Kukla Kešerović odkrito z Ulo: Postajamo vsi isti zahodnjaki in pozabljamo na našo slovansko kulturo

Njena polt je mehkobna. Pogled je čist, iskren, prodoren. Taki se mi zdita tudi njena izrazna umetniška misel in njen vizualni dotik. Čeprav si namontira tudi bleščičaste podaljšanje umetne nohte, rože in šopke tlači v avtomobile, izpušne cevi in usta performerjev, se obenem zavije še v edinstvene modne kreacije in samo sebe pogosto prav tako objame v cvetlice, je v njej ob vsej kompleksnosti, vselej taka pomirjujoča in razumljiva enostavnost.

 "Pišeš v srbščini, pa imaš slovenski priimek," je bil prvi stavek, ki je ujel mojo pozornost, ko sem prebirala objave o slovenski glasbenici Katarini Rešek, Kukli Kešerović.

V katerem jeziku sicer najlažje tvoje misli in ideje najdejo mesto in besede? Koliko je tvoja umetnost vezana na prostor, v katerem nastaja? 

Najprej v slikovno-čustvenem jeziku, šele potem gre v besede. Te pa so ponavadi prej slovenske, čeprav se makedonščina in srbščina kar pogosto vmešavata. Rekla bi, da je moja umetnost preslikava notranjega sveta na okolje, zagotovo je odziv na lokacijo, kulturo, zgodovino, dediščino, v kateri sem odrasla in rastem vsak dan.

Kdo je v preteklosti navdihoval tvoj umetniški razvoj? Kaj si brala, katere filme si gledala? 

Smešno zveni, vendar je MTV v svojih zlatih časih imel kar precej velik vpliv name, to je bilo okno v svet in tako sem spoznala velik del umetnic in umetnikov, ki jih še danes spremljam, in ki so vplivali name. Madonna, Bjork, Kate Bush, Grace Jones, Beyonce, režiserji spotov Hype Williams, Michel Gondry, Spike Jonze ... Ko sem prvič videla spot umetnice M.I.A., se je v meni zgodil premik, nekakšna identifikacija se mi je zgodila, uvidela sem, da tudi jaz smem ustvarjati. Dejstvo, da je poleg našega bloka stala knjižnica, je pomembno vplivalo name, saj so bile knjige spet neko okno v drug svet, ne samo drugih perspektiv in okolij, temveč tudi domišljije.

Ko sem prvič videla spot umetnice M.I.A., se je v meni zgodil premik.

Kot majhna sem brala Dahla, Coelha, enciklopedije psov in ostalih živali, nato pa sem našla tiste velike, ki jih še danes berem, Tolstoja, Virgino Woolf, Arundhati Roy, Dostojevskega, Anais Nin, gledala pa obsedeno vse od Kubricka, Kurosawe, Bergmana, Godarda, Hitchcocka, Langa, Karpa Godine, Želimirja Žilnika itd.  

Imaš najljubši film ali režiserja? 

Kar nekaj jih je, zagotovo sta na vrhu filma Dogtooth in 2001: A Space Odyssey. Kubrick in Kurosawa sta nekako postavila temelje, všeč pa so mi tudi sodobniki Lanthimos, Andrea Arnold, Sorrentino, Wong Kar-wai in mnogi drugi.

Kam se po navdih zatečeš danes?

Mislim, da ni nekega določenega časa ali prostora, kjer bi navdih nastajal, mislim, da nastaja v človeku, v notranjem svetu, ki ga nosim v sebi in v tem, kako se odzivam na svet okoli sebe. Toliko stvari me dnevno navdihne, večji problem mi predstavljata čas in finančne zmožnosti izvesti vse, kar bi si želela, ali kar vidim ali slišim v glavi. Če bi se morala opredeliti za eno mesto, ki je zame najbolj navdihujoče, je to zagotovo Kruševo, rojstni kraj moje mame v Makedoniji. Toliko lepote, topline in mistike na enem mestu je tam zbrano, uau.

Mesto, ki je zame najbolj navdihujoče, je to zagotovo Kruševo, rojstni kraj moje mame v Makedoniji. Toliko lepote, topline in mistike na enem mestu je tam zbrano.

Kdaj si nazadnje pred ekranom obsedela s cmokom v grlu in robčkom v dlani? 

Hrvaški kratki film Trešnje je pustil name velik vtis, sredi noči sem režiserki napisala e-mail zahvale. Pesem To build a house glasbenice Cosime me je tudi kar pretresla. Knjiga Olje Savičević Ivančević Adio kauboju je pustila globok, globok vtis. Knjiga, ki je nisem mogla odložiti in sem jo prebrala v nekaj urah, je Dnevi zavrženosti Elene Ferrante. Iskrena in surova mojstrovina.

 "Ti ful nisi videti kot Slovenka," je ponovno stavek, ki se nanaša na zapis o njej in njene spomine na otroštvo.

Kako so zate videti Slovenci, Slovenke? Kdo smo bili 30 let nazaj in kaj postajamo danes? 

Ko slišim ta komentar o mojem videzu in koreninah, sploh ne vem, kaj odgovoriti, tako je bizaren.  Mislim, da smo Slovenci pač ljudje, tako kot smo Makedonci ljudje. Kdo smo bili 30 let nazaj težko komentiram, ker me še ni bilo takrat, danes pa postajamo hmmm, mogoče preveč isti kot vsi zahodnjaki, to bi bil moj edini komentar. Globalizacija nas je nekako naredila vse iste in malo smo pozabili na našo bogato slovansko kulturo.

Ko sem bila jaz mlajša, je bilo prav kul biti čefur, danes se zdi, da je podobno, v določenem pop ali širšem umetniškem krogu pa celo boljše, če si čefur? Večje tržišče, slava, prepoznavnost, možnost za delo in nastope? 

Do petnajstega leta sem živela v Krškem, kjer je bilo kot čefur malo drugače odraščati, definitivno ni bilo smatrano kot kul. Nas je bilo vse sram, ker smo od dol, ker nismo bili sprejeti. Takoj, ko je nekdo slišal naglas matere ali očeta, je nate zgrnil nek plašč manjvrednosti. Ko sem prišla v Ljubljano, sem opazila to veliko razliko – ponos glede svojega porekla, saj se je tu izoblikovala čefurska subkultura, ki je bila in je še vedno totalno kul.

Ne vem, če je za umetniški krog bolje, če si čefur, pomoje ne. Večina nas ni iz finančno dobro stoječih družin in nimamo nekih povezav v kulturnih ali umetniških krogih, ki jih imajo mogoče ljudje, katerih družine so že nekaj generacij tu in so spletle neke vezi. Mogoče opazim okoli čefurstva neko eksotiko, še vedno je za mnoge malo provokativno ali celo razburljivo, če rečem, da sem čefurka. Zagotovo je dejstvo, da če znaš več jezikov in sovpadaš z več kulturami, več možnosti imaš za razširitev svojega delovanja na večji trg, a mislim, da je še vedno bolj pomembna vsebina, ki jo podajaš.

Mladi Slovenčki (t)rapajo po srbsko - kako gledaš na to, da Slovenci skušamo zasoliti svojo osebnost, karizmo z vsaj nekaj swagaa, jezika, attituda od dol? 

To je zanimiv fenomen. Na eni strani je še vedno veliko predsodkov, na drugi pa prihaja do neke skoraj fetišizacije. Podobno se mi zdi v ZDA, po eni strani velik rasizem do črncev, po drugi pa bi vsi radi bili temnejši, imeli večja usta, kitke, ker je to kao kul. Menim, da je kultura fluidna in všeč mi je, da ljudje mešajo jezike, ustvarjajo nov jezik in se ne sramujejo skupnega slovanskega izročila.

Slavic squat ali proper balkanijada? 

Slavic squat in proper balkanijada. Futurističen turbofolk 3046. (smeh)

Zvok katerega inštrumenta ti nemudoma naredi kurjo polt? 

Violončela, prečne flavte, sitarja in prelepih glasov, to so Zvezdana Novaković, Shreya, Senidah, Cosima, Anohni, James Blake, Woodkid, Mystery Voices of Bulgaria.

Znaš na gibberish kakšen komad na pamet, torej, da besedila ne razumeš, ampak ti je vseeno tako dober, da je zate hitič in ti je zlezel pod kožo?

 Sally JFLA. Veliko komadov od Rosalie, saj ne razumem dobro špansko in potem grem brat besedilo ter prevajat in vidim, da sem vse narobe pela.

Kje ustvarjaš in kako? Kaj se te dotakne, da postane skladba? Je to dogodek, stavek, odnos? 

Ustvarjam praktično kjerkoli, ponavadi je to tam, kjer imam postavljeno pisalno mizo in na njej računalnik, ki se zaenkrat še drži, je pa z mano že res dolgo časa in prižgan krepko več kot osem ur na dan. Pogosto se zgodi, da ustvarjam tudi, ko sem na poti, ko čakam na prevoz … Pogosto zapisujem stvari ali besedila na račune, na roko, v beležke, v karkoli, kar mi je pri roki. Pogosto na sprehodu s psom pride neka melodija in takoj jo posnamem v telefon. Včasih pa se prav prisilim in se usedem samo z namenom, da bom delala in takrat pride ven nekaj, kar mogoče še sama nisem vedela, da obstaja. Odnosi močno vplivajo na moje ustvarjanje, predvsem čustva, to je nekako moje glavno gonilo. Za vizualne stvari me navdihuje lepota, ki jo vidim vsak dan, bodisi v naravi, starih fotografijah, modnih fotografijah, na ulici, v vonjih ali občutjih.

Glasbo delaš na računalniku? 

Glasbo produciram v dveh programih na računalniku, a pogosto posnamem tudi kak fizičen inštrument ali naredim sample iz nekega vsakdanjega zvoka. Veliko pa tudi delam z glasom, to je nekakšna terapija, saj imam s svojim glasom precej čuden odnos.

Koliko kosov digitalne audio video opreme imaš doma?

V bistvu imam kar malo kosov, najbolj osnovne. Dva dobra monitorja (zvočnika), zvočno kartico, računalnik, majhen midi controller in en poceni usb mikrofon.  Za live koncerte imam tudi precej enostaven set. Moja osebna video oprema je ista od 14 leta, ena mini dv kamera in nekaj analognih fotoaparatov. Ko režiram filme in spote, seveda najemamo profesionalno opremo. Mislim, da je tudi tukaj pomembna vsebina, forma je potem samo način, kako to predstaviš gledalcu, forma mora biti vedno v službi vsebine. Kar pomeni, da se da z malo narediti veliko, imam pa seveda dooolg seznam želja tako za audio in video opremo, za katerega si želim, da ga kmalu aktualiziram.

Katere računalniške programe za obdelavo slike, zvoka vse uporabljaš in obvladaš?

Za montažo Adobe Premiere, včasih tudi After Effects, za zvok Ableton in Logic, za fotografije Photoshop.

Upam, da lahko z mojimi koncerti podarim komu podobne občutke, da gremo od srca do srca pa do neba.

Imaš kakšno najbljušo aplikacijo na telefonu? 

App za štetje korakov, haha. We Collect mi je všeč, ker si tako lahko hitro pošiljamo delovne ali končne verzije projektov. Down Dog sem odkrila zdaj med koronteno, lahko si sestaviš svojo yoga seanso. Co-star in Pattern sta mi zanimiva, predvsem mi predstavljata dobro polje za raziskavo za projekt, na katerem delam. Instagram pa je nekako stalnica, ne vem pa, če mi je ravno najljubši.

Sama igraš violončelo, bobne, poješ, tvoj oziroma Kuklin odrski nastop se največkrat zdi kot tople poletne dežne kaplje barv, emocij, teatra, srca, performansa ... 

Hvala za te lepe besede, radosti me, ko ljudje v mojem ustvarjanju najdejo nekaj zase, kar jim pomeni. Ta primerjava s toplim poletnim dežjem mi je všeč. Spomni me na občutek iz otroštva, ko smo bili poleti pozno popoldne, že proti večeru, na lokalnem bazenu in počasi je začelo deževati. Zdelo se nam je kot majhen čudež, spomnim se tišine in občutka neke povezanosti. Upam, da lahko z mojimi koncerti podarim komu podobne občutke, da gremo od srca do srca pa do neba.

Si pa tudi diplomirana režiserka, zakaj režija? 

Ker sem control freak in drama queen, hkrati pa zelo vizualna oseba. Že od majhnega oblikujem scenarije v glavi in s filmom lahko povem zgodbe, podam refleksijo, poudarim glasbo (v videospotih) itd.

Tvoji spoti so barvno močni in učinkoviti, so drzni in romantični obenem, zaznati je, da jih podpiše ženska roka.

Hvala, obožujem videospote in vse, kar se tiče kreativnega procesa okoli le-teh. Glede ženskega podpisa, ne vem zares, mi je pa že več ljudi to reklo in to izpostavilo kot pozitivno, kar me zelo veseli. Mislim, da imamo pravico in dolžnosti biti aktivne in prodorne, prav tako kot vsi spoli.

Mogoče bom enkrat izvedla eksperiment in gledala filme brez poznavanja avtorjev.

Obstaja razlika med moško in žensko režijo ali zgodbami, trenutki, ki jih na kamero lažje in boljše ulovi eden ali drugi? 

Mogoče bom enkrat izvedla eksperiment in gledala filme brez poznavanja avtorjev, zanima me, ali bom zaznala razliko. To je zelo kompleksna tema in mislim, da ni črno-belega odgovora. A se mi zdi, da si ženske drznemo več, tako v glasbi kot v filmu.  

Glasbeni spot ali film? Kaj je tebi ljubše za delo, ju lahko sploh primerjaš? 

Oboje. Najraje hibrid. Mislim, da se ne rabita izključevati, videospot je postal film v malem, filmi imajo tudi vse več elementov videospotov, res me bolj zanima stik dveh svetov, trk, srečanje in kako lahko ti dve formi progresirata v nekaj drugega, novega.

Nazadnje si posnela si kratki film Sestre, kaj sledi?

Kratki film Sestre je bil zastavljen kot študija za celovečerni film Fantasy. Sestre so pripravljene za odhod v svet, sedaj pa sem še v procesu pisanja scenarija za film Fantasy. Zagotovo bom pred Fantasy posnela še nekaj kratkih filmov in seveda tudi videospotov.

Kateri projekti so se ti zdaj ustavili?

Bila sem tik pred snemanjem nekaj videospotov in na začetku sem bila precej potrtra, a mislim, da moramo sprejeti situacijo, se prilagoditi ter najti nov način. Sploh pa se zavedam večje slike te zdravstvene, socialne in gospodarske krize, tako da sem se odločila, da svojih problemov ne bom poveličevala. To poletje so se obetali tudi koncerti na nekaj festivalih, a sedaj kaže, da se bo situacija malo spremenila. Mislim, da moramo vseeno delati na stvareh in načrtovati prihodnost, ker jo imamo.

Kako napreduje realizacija celovečerca Fantasy? 

Pišem, pišem, pišem, brišem in spet pišem.

Mislim, da moramo vseeno delati na stvareh in načrtovati prihodnost, ker jo imamo.

Kam skozi glasbo vabiš poslušalca, kam v filmu hočeš peljati gledalca?

Glasbo delam na skoraj podzavesten način, predvsem je to zame iskren, neposreden, surov proces, v katerem sem lahko ranljiva. Mislim, da se to tudi kaže v moji glasbi, vse je emocija in pustim, da pelje svojo pot. Nekatere pesmi se zgodijo tako neplanirano in na neki način nenadzorovano pridejo iz mene, zatem pa sledi seveda veliko dela, da se dobro slišijo. V filmu se bolj racionalno zavedam, kam gledalca peljem, čeprav so podobe lahko pogosto nadrealistične in se zdi, kot bi jih potegnili iz neke kolektivne podzavesti ali nekega domišljijskega ali sanjskega sveta. Ko se lotim zgodbe, ki jo želim povedati, verjamem, da je pomembna, to je prvi pogoj, da se v bistvu sploh lotim projekta. Tudi, če gre za lahkotnejši žanr, vem, da je iskrena in to me pelje naprej. Pogosto se pri ustvarjanju opominjam nečesa, kar je izrekel Harmony Korine v enem intervjuju, in sicer da ne išče vedno smisla, temveč raje nesmisel. To je zelo zanimiva misel, videti nesmisel, ga sprejeti in mogoče potem celo najdeš smisel znotraj tega. Pa tudi, če ne, ni nič narobe s tem, včasih moramo sprejeti, da smo del večje slike in da nimamo nadzora nad vsem. Zelo me zanimajo notranji vzgibi človeka, iracionalnost, nadrealno, mistično. Obstoj je ena velika lepa uganka.

Kako pa je z video spoti, ko slišiš komad že vidiš prizorišče, kadre slike? 

Ko sprejmem naročilo, poslušam pesem več kot stokrat. V glavi potem vidim slike ali neko zgodbo, to zapišem, naredim vizualno raziskavo in oblikujem koncept, scenarij in moodboarde. Nato pa se začne kreativno delo z ekipo.

Spot, ki je bil posnet v najkrajšem času?

Največkrat snemanja trajajo od enega do treh snemalnih dni, več si ponavadi ne morem privoščiti zaradi budgetov, ki so pri nas precej majhni. Ponavadi se vsem mudi in potem norimo in hitro opravimo delo oz. v najkrajšem možnem času. Je pa za en videospot, če se nanj res temeljito pripravim, okoli en mesec dela.

Komad, ki je najdlje nastajal?

Uh, cela prva plošča Katarina je nastajala res dolgo, ker, iskreno, nisem imela finančnih zmožnosti, da bi lahko proces pohitrila. Ponavadi si s kolegi pomagamo z uslugami, kar pomeni, da se za določene storitve tudi dosti čaka in tako se proces zavleče. Včasih se zgodi, da nek komad čez recimo tri leta dobi čisto novo preobleko ali pa vzamem le delček besedila in melodije in iz tega naredim nekaj čisto novega.

Tudi tvoja vizualna podoba je nekaj posebnega? Kako se je sestavila, imaš stilista za nastope ali CGP in vizijo oblikuješ tudi sama zase? 

Zelo spontano se je razvila, čeprav imam kar jasno vizijo in ves čas kujem v glavi nove načrte glede snovanja vizualnih podob in ikon. Na začetku prejšnjega benda sem še sama oblikovala zelo diy plakate, potem pa sem začela sodelovati z oblikovalcema Rokom Roudijem in Marinom Berovićom, s katerima imamo skupni vizualni jezik, le-tega pa sem našla tudi z oblikovalcem Luko Lavrencijem. Za nastope nimam ravno stilista, včasih si naredim kostum sama, zadnje čase pa se ovijem v vse možne sloje Ponoreliija, ki jih potem na nastopu slečem in se skupaj z glasbo razgalim.

V njenih oblačilih imam občutek, da živim v metropoli, in da sem del nečesa večjega in sodobnega, včasih celo futurističnega.

Kdo so tvoji najljubši modni oblikovalci?

Definitivno Ponorelii, umetnik z vizijo, vedno nekaj korakov naprej, s smislom za dramaturgijo, z razumevanjem za telo in čutnostjo, ki jo redko srečaš. (Kukla je tudi na fotografijah, ki jih vidite ob intervjuju oblečena v kreacijo omenjenega oblikovalca, op.p.) Njegova skrb za detajle me kar pogreje, njegov odnos do ljudi, ki jih oblači, je čudovit, njegova ljubezen do dela me motivira. Obenem je tako ljudski in tako nadrealen. Ceni tradicijo in jo s svojo domišljijo povzdigne. Vse njegove kolekcije bi imela v omari in enkrat jih bom. Na svoje tomboy harajuku dni sem rada oblečena v Sari Valenci, v njenih oblačilih imam občutek, da živim v metropoli, in da sem del nečesa večjega in sodobnega, včasih celo futurističnega. Zelo sta mi všeč tudi sestri MFiction. Zaljubljena sem v nakit Martine Lončar, Aleksandre Atanasovski in Maje Licul. DESKA Earrings je nova najdba iz Novega Sada, ki me je čisto prevzela.

Najljubša beseda? 

Fantasy.

Najljubši okus? 

Voda iz izvira, ko si zelo žejen in je ravno prav hladna. Sveže maline iz tržnice in sočna lubenica. Ok, pa pravi domači ajvar.

Najljubši vonj? 

Cerkveno kadilo v pravoslavni cerkvi. In spoj vonja morja in figovih dreves.

Imaš zgodbo iz karantene, ki je ne boš pozabila? 

V karanteni se mi je in se mi še dogaja mnogo, spoznala sem stvari o sebi, ki jih verjetno drugače še nekaj časa ne bi zmogla jasno videti. Ugotovila sem, da sem se zaljubila. Napisala sem mnogo novih pesmi, konceptov, scenarijev in pisem, zmontirala nov spot in še en video. Ena stvar, ki se mi bo mogoče najbolj vtisnila v spomin, je majhna, a nadvse prisrčna stvar; ko sva na sprehodu s psičko Ariel srečali mojega prijatelja, ki je imel ravno zlomljeno srce, in se je Ariel ustavila pred njim, ga gledala v žalostne oči, mu položila roko na ramo in ga nato objela. Bilo je obenem smešno, žalostno, luškano in kar malo neverjetno. Tako, upam, da komu polepša dan.