Eva Mahkovic odkrito z Ulo: Zelo zagovarjam feminizem, a znam biti do žensk tudi zelo nestrpna

Mestno gledališče ljubljansko je stalni naslov njene službe, Vinjete straholjubca in Na tak dan najbolj trpi mastercard pa sta naslova njenih prvih dveh knjig. Prvo je soustvarila z ilustratorko Evo Mlinar, drugi je namenila roza barvo in kapitalizem v naslovu. Obe sta po izboru Slovenskega knjižnega sejma nominirani za knjigo leta 2019.  

Njen moški je Fjodor, njene solze spodbudi jeza. Rada ima ironijo življenja in včasih celo neumne ljudi. Prepleta kontraste, meje, teorijo, prakso in znotraj teatra kot dramaturginja kdaj išče le pravo matematiko. Ne mara mansplaininga in nenujnih klasifikacij. Telefon ji varuje ovitek z Blondinko s Harvarda, ker tudi človek, ki ni oblečen v črno, lahko govori pametne stvari. Od nekdaj se je želela ukvarjati z besedami. 

Te je Eva Mahkovic namenila meni. 

Ko te človek opazuje od daleč, te lahko občuti kot fokusirano, resno, morda celo nedostopno? Se s tem zaščitiš, da ti ne skačejo vsi v intimo, dušo, srce in ustvarjalnost? 

Težko odgovorim. Verjetno takšna sem. Sama se ne dojemam kot zelo zaprta. Moram pa dobro obvladovati kontekst osebe ali situacije, v kateri sem, da se lahko počutim sproščeno. Mogoče je to še najbolj to, kar od zunaj deluje, kot da je tukaj zid. Predvsem gre za to, da moram sama najprej vedeti, kje sem in o čem se pogovarjamo. 

Imaš rada stvari pod kontrolo? 

Ja, ja. 

Kaj oziroma kdo te zmehča? 

Ko se sama usedem v situacijo. Z leti gre lažje. 

Vabljeni k ogledu videa, kjer se Eva dotakne tudi modnega sloga Slovenk, ki jih dnevno srečuje na ulicah.

Ne maraš korektur. Ker jemljejo čas ali bistvo?

To sem zdaj opazila. Kar je seveda hecno, ker je v resnici moje delo to, da kot dramaturginja popravljam druge in svetujem, kako bi nekaj lahko bilo še boljše. A ko meni nekdo napiše, kaj bi lahko bilo drugače, si mislim 'pa pustite me na miru.' Verjetno je nekaj praksa, drugo teorija.  

Ne maraš tudi mansplainiga (moških, ki po moško nekaj razlagajo in dajejo občutek, da je središče pogovora le v njihovi domeni poznavanja in razumevanja, op. a.)? 

Ne. 

Kaj je mansplaining in zakaj ti pooblači dan? 

Z njim se ženske vsak dan soočamo v patriarhalni družbi. V gledališču imamo pogosto situacijo, da je moški na določeni poziciji in da je po stopnji avtoritete nad tabo, tako da ima zadnjo besedo. Veliko režiserjev je moških. Ta samoumevnost tega 'zdaj ti bom pa jaz nekaj razložil', ta pokroviteljski način, sploh kadar res ni na mestu, tega ne maram. Obenem pa mi lahko gre enako na živce tudi ženska, ki se dela pametno.

Nisem dovolj strpna. Včasih se vprašam in si svetujem, da malo bolj zadiham. Zelo zagovarjam feminizem. Javno in privat. Pa znam biti tudi do žensk zelo nestrpna. 

Teoretično zelo dobro vem, da bi morale biti veliko bolj strpne druga do druge in do različnih izbir, v praksi pa imam seveda tudi jaz s tem težave.

Česa ne maraš pri ženskah?

Odvisno, veliko (tudi banalnih) stvari. Od tega, da preveč podpirajo patriarhat, do tega, da potem vidim, da bi sama morala biti pri vsem skupaj bolj strpna. In potem se zatakne pri vprašanju, bi morala biti bolj strpna, ker gre za ženske? Kje je tukaj meja, da to niso kvote? Teoretično zelo dobro vem, da bi morale biti veliko bolj strpne druga do druge in do različnih izbir, v praksi pa imam seveda tudi jaz s tem težave. Občutek imam, da imamo pri nas (za kar bi prav tako lahko rekla, da izvira od moških) zelo klasificirano, kdo je lahko intelektualka, kdo je lahko edgy, kdo je lahko pridna punca in da so te meje, kako si videti, kako se obnašaš, precej zakoličene. Kot da smo še vedno v srednji šoli. 

Misliš, da je ženska lahko vse naenkrat? 

Jaz mislim, da. 

Lahko je in lepa in pametna, če sva čisto klišejski? 

Seveda. Prav to, da si v različnih kontekstih lahko različna ali pa vse obenem, to je tisto, česar bi si želela. 

Verjetno ti, kot intelektualka, ki ima rada Balenciago in Taylor Swift, o tem veliko poslušaš? 

Ja in to me napelje k temu, da še bolj poudarjam te lastnosti, ki so nekako kontroverzne. 

Ampak zakaj to vidimo sploh kot sporno? 

Tudi mene to zelo zanima. Pojma nimam. Ker je verjetno lažje, ko dajemo stvari v predale. Prav to se mi je zgodilo pri Vinjetah straholjubca in pri Mastercardu. Po eni strani je Mastercard preveč pop, po drugi so Vinjete preveč zaprte. In kaj zdaj? Kdo sem? 

Kot da bi si me določen tip ljudi, ki jim je bil bližje Mastercard, vzel za svojo, določen tip ljudi, ki so jim bile bližje Vinjete, pa za svojo. Dobila sem celo občutek, da bi se sama morala odločiti. Ne bom se. Oboje sem. In oboje je bil zelo iskren izraz mene v različnih dveh obdobjih. In zakaj se tega ne more sprejeti? Že tu se je zgodila napetost. Ali sem ustvarjalka, ki snuje domišljijski svet, ki je nekomu bolj blizu in razumljiv in vprašanje, boš zdaj to, se boš identificirala s tem? Ali pa z Mastercardom, ki ga nekateri vidijo kot pop, kar pa se mi prav tako zdi zelo vprašljivo in problematično. Non stop neke klasifikacije. 

Rada pa imaš sezname? Je lažje, ko se damo v alineje? Je lažje, ko nekaj prečrtaš? 

To niti ne, ker ne delam seznamov na ta način, da bi morala odkljukati stvari. Sem pa ozavestila svojo naklonjenost do seznamov ob knjigi Umberta Eca Vrtinec seznamov. Gre za temo, ki se čez zahodno zgodovino veliko pojavlja in je v literaturi in slikarstvu zelo prisotna, se pravi ta množica elementov. Umberto Eco razlaga, kako je to pravzaprav človeški poskus obvladovanja. Kontrola v večnosti. Tudi mene nekako pomirja, če naštevam stvari, ki bi jih rada, si jih želim, so mi pomembne ali pa mi gredo na živce. Tako potem malo dam ven, čeprav vem, da je ostalega še veliko. Ampak vsaj nekaj stvari sem tako ne odkljukala, temveč identificirala. 

Pa si človek, ki daje to ven analogno ali digitalno? Imaš blokec? 

Ne, ful ne maram blokcev. 

Tudi če bi bil roza? 

Ne. Všeč mi je ideja blokca, všeč mi je ideja dnevnika, ampak tu sem pa res povsem digitalna. To, kar pišem na facebooku, je najbližje temu. Blokcev, dnevnikov pa sploh nimam. Ker mi gredo na živce in pretežki so. Vse si zapisujem v telefon. V notse, v zapiske. Veliko tega tudi izgubim. Ko bo šlo s spominom na slabše, bo to kar kriza. 

So določena področja, ki so mi predmet fascinacije. Eno sta zagovoto anatomija in medicina.

Rada imaš tudi čudne in lepe stvari. 

So določena področja, ki me fascinirajo. Eno sta zagovoto anatomija in medicina. Verjetno zaradi tega, ker sem odrasla v družini, kjer je precej zdravnikov. To pomeni, da si dnevno obremenjen z določenim besediščem, določenimi motivi in ljudmi, ki razlagajo, kako rijejo po drugih ljudeh. Ta telesni aspekt mi je fascinanten in tu se spet zgodi neka množica izrazov, ki je zelo prisotna v Vinjetah.

Pa krščanska ikonografija, da lahko na katolicizem pogledaš kot na katerokoli drugo religijo, ki ima svoje motive in simoble, ki so precej slikoviti. Če pogledaš čez to, kaj so atributi svetnikov in kaj so njihove življenjske poti, prideš do nekih totalno brutalnih zgodb. Te nimajo nič z nobeno kvazi posvečenostjo, ampak so drug pogled na to, kje in kako (v zahodni kulturi) tudi živimo. Tudi tega imam veliko v Vinjetah in v Mastercardu. 

In časovnost, pri obeh zbirkah je pomembna kronologija, pri Vinjetah in pri Mastercardu, ta koledarski okvir. Na ta dan: kaj se je dogajalo meni in kaj se je zgodilo v svetu. 

Dramatrugija je tudi anatomska, seciraš tekst kot telo?

Ja, pa tudi razmerja. Zagotovo. Pri dramaturgiji so razmerja še najbolj pomembna. Da znotraj tega, kar hoče nekdo skozi svojo specifično poetiko povedati, najdeš matematiko. Kaj znotraj tega deluje in kaj ne. 

Dejstvo je, da sem precej introvertirana in bi mi bilo precej grozno biti prevajalka, ki dela sama, od doma.

Kakšna je bila mala Eva? Že takrat ostra? 

Dolgo sem kolebala, ali bi bila nekdo, ki se ukvarja z besedami ali nekdo, ki se ukvarja z vizualnim. Potem pa se je dramaturgija, ki temelji na besedah, obenem pa je še zelo vizualna, izšla kot optimalna. Je pa tudi dejstvo, da sem precej introvertirana in da bi mi bilo precej grozno biti prevajalka, ki dela sama, od doma. Tega si recimo sploh ne predstavljam. Pomembno mi je, da v službi delam z ljudmi. 

Si torej človek kontrastov? 

Ja. Tudi. 

V službi se ukvarjaš z reševanjem problemov v dramskih tekstih in v ljudeh. Kako pa rešuješ svoje probleme?

Težko. Zaenkrat je moja terapija to, da jih skušam ubesediti. Ko jih dam na ta način ven iz sebe, je malo boljše. 

Kako kot dramaturginja gledaš in ustvarjaš svoje tekste? Eva Evi kdaj svetuje? 

Mislim, da ne. Ta svetova imam kar ločena. Sicer pa so moji teksti natisnjeni šele letos. Na to, da sem dramaturg, da je to moja služba, gledam semi kreativno. Ta poklic je razdrobljen, vedno si vpet med različne ljudi, med različne funkcije v gledališču, ki pa so po pravilu vse bolj kreativne kot tvoja. Ve se, kaj dela režiser, ve se, kaj dela scenograf, kostumograf, vemo, kaj delajo igralci, dramaturg je pa nekje vmes in komunicira z vsemi. Jaz pravim, da kot dramaturg skrbiš za razmerja, zato, da vse stvari med sabo funcionirajo. 

Lahko pa je v neki meri tudi obrt. V gledališču se moram prilagoditi neki tuji poetiki. In super mi je, da lahko v prostem času delam nekaj, kar je samo moje. Potreba po tem, da stvari napišem in jih dam iz sebe, je že dolgo tu.

Pa te je strah biti tako osebno izpovedna? Kaj takrat, ko se zgodi oversharing, ko delimo preveč ali pa se za tipkovnico znajdemo ob kakšni bolj neprimerni uri? 

Redko objavljam pozno ponoči, čeprav sem tudi. Se pa zgodi, da se razpišem tudi takrat, ko sem malo bolj ranljiva. To je vedno nevarno. Poskušam ohranjati neko zdravo mero. Zdi se mi, da imam mejo, kaj dam ven. Kar se občutkov tiče, dam iz sebe zelo veliko, kar pa se tiče konkretnih dogodkov, ne toliko. Mogoče gre za oversharnig le v kontekstu količine objavljanja in količine misli, ne delim pa vsega, kar vsak dan počnem. 

Se pa zgodi, da se razpišem tudi takrat, ko sem malo bolj ranljiva. To je vedno nevarno. 

Edini moški v tvojem življenju je psiček Fjodor? 

Ja, na žalost, ja. 

Pa si želiš partnerja? Vem, da so bile na predstavitvi Mastercarda pogrešane seksualnost, strast, ljubezen? Razkritje posameznika nujno pomeni tudi govoriti o ljubezni? 

O tem, kaj pomeni razgaljenje, imamo nekoliko različna dojemanja. Po eni strani me ljudje obtožujejo, da se preveč razgalim, ampak da tega, kar si naštela, pa ni. Kaj zdaj? Se razgaljam torej preveč ali premalo?

Poskušam, da v mojih zapisih niso vpleteni drugi ljudje. Recimo Dolly Alderton tako pogumno piše o svojih konkretnih prijateljicah, govori o njihovih težavah, sama si tega ne bi upala. Pa tudi ni moja stvar. Tudi, če bi bili pri meni vpleteni neki partnerji, ne bi o njih konkretno pisala, metaforično ja, zares pa ne. 

Ampak, če bi bli? Niso bili? 

Bili so, ja, samo ni to tip dogodka, ki bi ga na ta način delila. 

S kakšnim stavkom prekineš osvajanje? 

Pomojem že z obrazom. 

Ko bo Eva Mahkovic zapeljala moškega, bo to ta vedel? 

Joj, nimam pojma. Jaz bom pomojem res presenečena, ko se bo to zgodilo. Z namenom. Saj je že bilo, pa se vedno nekako zelo nesrečno izpelje. Ne vem, pustimo se presenetiti.

Cenim to, da poskušaš razbiti mit o moji nedostopnosti.  

Kakšen kompliment najraje slišiš? Ti je všeč moška pozornost? 

Da bi kar na splošno hlepela po njej, to ne. Absolutno pa mi, ko pride iz pravih koncev. A hitro sem lahko zelo nedosledna. Če je preveč, se počutim utesnjeno, 'zalezovano', tukaj imam sama še nekaj težav. Da bi vedela, kje so meje! 

Tvoji facebook zapisi so postali knjiga? So družbena omrežja danes umetnost? Zdi se tudi, da skorajda že vsak napiše knjigo? Bi morali biti bolj strogi?

Mislim, da lahko marsikaj dobi obliko knjige. Kar pa še ne pomeni, da bodo velike založbe in velika imena to dojemala kot literaturo. Ravno obratno. Tu imamo velike probleme. Zelo problematično se mi zdi, da se ljudi, ki pišejo bolj o sodobnih zadevah in nekoliko bolj fragmentirano ter žanrsko hibridno, še vedno zelo težko dojema kot literaturo. Že to, da imam jaz eno knjigo roza in da je v naslovu beseda mastercard, je lahko zelo problematično. Veliko ljudi se v to zapiči. Če bi bila naslovnica kakšne druge barve in če ne bi kapitalizma srečali dobesedno v naslovu, se ne bi. Se mi zdi, da je zelo odvisno, v kakšnem kontekstu se giblješ in kdo zdaj bere te knjige. 

Dvojnost z roza barvo spet občutim kot nekaj, kar se ženskam najprej vsili, potem pa se jim meče nazaj v obraz.

Kaj pa je s fascinacijo nad roza bravo? 

Roza mi predstavlja statement. Skozi zgodovino je imela različne pomene, v zadnjem stoletju pa se je začela povezovati z Barbie in tradicionalno žensko. To dvojnost z roza barvo spet občutim kot nekaj, kar se ženskam najprej vsili, potem pa se jim meče nazaj v obraz. Zakaj jo imamo rade? Ne vem, pa mi je lahko vsaj všeč, če jo že 100 let moram nositi? 

Obenem pa se mi zdi, da je to tudi zelo subverzivna barva, v punku je bila tudi zelo pomembna. Roza je skratka veliko več, kot le asociacija na Barbie. Tukaj se mi zdi, da ima Blondinka s Harvarda tudi veliko dobrih statementov na to temo, ni ti treba biti oblečen v črno, da si lahko nekdo, ki ima nekaj povedati. 

Kaj te zapelje pri kosih, ki ujamejo tvoje srce, znamk Valentino, Balenciaga? Kaj je ta dodana vrednost? Gre za spoštovanje oblikovanja, znanj, imidža, tradicije? 

Nimam kosa zaradi znamke same po sebi, to zagotovo ne. Imam pa znamke, ki so mi bližje. Vedno je prvi Alexander McQueen. Rada imam oblikovalce in znamke, za katere mislim, da delajo umetnost, ki iz mode delajo osebni izraz, statement o svetu. To je, kar se tiče mode na splošno. Kar pa se tiče posameznih kosov, ki jih imam ... Tu se pa samo zgodi obsesija, da bi nekaj imela. 

Zabavajo me neumni ljudje, alkohol, take stvari. Ironija življenja, čeprav je to tudi najbolj grozno obenem.

Kdaj jokaš? 

Zadnje čase me v jok največkrat spravi jeza. Ko občutim krivico. Kar je grozno, ker potem lahko izpadeš precej nekompetenten, ker se jokaš. V resnici bi pa mogoče nekoga malce boksnil. Ampak seveda s sabo v zvezi. To je vse seveda precej egocentrično povezano. 

Taylor Swift še kraljuje na tvoji playlisti?  

Ja, začela sem jo poslušati z albumom 1989. Takrat se mi je zdelo, ali pa sem bila sama v takem obdobju, da mi je podobna. Da sva si v nekem upanju, razočaranju, jezi, blizu. Zato jo imam rada. Zadnjega albuma ne čutim več tako, a posamezni komadi so mi še vedno super. Zatakne se pri sreči, ta je zame zelo problematična.

Kaj je s srečo? Ne bi vse rade bile samo srečne? 

Ja, ampak je to taka abstrakcija. Mi je pa super kot utopija. Kot ideja utopije. 

Kaj te v življenju zabava? 
 
Neumni ljudje. Čeprav me tudi ful jezijo. Neumni ljudje, alkohol, take stvari. Ironija življenja, čeprav je to tudi najbolj grozno obenem. Ampak je lahko tudi zabavno. 

Vsebino omogoča Barilla Grancereale