenil tudi prve samostojne koncerte in nakazal mojo pot. Kombinacija glasbe na njem še vedno ostaja in je odraz moje zgodbe.

V otroških letih sem sicer izdala svoj čisto prvi album, a ga nekako štejem posebej, saj je bilo to popolnoma drugo obdobje. Vsekakor pa je tudi ta nepozaben in izdelek, na katerega sem prav tako izjemno ponosna.

V spomin na ustvarjanje pesnika Karla Destovnika – Kajuha ste ob stoti obletnici njegovega rojstva uglasbili Našo pesem. Če pustiva ob strani mejnik, stoto obletnico, naj vas vprašam, kako to, da ste se odločili obuditi osemdeset let staro poezijo.

Da sem se lotila branja Kajuhove poezije in eno tudi obudila z glasbo, se moram zahvaliti gospodu Vladu Vrbiču, pisatelju in avtorju romana Prestreljene sanje, ki opisuje pesnikovo življenje.

Spodbudil me je, da ob tem posebnem jubileju uglasbim tudi kakšno Kajuhovo. Priznam, da me ta pred- in medvojna poezija ni preveč mamila, a ko sem prebrala roman, sem pesnika povsem drugače začutila.

Videla sem ga kot mladega umet­nika, ki se je tudi s svojimi deli vseskozi boril za osnovne človekove pravice. Za svobodo. Za mir. Naša pesem je bila tista, ki me je najbolj nagovorila. Stara, a na veliko žalost še zmeraj aktualna.

Je mogoče iz njegovih idej potegniti kakšne vzpored­nice z današnjim časom in družbo?

Zdi se mi grozno, da se v tako razvitem svetu stvari še vedno »rešujejo« z nasil­jem, vojno in da je navaden smrtnik tisti, ki na koncu najbolj trpi. Obenem je tu digitalni svet, ki je postal pomemben del naših življenj, a hkrati tako nevaren – denimo, niti zavedamo se ne, komu in kje vse razkrivamo svojo identiteto.

V resnici nismo svobodni, saj so zaradi prenosnih telefonov na vsakem koraku prisotne kamere in vse se nenehno deli na družbenih omrežjih. To smo poskušali prikazati tudi v video­spotu, ki je izšel z novim singlom.

Želim opozarjati na nevarnosti, ki prežijo na nas, v tem primeru predvsem na mlade, hkrati pa jih spomniti, da vedno obstaja tudi druga stran – to je razmišljati s svojo glavo, poslušati svoj notranji glas, kadar je treba, pa stopiti skupaj in z dobrimi dejanji in spoštovanjem do sočloveka poganjati ta svet naprej.

Mladi ste še, a vendar, za kaj se vam zdi vredno zastaviti svojo besedo? Svoj glas? Dvigniti kitaro?

Za ljubezen, svobodo, korektnost, spoštovanje drug drugega in vsa dobra dejanja, ki lepšajo naša življenja in pripomorejo k spreminjanju tega sveta na boljše.

Čeprav se včasih zdimo tako majhni in nemočni, močno verjamem, da se spremembe začnejo pri posamezniku. Več ljudi ko vibrira na visokih frekvencah, manjša je možnost za manipulacijo.

Če bi bilo več sprejemanja, brezpogojne ljubezni in pomoči, strpnosti in predvsem manj pohlepa, bi se tehtnica nagnila na stran dobrega. Kakšen dober svet bi bil to. Marsikdo bi se v njem čisto izgubil, ko se ne bi več mogel hraniti z negativnim in kritiziranjem drugih.​

Če bi bilo več sprejemanja, brezpogojne ljubezni in pomoči, strpnosti in predvsem manj pohlepa, bi se tehtnica nagnila na stran dobrega. Kakšen dober svet bi bil to. Marsikdo bi se v njem čisto izgubil, ko se ne bi več mogel hraniti z negativnim in kritiziranjem drugih.​

Pesmi v slovenščini so lepe, radi jih imamo. Ste pa tudi avtorica besedil v angleščini, kajne?

Drži. Z leti sem spoznala, kako Slovenci resnično cenimo svoj jezik in tudi dobra besedila v maternem jeziku. Kot avtorica besedil v angleškem jeziku sem nekajkrat naletela tudi na kritiko, češ, kaj mi je treba pisati v drugem jeziku. So pa moja besedila v angleščini prav tako izjemno sporočilna, nemalokrat celo osebno izpovedna in vsako zase nosi v sebi posebno zgodbo.

Kakovost besedil mi je bila vedno zelo pomembna, zato se tega držim ne glede na jezik, v katerem ustvarjam. Hkrati je pisanje avtorskih besedil zame neke vrste terapija za sproščanje nakopičenih čustev.

Angleščina mi je blizu, zakaj se v angleščini tudi brez težav izražam, čisto točno ne vem. Gotovo pa ima s tem kaj opraviti dejstvo, da že od malega poslušam skoraj samo angleško govoreče izvajalce, ki so mi tudi v navdih pri ustvarjanju.

Tista v besedilih ste vi? Vse to, kar ste? Kar vas vodi v življenju? Kar čutite? In o čemer ste prepričani?

Res je. Veliko teh pesmi je osebnoizpovednih. Včasih je kakšna tudi tako intimna, da jo ohranim samo zase. Kadar grem skozi kakšna težja obdobja, največ ustvarjam in tako z glasbo izrazim svoje občutke. So pa tu tudi zgodbe drugih ljudi, ki jih slišim in mi dajo navdih, da jih spremenim v skladbo. Včasih najdem navdih tudi v kakšni knjigi, filmu, celo v sanjah.

Predvsem pa pišem o stvareh, o katerih nekaj vem, in o občutkih, ki jih doživljam ali sem jih občutila. Zdi se mi pomembno, da se z zgodbo lahko poistovetijo tudi drugi in jim je moja pesem nemara v oporo v različnih življenjskih situacijah, jim vlije upanje ali jih preprosto napolni z lepo energijo.

Ste si, preden ste se popolnoma predali glasbi, postavljali velika vprašan­ja o pomembnostih in ne nazadnje tudi doseganju ciljev?

Seveda in še vedno si jih. Kot deklica sem bila precej uporniška, nato sem v najstniških letih naenkrat postala še preveč skrbna in neke vrste perfekcionistka. Že konec osnovne šole sem razmišljala, kaj bo moj poklic, kakšno bo moje življenje. Zanimivo, da je bila glasba vedno prisotna, a nekje ob strani. Veliko stvari me je zanimalo, rada sem se učila in dobre ocene so mi veliko pomenile. Od idej, da bom športna novinarka, mod­na oblikovalka, umetnostna zgodovinarka, sem v srednje­šolskih letih prijadrala do spoznanja, da bom v življenju pomagala ljudem do boljšega počutja. Prva želja je bil študij psihologije ali medicine, nato pa sem izbrala delovno terapijo, ki vključuje komponente obojega.

Med študijem me je perfekcionizem skoraj stal zdravja. Želela sem si odlično opraviti čisto vse in zaradi preveč dela sem občutila posledice izgorelosti. Takrat sem se zavedela, da moram začeti delati na sebi, na svojem notranjem miru, določiti, kaj je zares pomembno in kaj lahko počaka. Kar nekaj pesmi je nastalo v tistem obdobju in so odraz moje tedanje stiske.

Med drugimi skladba Silence. V tistem obdobju sem se prvič srečala tudi z obrazno jogo, ki vseskozi ostaja pomemben del moje vsakodnevne rutine. Nedolgo nazaj sem opravila tudi tečaj za inštruktorico, saj sem želela svoje znanje še poglobiti. Vsak dan sproti delam na sebi, se učim, kako ohranjati zdravo ravnovesje na vseh področjih življenja. Čutim, da sem v zadnjih letih že precej naredila za svojo osebnostno rast, a hkrati vem, da se to potovanje nikoli ne konča. Delo na sebi mi je izziv in rada imam čas, ko sem sama s sabo.

Kaj je pomembno za vaš notranji mir?

Čeprav takrat tega še nisem tako dojemala, sem v resnici že kot deklica ugotovila, kako pomemben je notranji mir. Bila sem stara nekje deset let, ko sem začutila, da negativne novice zelo močno vplivajo name. To sem čutila skoraj kot neke vrste tesnobo. Že takrat sem sklenila, da ne bom gledala in poslušala poročil. Tega se držim še danes.

Seveda ne morem mimo dejstev in aktualno dogajanje me tako ali drugače doseže. To, da tega aktivno ne spremljam, ne pomeni, da mi ni mar ali da si zatiskam oči, je le moj način, da se kot izjem­no visoko senzibilna oseba zavarujem. Eden od načinov, da ohranjam svoj notranji mir, je torej ta, da živim v svojem svetu, kolikor le gre, odmaknjeno od negativnih novic.

Tudi to, da ohranjam zdrave in dobre odnose s svojimi najbližjimi, in dejstvo, da živim pošteno, pomiri moj notranji jaz. Redno delam vaje hvaležnosti, različne dihalne tehnike, jogo in meditacijo, sem v naravi in občasno v družbi dobrih prijateljev. Vse to me polni. Čeprav se trudim oddaljiti od pretiranega perfekcionizma, mi občutek miru dajeta tudi red in disciplina. To, da si vsakodnevno določim cilje in jih uspešno opravim, me pomiri.

In bernski planšar Bowie je vaša sreča.

Absolutna sreča. Je moj najboljši prijatelj, ki je ves čas ob meni. Tudi on je terapevt. Že dotik njegove mehke dlake sproži naval hormonov sreče. Po njegovi zaslugi sem redno in še veliko več na svežem zraku.

Kadar sem v stiski, to takoj začuti in že je pri meni, da me pomiri. Res si ne znam predstavljati življenja brez psa, saj me kužki spremljajo vse življenje. Ampak Bowie je pa res bitje zase. Lahko rečem, da sva si celo osebnostno podobna – oba sva umirjena in ljubiva svoj mir.

Preberite še: Alida Klemenčič: Otroka sta se soočala s sitnim – tudi agresivnim – otrokom v mamini podobi

Morda vas zanima tudi: Neisha: To so grozni spomini, tega v mojem življenju ne bo nikoli več