Saša Kveder, mama odvisnika: Nazadnje si sam s svojim trpljenjem

Odstiranje pretresljivih in žalostnih delov življenja je zahtevno in obenem pogumno. To dokazuje Saša Kveder s knjigo Tokrat bo drugače. V njej opisuje bolečo izkušnjo mame, ki se petnajst let bori z odvisnostjo svojega sina. Na papir je zlila precejšen del svojega življenja, saj se zaveda, da molk, sram in obup ne rešijo ničesar. 

Njena zgodba bo v uteho staršem, ki izgubljajo stik s svojim otrokom zaradi zasvojenosti. V intervjuju je razkrila, kako se spoprijema z negotovostjo in kakšen je danes njen odnos s sinom.

Knjigo Tokrat bo drugače ste napisali na podlagi osebne izkušnje. Ste imeli kakšne pomisleke, preden ste se lotili pisanja?

Sprva sem bila neodločna, nato so  prihajale  spodbude iz okolice. Sin mi veliko pomeni, moj edinec je in zelo sva bila navezana. Prav tako ta nesrečna zgodba obsega precejšen del mojega življenja.

Pred sinovo puberteto sem z njim srčno in brezskrbno uživala in opazovala radosti njegovega odraščanja, vendar so prihodnja leta prinesla toliko več težav in skrbi. V zadnjih petnajstih letih se vrtim v začaranem krogu.

Njegova usoda je, ne da bi si jaz to želela, izbrala tudi mene in družino, saj življenje z odvisnikom v celoti prepoji tudi  življenja svojcev.  Živeti s tem je težko. Preden sem se lotila pisanja, me je najbolj skrbelo, da bom morala posegati v preteklost in obuditi neprijetne spomine.

Česa ste se najbolj bali?

Že med pisanjem me je bilo strah in si nisem znala predstavljati, da bom knjigo morala predstaviti v javnosti, se razgaliti s to nesrečno zgodbo in biti obenem morda tudi tarča kritik ali očitkov nepoznavalcev, predvsem tistih, ki tega niso doživeli na lastni koži ali pa niso niti strokovnjaki na tem področju. Pa še tematika je stigmatizirana v naši družbi.

Žal se o vseh drugih težkih boleznih lahko na glas in sočutno pogovarjamo. In vsak bolnik je deležen tudi takojšnjega zdravljenja. Le redki prijatelji vedo, kakšno situacijo imamo v družini. Vedno sem se diplomatsko izmuznila vprašanjem, češ moj sin se pa še išče, ali je v tujini, ko me je kdo kaj vprašal o njem.

Stvari so uhajale iz rok, in ko je nazadnje odšel od doma, je bilo jasno, da ne gre več za uporabo drog, temveč da je to že faza odvisnosti. Trgal se je iz družinskega okolja, odhajal po svojih poteh in prekinil stike z družino.

Razmišljala sem tudi o tem, kako oziroma, če sploh, bo sin sprejel in doživljal mojo odločitev. Večkrat je dejal, da ne želi biti v javnosti prepoznan in ožigosan. Nazadnje je privolil v objavo knjige in mi dal dovoljenje.

Rekla sem mu, naj ne skrbi za javno mnenje, saj je s svojim načinom življenja odgovoren predvsem in le sam zase, in da bo največji zmagovalec, ko zamenja smer.

Kaj vas je gnalo k pisanju?

Toliko nakopičene žalosti in potlačenih skrbi, ki so se neprestano valjale po moji notranjosti in me izčrpavale, so v nekem trenutku želele priplavati na površje. Veliko so mi pomenile spodbude. Motiviralo me je dejstvo, da lahko tudi komu pomagam s svojo zgodbo. Med samim pisanjem so se stvari nadgrajevale in dobivale nov zagon in pomen. S pisanjem knjige sem prepoznala tudi globlje poslanstvo.

Da se problematika, ki je zadnje čase v medijih zapostavljena, postavi v širši družbeni kontekst. Ob tem pa se mobilizirajo tiste ustanove, institucije, ki so tudi vključene v začarani krog odvisnosti.

Je bilo težko to, kar se je dogajalo z vašim sinom, podoživeti ali pa je bilo zlivanje občutkov na papir na neki način terapevtsko?

Preden sem se lotila pisanja, sem, kot rečeno, vrsto let le shranjevala in kopičila žalostne epizode, prizore in izkušnje v sebi in jih premlevala. Vsega potlačenega in potisnjenega je bilo toliko, da mi je povzročalo tudi težave z zdravjem.

Sprva je bilo res težko. Ni bilo enostavno obuditi spominov, se vživljati v pretekle dogodke, ki jih je nekoliko že zabrisal čas. Velikokrat sem jokala, ko sem podoživljala nekatere fragmente, situacije, ki sem jih hotela pozabiti. In res je, pisanje je dobrodošlo tudi kot oblika samo-terapije in samorefleksije. Bolečina dobi neko novo dimenzijo, drug odtenek, ko se izliva na papir. Nekoliko se razbremeni teža, ki si jo prej nosil le v sebi. Napisane besede nekako osvobajajo, očistijo.

Pa tudi za sina upam, da bo knjiga terapevtska, da se ugleda v njenem zrcalu in razmišlja o preteklih dogodkih, ki jih je že pozabil.

Kdaj ste začeli opažati prve znake, da se vaš sin spopada z odvisnostjo?

To je bil daljši časovni proces, ki ima več faz in se ne zgodi iz danes na jutri. Sprva, konec osemletke, je bil samo uporniški pubertetnik, ki je poskusil travo. Na začetku srednje šole so  prijatelji in slaba družba prevzemali pomembno vlogo v njegovem življenju. Postopoma je začel izostajati od pouka in opuščati šolanje, se odmikal od družine in izgubljal zanimanje za delo in vse aktivnosti, ki jih je prej počel.

Postajal je vedno bolj samosvoj in praktično neobvladljiv. Komunikacija v družini je ohromela. Stvari so uhajale iz rok in ko je nazadnje odšel od doma, je bilo jasno, da ne gre več za uporabo drog, temveč, da je to že faza odvisnosti. Trgal se je iz družinskega okolja, odhajal po svojih poteh in prekinil stike z družino. Danes mi pravi, da ga takrat nič ne bi moglo ustaviti.

Kako ste se počutili, ko ste mu skušali pomagati, a je odklanjal vašo pomoč?

Včasih sem imela občutek, kot da ga ne poznam več in se spraševala, kdo je pravzaprav moj sin, ker je razmišljal in se vedel na meni neprepoznaven način, kot popoln tujec. Kot da ga upravlja neka nevidna sila. Naenkrat sem začutila, da ne morem več vplivati nanj. Nikoli nisem mogla razumeti njegovih odločitev in njegovega načina življenja, ker sama nimam takšne izkušnje.

Dokler je bil mladoleten, je bilo več možnosti, da sem mu omogočila pomoč in ga na neki način kot starš prisila v pogovore s psihologi, peljali smo ga v Društvo za pomoč zasvojenim, pa k zdravnikom. Vse je kategorično odklanjal in se ob tem še razburjal.

Ob polnoletnosti, pa kot vemo, starši nimamo več dostopa niti do uradnih podatkov s strani zdravstvenih in drugih institucij. Za vse to je potrebno sinovo dovoljenje. Kljub temu sem se odločila, da ne bom vrgla puške v koruzo. Čeprav sem vedno trčila ob njegovo in svojo nemoč, sva z možem venomer iskala rešitve in nudila pomoč.

Kdo vam je nudil podporo v najtežjih trenutkih?

V prvi vrsti moj mož. Ure, dneve, mesece in leta je bila to osrednja tema najinih pogovorov. Če gre v družini nekaj narobe, potem se ta zamaje do temeljev, to je potres. Mož, ki je sinu krvno le očim, si zasluži častni naziv očeta – to si je treba zaslužiti z dejanji, saj ni samoumevno, da ti pripada.

Ves čas je bila ob meni draga prijateljica, zdravnica, ki naju s sinom pozna že skoraj od njegovega rojstva, bili sva sosedi v bloku, kjer sva s sinom živela. Vedno mi je prisluhnila, svetovala, hodila z menoj k zdravnikom, v bolnice, predlagala in iskala nove poti, rešitve …

Mojo vero in upanje poganja ljubezen. Z možem sva ves čas v stiku z njim, tudi ko je na cesti ali v zaporu, pa ko pride vmes domov in se pripravlja na zdravljenje. Sin je zelo čustven, nikoli ne pozabi na moj in možev rojstni dan, vedno pokliče tudi s ceste ali iz zapora.

Takoj, ko so se začele sinove težave, sem se obrnila tudi na strokovnjake - društva za pomoč zasvojenim in svojcem, pa zdravnike, psihoterapevte. Vsak od njih je prispeval svoje znanje, napotke, oporo. Toda nazadnje si sam s svojim trpljenjem.

Vaša knjiga je pretresljiva, žalostna in izjemno čustvena, saj v njej spremljamo mamo, ki se počuti povsem nemočno ob sinovem zdrsu v odvisnost od drog. Ste tudi vi čutili nemoč?

Nemoč je ključna. Nenehno je prisotna, še danes. Postopoma sem sprevidela, da pravzaprav ne morem pomagati, dokler sin sam ne zbere dovolj moči in se odloči za zdravljenje.

Bolezen odvisnosti pa medtem ubira svoja pota, dotika se dna, droga prevzame telo, poškoduje in spreminja možgane, miselne funkcije. Kot rečeno, je odvisnost bolezen in treba jo je zdraviti.

Ste se morda krivili za nastalo situacijo?

Seveda so bila mučna obdobja samorefleksije, analiziranja in premlevanja preteklosti ter razmer, v katerih je sin odraščal. Krivila sem se za mnogo stvari - bila sem samohranilka, preveč zaposlena, ni bilo očetovske figure, očitala sem si, da sem ga razvajala, ali mu nudila preveč ...

Moril me je občutek, da nisem bila dovolj dobra v materinski vlogi in pogosto sem se spraševala, kje sem naredila napako. Tudi to je del procesa, da iščeš vzroke, ne samo rešitve.

Kako ste se osvobodili občutkov krivde?

Nekoliko sama, nekoliko  tudi s pomočjo psihoterapevtov. Dejstvo je, da sin ni utrpel nasilja v družini ali kako drugače, kot je v mnogih primerih odvisnikov pogosto. Zavedam se, da sem ravnala ljubeče, skrbno, v skladu z mojo vednostjo, mu bila tudi dober vzgled.

In navsezadnje je danes sin že odrasel moški, ki mora odgovorno poskrbeti za svoje življenje. Kar je v njegovem stanju vseeno težko. Vzroki za sinovo bolezen odvisnosti za zdaj, dokler se ne bo začel zdraviti, niso dodobra pojasnjeni.

Dejstvo je, da je odvisnost skupek mnogih dejavnikov - od genske predispozicije, morebitne travme v otroštvu, osebnostnih lastnosti, napačne družbe v dobi odraščanja do  pridružene bolezni, ki se lahko diagnosticira v fazi zdravljenja. Načeloma pa bolezen odvisnosti ne prizanaša nobeni družini.

Zoran Milivojević je v spremni besedi zapisal, da odvisnost od drog ni le tragedija posameznika, to je vedno tudi tragedija vseh tistih, ki so z njim čustveno povezani. Kaj je bilo za vas kot mamo najtežje?

Srečanja, prizori, ko sem opazovala sina, kako propada, se mu razkraja telo, možganske funkcije, kako se je nekje na poti odraščanja izgubil in si uničuje mladost in zdravje. In ta nemoč, ko ne moreš pomagati, vplivati na to, česar sploh ne razumem in vprašanja, zakaj in kako je to sploh mogoče.

To je drugi svet, svet, ki je bil meni dotlej popolnoma neznan, ampak vseeno sem ga primorana gledati od blizu v vsej svoji pošastni bedi. Sin se mi smili, ker vem, da tudi on trpi.

Neprestano me spremlja strah, ki se plazi v neprespanih nočeh in utrujenih, izčrpanih dnevih. Strah, kaj se mu bo zgodilo na cesti, ali bo sploh preživel. Ali bo vzdržal pripravo na zdravljenje. Ali se bo odločil za zdravljenje in komuno, in ali bo tam sploh ostal.

Strah, ali si bo sploh lahko kdaj opomogel, telesno in umsko. Ali bo lahko, če bo ozdravel, vzdrževal abstinenco. Strah, kaj, če ne bo vzljubil življenja in bo izbral samouničenje. Strah, da ga bom pokopala …

S čim ste se spoprijemali poleg strahu?

Negotovost je ves čas prisotna, visi v zraku kot črn grozeč oblak, le redko vanj prodre pramen svetlobe. Tudi starš gre čez proces razumevanja in vso paleto čustev pri tej bolezni. Od tega, da si jezen, obsojaš, si zmeden, prestrašen, ne veš, kaj storiti, kam se obrniti po pomoč, misliš, da je to zlahka pozdraviti, do tega, da se zavedaš, da je to huda, težka bolezen in zdravljenje dolgotrajno.

Kakšen pa je danes vaš odnos s sinom?

Rada se imava. Mojo vero in upanje poganja ljubezen. Z možem sva ves čas v stiku z njim, tudi ko je na cesti ali v zaporu, pa ko pride vmes domov in se pripravlja na zdravljenje. Sin je zelo čustven, nikoli ne pozabi na moj in možev rojstni dan, vedno pokliče tudi s ceste ali zapora. Večkrat zajoka, ko reče, da se zaveda, da ima samo naju. Pa ga vprašam: »Česa se najbolj bojiš?«, in mi odgovori: »Da bi se tebi, mami kaj zgodilo, ko bom v zaporu … karkoli.«

Veliko se pogovarjava. Vendar on živi v svojem svetu. Pripoveduje mi o prigodah s ceste, prigode odvisnikov, ki so same grozote. Ko ga vprašam, kaj je zanj svoboda, mi odgovori: »Nobenega pomena nima zame svoboda, ker nisem svoboden, vse me drži v krempljih, od droge do vsega, nisem svoboden …«

Ga skušate motivirati?

Pogosto ga spodbujam. Velikokrat sanja o tem, kako bi se rad ukvarjal s tetoviranjem in si želi dekleta, družine in otrok. Zadnjič sem mu rekla, naj si poskuša predstavljati, naj vizualizira sebe kot zmagovalca, kako ponosno hodi po svetu in diha svobodo, urejen, kot je vedno rad in kako bosta z dekletom prišla domov na kosilo, kako bo delal, kar ga veseli …

Samo gledal me je z razprtimi očmi in usti, kot da mu pripovedujem znanstveno fantastiko. Pa vseeno sem ob tem začutila v njem nežno sapico želje in upanja. Ali bo našel razlog za življenje? Odgovor obvisi v zraku.

Skušam ga spomniti na to, kako je inteligenten, nadarjen, kaj vse je počel in bil uspešen pred svojo boleznijo; bil je izvrsten športnik, igral je kitaro, je nadarjen risar …  Ampak to življenje, ki ga živi že vrsto let, ga je zelo zaznamovalo. Vsebina odlomkov njegova življenja je: »Poglej mami!«  in  je iztegnil roko, »to je avtocesta vbodov …« In spet se mi je lomilo srce. 

Vaša zgodba bo najbrž v veliko pomoč staršem, ki se borijo z otrokovo odvisnostjo od drog. Kaj jim polagate na srce?

Uživanje drog ima več stopenj. Najprej je radovednost, potem poskušanje, sledi uporaba, potem zloraba drog in ta zadnja je že odvisnost. Posledice so opisane in razvidne iz moje knjige. Na prvem mestu je ključna preventiva in pravočasno prepoznavanje težav. Pogovori z mladostniki in nadalje posvetovanje s strokovnjaki.

V fazi odvisnost pa je neobhodno potrebno odločno postavljati meje in prepoznavati manipulacije odvisnikov. Obenem pa naj svojci poskušajo  vplivati in spodbujati, da odvisnik sam odgovorno sprejme pravo odločitev.

Odvisnik se v svojem bistvu ne želi oziroma se težko zmore posloviti od drog, ker droga anestezira tudi nastalo situacijo, v kateri se je znašel. Treba je zbrati voljo, moč in vztrajnost. To pričakujejo tudi zdravniki in je eden izmed ključnih pogojev za sprejem na zdravljenje.

Prav tako ni mogoče vstopiti v skoraj nobeno komuno, če se odvisnik ni predhodno detoksiciral oziroma očistil drog. Kot je vsak človek drugačen, je tudi vsak odvisnik drugačen in ne gre vseh metati v isti koš. Skupen imenovalec je le ta, da gre za bolezen, ki potrebuje zdravljenje.

In ne nazadnje, naj starši nikoli ne prenehajo upati. Odvisnost je huda bolezen, ki pa se jo da zdraviti, s pomočjo strokovnjakov. Da lahko pomagaš drugim, moraš v prvi vrsti poskrbeti zase, svoje zdravje in dobro  psihofizično kondicijo.

Na kakšen način vam je uspelo obnoviti svoje moči in zaceliti rane?

Rane se ne da zaceliti, lahko jo samo krpam, včasih bolj, drugič manj uspešno. Po naravi sem borbena in se nočem kar tako predati. Pa tudi praktična sem in namesto, da obupujem, raje iščem rešitve. Najhuje se počutim v trenutkih, ko ne vem več, kako naprej ali kadar ugotovim, da delam in premikam stvari namesto sina.

Moj kreativni poklic in delo me zelo izpolnjujeta in nagrajujeta. Vedno iščem nove izzive, sem radovedna. Poleg tega imam vrsto hobijev - ples, tuje jezike, veliko mi pomeni zdrava prehrana in gibanje, pomirja me narava, rada se družim …

Neprestano iščem lepe stvari, tudi tam, kjer jih v resnici ni. Za vsak primer imam očala, ki imajo rumena stekla, da vidim sonce. (smeh)

Za intervju sva se dogovarjali tik pred materinskim dnevom. Kako doživljate ta praznik?

Sin me je pred nekaj dnevi iz zapora poklical po telefonu:  »Jutri je 25. marec, materinski dan, pridi na obisk, rad bi ti čestital, mami…« Spet sem pomislila: »Najlepše ime na svetu je mami. Ampak zakaj je materinstvo lahko tudi bolečina?«

Ko sem se peljala domov, sem na radiu ujela novico, da je ta dan posvečen tudi italijanskemu pesniku Danteju in na misel mi je, nekako simbolno glede na sinovo situacijo, prišel uvodni spev Božanske komedije: »Na sredi našega življenja pota / sem gozdu črnemu zašel v globine, / ker me na stranpot je zavedla zmota.«  Notranja izkušnja in potovanje do spoznanja, razsvetljenja sta včasih mučna, dolga in naporna.

Preberite še: Faila Pašić: Dokler so solze, je vedno upanje. Ko solz ni, umre tudi srce

Morda vas zanima tudi: Manca Špik: Ugotovila sem, da lahko hčerki sama nudim več kot bi ji v dvoje