Janja Videc odkrito z Ulo: V njenem DNK-ju obstaja čarovniški zapis (VIDEO in FOTO)

Zanimala me je, ker je drugačna. Drugače stoji, hodi, vibrira. Drugače se nosi. In drugače oblikuje.

Neka čistost je v njej, preprostost, nežnost, jasnost. Okrog nje pa se zdi, da se zgodi prostor, v katerem šunder potihne, da lahko slišiš njen glas in tok njene zavesti.

Njena artikuliranost, mir in globina so presegli moja pričakovanja. Obenem je namreč tudi tako pospravljena, fokusirana in močna.

Prijela me je za roko, čvrsto in pogumno. In me peljala v naravo, tudi med sence. Med arhetipe, simbole, kače in čarovnice.

Brez predsodkov, brez dogem, brez pričakovanj.

Tam sem srečala in spoznala njen svet. Intuitiven in radoveden.

Zgodila se mi je Janja Videc.

Kdaj je Janjo Videc zagrabila moda? 

Že v srednjo šolo sem želela in tudi šla na šolo za oblikovanje in fotografijo, na smer oblikovanje oblačil. Ne vem, kaj mi je bilo. Zdelo se mi je kul. Vedno me je zanimala ustvarjalnost. Od nekdaj mi je bila zanimiva gradnja vizualne podobe skozi oblačila.

Ko si bila majhna, si že imela izdelan svoj stil? Si kombinirala, preizkušala stvari?

Bila sem res uporniški otrok. Zdaj se to uporništvo bolj zdravo izraža. Zbudi se, kadar je treba postaviti meje. Sicer pa spi. A če bi vprašala mojo mamo, bi ti povedala, da je z mano izgubljala živce.

Del najinega pogovora je ujet tudi v video. Vabljeni k ogledu: 

Zakaj?

Zato ker sem bila izjemno trmasta in uporniška, že kot zelo majhna sem hotela imeti svojo podobo. Spomnim se, da sem si želela resnično dragih hlač in tako dolgo težila, da sem jih dobila. Ko so bile moje, sem jih razrezala, da so bile malo strgane.

Takojšen oblikovalski poseg ... Kako si se pa sicer oblačila? 

Če preskočiva to otroško obdobje, sem imela v svoji mladosti underground, malo grunge look, potem sem pa zelo hitro prešla v neko dark fazo. Od takrat so mi ostale vse črne obleke. Pa tudi malo umetniško, hipijevsko sem se oblačila. Ko sem bila najstnica, so bile subkulture veliko bolj izražene in tudi sama sem šla v malo bolj alter scene.

Če bi vprašala mojo mamo, bi ti povedala, da je z mano izgubljala živce.

Pogrešaš subkulture? Danes se zdi, da se je vse uspelo pomešati?

Ja, v bistvu mi je zelo zanimivo, kaj se je zgodilo. Zanimivo mi je opazovati, zakaj smo jih včasih imeli in zakaj jih danes ni več. Nimam jasnega odgovora, mogoče bi se bilo fino v to še malo bolj antropološko, kulturološko, sociološko poglobiti.

Danes se mi zdijo mladi kar malo uniformirani. Po eni strani imam občutek, da smo se mi bolj izražali, po drugi pa vem, da so bili ti ekstremi, bolj želja po pripadnosti neki skupini.

Si mogoče tudi zato ustvarila svoje čarovnice, blagovno podznamko Witches sisterhood? Da imaš skupino, kjer ti čutiš svojo osnovno pripadnost?

V resnici nikoli nisem tako razmišljala, da bi ta koncept osnovala z nekim namenom. Ženke se v mojih oblačilih najdejo. Ne da se jih kategorizirati. Ne po letih, ne stilu, ne mindsetu.

Pravijo namreč, da naj bi bil zelo povezan s kačami. Eno naj bi vedno nosil celo pod klobukom.

Če greva konkretneje k čarovnicam. V tvojem DNK-ju obstaja resničen čarovniški zapis od pradedka ali od prastrica, kajne?

Od pradedka, ja, in to po obeh starševskih linijah. Za enega sem vedela od nekdaj. Bil je lokalni, vaški zdravilec. Za drugega sem izvedela nedavno. Okrog njega so bolj misteriozne zgodbe, ki so me kar malo šokirale. Pravijo namreč, da naj bi bil zelo povezan s kačami. Eno naj bi vedno nosil celo pod klobukom. Ne vem, koliko je res, da jo je nosil prav tako, pod pokrivalom, zagotovo pa se je ukvarjal s kačami in jih preučeval. Si želim, da bi lahko o njem in njegovi zgodbi izvedela več, pa ni več ljudi, ki bi mi o tem lahko pripovedovali. No, celo so, pa o tem ne želijo govoriti. Bojda se nič ne spomnijo.

Pa te obremenjuje to, da so čarovnice, kot tvoje oblikovalsko delo, najbolj prepoznane, da so hit?

Ne. Sem kar sama tudi pripomogla k temu, ker sem jih bolj izpostavljala v zadnjem obdobju. In mi je v bistvu fino in sem vesela, da so se ženske tako močno povezale z njimi. Prepričana sem bila, da bo tematika preveč kontroverzna in da se vse skupaj ne bo prodajalo. Zdaj se je pa zgodilo ravno obratno.

Kakšna pa je simbolika, ki jo nosijo tvoje Wtiches sisterhood čarovnice?

Navdih sem našla tudi pri liku boginje Hekate. Gre za simbol, ki so ga poznale različne mitologije, tudi naša staroverska. To je simbol modre ženske, ki vidi celostno sliko in zato gleda v vse (tri) smeri. Vendar si ne želim dajati samo nje v ospredje.

Jaz na te arhetipe gledam kot na simbole naše psihe. Na to, kot da so to tako ali tako že neki nezavedni deli nas. Zame so orodje za dostopanje do nekih svojih psihičnih vsebin.

Zakaj prav modra ženska?

Modra ženska pa zato, ker smo kar odrezani od dela modre ženske in čarovnice. Naša družba namreč zelo časti mladost. Plastične operacije in drugi popravki, reduciranje vseh delov staranja, reprezentacije in ohranjanja mladosti. Hkrati pa imam občutek, da se tudi ne ceni neke ženske modrosti, izkušenj, znanja, starosti. A se ne želim naslanjati le na ženski spol. Na splošno mislim, da je v današnji družbi v ospredju izgled, drugi darovi pa ne.

Tudi ti ne kamufliraš svojih sivih las..

Ne. Zakaj jih pa bi?

Po tvoje smo vse čarovnice ...

Spet gledam na to iz vidika arhetipov, vse imamo to v sebi. Tako kot arhetip mame, ljubimke ali pa bojevnice. Imamo tudi te neke duhovne: čarovnico, modro žensko, svečenico. Del čarovnice, en aspekt nje, je tudi to, da je zelo povezana z naravo. To se mi tudi zdi zelo pomembno, da bi se z naravo povezali spet nazaj na pristni ravni.

Kako to uresničiti?

Preprosto. Odložiš telefon in greš ven. Si pustiš, da se povežeš z naravo, da stvari pridejo do tebe same od sebe, da svet začutiš tudi intuitivno. Brez predstav, brez dogem. Za intuicijo in radovednost gre. Pogrešam pa tudi ponižnost do energij in narave nasploh, na to se mi zdi, da smo pozabili. Naravo si le zelo lastimo. In tudi, ko govorimo o spiritualnosti, se zna hitro prebuditi naš ego, ni pa več žive zdrave ponižnosti.

Kaj imaš najraje pri ustvarjalnem procesu?

Ko sem tako daleč, da je do določene mere proces že postavljen, imam čisto vizijo in lahko začnem izbirati, kateri materiali bodo šli h katerim oblikam.

Zelo pomembno je, da se uredimo, vsak dan. Ker se potem nehamo ukvarjati s sabo, če se dobro počutimo.

Na katere materiale sicer prisegaš? 

Tako kot pri oblikovanju, kot sama pri sebi prisegam na naravne materiale. Pri sebi še posebej. Sem zelo občutljiv človek na dotik, že krema na obrazu me lahko moti, če nekaj z njo ne štima, kaj šele, da bi bila cel dan v poliestru. V neprijetnih in nenaravnih materialih se bom čez cel dan tega zavedala in se ne bom mogla osredotočati na okolico, na soljudi, ampak le na to, da se ne počutim dobro. Zato se mi zdi tudi zelo pomembno, da se prav vsak dan uredimo. Ker se potem nehamo ukvarjati s sabo, če se dobro počutimo in se fokusiramo na okolico, ker smo sami s sabo ok.

Kako pa se znajdeš v slovenskem in tujem modnem svetu? Zdi se, da je ekstrovertiran, ekscentričen, glasen, ti pa se mi zdiš, da bolj ceniš svoj intimni prostor, mirno besedo, svoj razmislek.

Ja, jaz sem bolj introvertiran človek po naravi. Tako pač je. In to vem. In ne maram vseh teh modnih eventov, priznam. Čeprav se po drugi strani zelo rada družim z ljudmi, ena na ena ali pa v intimnejšem krogu, kjer imaš lahko globlje debate in si dovoliš, da filozofiraš ure in ure.

Edina je takrat k meni pristopila Maja Štamol in se mi predstavila, me vprašala, kako sem in če potrebujem kakšno pomoč.

Kar nekaj oblikovalcev pri nas dobro štrli ven, pa ni nujno, da so najboljši. Za njimi je dober marketing, imidž, sodelovanja ... Se tvoj ego, tvoja želja po izražanju, po prisotnosti in prepoznanju dela in talenta, kdaj počutijo prikrajšani?

Sem zelo vesela, da imam stalne stanke, ki se vračajo. Zelo se osredotočam na prodajni aspekt svojega dela in ne na prepoznavnost, ker preprosto hočem delati to, kar me veseli in od tega živeti. In to je moje področje. Kar se pa ostalih tiče, pa prav tako. Nikogar nočem soditi, vsak ima svojo pot in svoj način. In to, da smo različni in imamo različne prostore, je nujno in prav. Edino kar me zmoti, je pomanjkanje prijateljstva, kolegialnosti, prijaznosti. Dajmo se pozdraviti, ko se srečamo, ne pa se eden od drugega obračati stran.

Zelo dobro se spomnim, ko sem bila še mlada oblikovalka, prvič na fashion weeku, in so me vsi malo ignorirali. Edina je takrat k meni pristopila Maja Štamol in se mi predstavila, me vprašala, kako sem in če potrebujem kakšno pomoč. To se mi je izdela izjemno lepa gesta in tega nikdar ne bom pozabila.

Kakšno modo želiš ustvarjati, bo naslednja kolekcija tudi imela zgodbo, jo more imeti vsaka?

Vedno imam neko rdečo nit. Tudi veliko delam, vedno nove kose in kolekcije za svoje stranke v Zoofi. Za čisto novo kolekcijo pa še ne vem, kaj bo. Naslednje leto bo na tednu mode. In se prepuščam navdihu. Sem pa v obdobju, ko si zelo želim in čutim barve, tako da bo tokrat verjetno malo več barv.

Kateri so tvoji IT kosi za jesen?

Moji čarovniški puloverji, oversized obleka pa žametne široke hlače. Zanimivo je, da te široke hlače zdaj delam, odkar jih oblikujem so bile velikokrat prezrte. Prav spomnim se, ko je bila moja stranka z mano pri šivilji in jih je videla ter se čudila, kdo bo to nosil. Zdaj jih imajo pa vsi.

Sicer pa oblečem in nosim sebe, blizu mi je Mila Vert, ker ima ekološke materiale, Kaja Julija Horvat, ker imava podoben koncept, vezan na tradicijo, pa Petja Zorec mi je zelo pri srcu.

 Kdaj jokaš?

Da, veliko jokam. Če se kakšni živali kaj zgodi, bom takoj jokala, taka sem. Pa če gledam emocionalen film tudi.

Kdaj Janja znori?

Ja, seveda. Če me nekaj zelo razjezi, tudi znorim. Sem zelo čustven in impulziven človek.

Kdaj je Janja v ekstazi?

Ko sem z ljudmi, ki jih imam zelo rada.

Vsebino omogoča Barilla Grancereale