Faila Pašić: Dokler so solze, je vedno upanje. Ko solz ni, umre tudi srce

Faila Pašić je ena tistih žensk, ki verjame, da se samo po sebi nič ne bo spremenilo, če ljudje jasno in glasno ne opozorijo na spremembe. Je glas mnogim depreviligiranim skupinam v družbi, predvsem migrantom, beguncem in priseljencem. Je ambasadorka medkulturnega dialoga MAMD  in prejemnica številnih priznanj v Sloveniji in tujini.

Dejavna je na področju izobraževanja in humanitarnosti, aktivna je bila tudi v politiki. Kot humanitarka je bila priča številnim težkim zgodbam posameznikom, ob katerih je težko zadrževala solze. 

44-letna Jeseničanka, ki se je preselila v Ljubljano, je marsikomu lahko za zgled. Je ena prvih Slovenk, ki se je oblekla v hidžab in se z njim še danes vsakodnevno pojavlja v javnosti. Kljub temu, da je bila že večkrat tarča napada, kot pravi, pa ostaja močna in vztrajna in svoje izkušnje rada deli z javnostjo.

Pred leti ste bili obraz nevladnikov s svojim Društvom UP Jesenice. V več kot desetletju ste s prostovoljnimi deli in prispevki pomagali številnim migrantom, vojnim žrtvam, povezali razdružene begunske družine, ozaveščali ljudi o muslimanski veroizpovedi, priseljenkam pomagali do finančne neodvisnosti … Je društvo po vašem odhodu v politiko še aktivno in kakšna je vaša vloga v Gibanju Svoboda?

Svoboda, ta občutek prostranosti, mi pomeni več kot osebna varnost. Svoboda gibanja, govora in dela pomeni, da sem se znebila vseh tesnob, dvomov in tesnobe. Svoboda pomeni odgovornost, zato se je večina ljudi boji. Ko si človek dovoli biti to, kar je, ne glede na to, da mu mnogi želi ravno to odvzeti, iz njega vre svobodni duh, ki ga malokdo lahko spremlja.

Z Gibanjem Svoboda smo lepo sodelovali, dokler niso prišli ljudje, ki so o svobodi razmišljali in odločili drugače, zato smo se razšli. Veseli me dejstvo, da so nekateri moji sodelavci zelo napredovali. Žalosti pa me, da v nekaterih niso prepoznali iskrenih namenov, zlasti tistih, ki smo v Gibanju Svoboda delovali in verjeli stranko od samega začetka.

Z Gibanjem Svoboda smo lepo sodelovali, dokler niso prišli ljudje, ki so o svobodi razmišljali in odločili drugače.

Torej ostajate posvečeni deprivilegiranim skupinam. Se vam zdi, da vam uspeva?

To je moj prirojeni instinkt, ki ga je treba vsakodnevno negovati. Mama je bila demokratična avtoriteta z izredno močno in veliko življenjsko voljo. Žal nas je prekmalu zapustila, zato njeno misijo nadaljujem. In mi uspeva. Zlo bo prevladalo dobro takrat, ko bo dobri človek nehal delati dobro in pri tem ne sme biti nesporazumov.

Sem človek, ki ima zelo kratek odzivni čas in sposobnost operativnega delovanja z zadovoljivo dozo poguma. Ko sem bila leta 2012 uvrščena na koledar dvanajstih najuspešnejših žensk, ki navdihujejo Evropo, sem vedela, da moram to pot nadaljevati brez obotavljanja in dvoma.

Nisem še doživela trenutka, ko bi v svojem delovanju videla nesmisel.

Je mogoče verjeti, da bi bili pri nas begunci in priseljenci enako obravnavani in imeli enake možnosti?

Ne. Kljub temu, da še nikoli ni bilo primernejšega časa, kot sta dostopnost do virov znanja in vključevanje v družbo tako preprosta. Nihče pa nima opravičila za početje, ki tovrstno integracijo ogroža ali uničuje. Priseljenci in begunci niso enako obravnavani, saj se nenehno rojevajo novi predsodki, zakoni in direktive, ki jim begunci in priseljenci težko sledijo.

Pripadniki drugačnih kultur, ver, tradicij so vedno predmet številnih sporov in razprav. Vlada kriza družbene misli. Sodobne družbe potrebujejo razmislek o multikulturnih vrednotah. Slovenska politična scena je imela dolgo časa težave pri komuniciranju z javnostjo. Nenehno izpostavljanje varnostnih zadržkov povzroča strah, kar privede do bipolarnosti. Na eni strani smo zelo humanitarni in humani, na drugi zelo rasistični in ksenofobni.

Prepogosto se kopja lomijo ravno na hrbtih muslimanskih žensk. Nekateri bi nas slačili, drugi še bolj oblačili.

Kot Evropejko me je strah te nove, zahrbtne vojne. Saj se prepogosto kopja lomijo ravno na hrbtih muslimanskih žensk. Nekateri bi nas slačili, drugi še bolj oblačili. Zelo pomembno je, kdo vodi državni aparat oz. kdo je na oblasti. Kljub željam, programom, projektom in trudu po čim bolj uspešni integraciji, je še vedno družba tista, ki dirigira uspeh te integracije.

Izredno neprijetno je videti visoko izobraženo priseljenko, ki čisti sanitarije. Če se leta 2023 pogovarjamo o tem, ali lahko ženska predseduje državnemu zboru, potem bo ženska z naglavno ruto čez približno sto let lahko vsaj prestopila prag te iste institucije.

Ob nedavnih potresih v Turčiji in Siriji smo lahko na vašem Facebooku opazili, da ste kljub veliki nevarnosti ponovitve potresa odpotovali na pomoč na turško-sirsko mejo. Iz hotela ste bili evakuirani že prvo noč. Večina prebivalcev je ostala brez strehe nad glavo in poslednjega upanja, kot ste zapisali. S čim in kako lahko ob teh žalostnih prizorih in tragičnih usodah ljudi kot humanitarna delavka pomagate preživelim ob naravnih katastrofah? Kaj lahko ob takšnih tragedijah povemo nemočnim ljudem?

S tem, da jim polepšamo trenutke življenja. Čudovito je, ko daješ in vlivaš upanje. Ljudje, ki so še nedavno živeli v trinadstropnih hišah, danes živijo v šotorih, stojijo v vrsti in čakajo na svoj obrok v plastičnih krožnikih s plastičnim priborom. To so hude travmatične izkušnje. 

Želja po pomoči ni dovolj, je pa pomembna. Nekatere stvari niso zgolj za srce, so tudi in predvsem za glavo. Ne gre za dobro voljo pomagati, temveč za moralno dolžnost. Ljudje ne potrebujejo pomoči, potrebujejo moč. To je lahko zelo prijetno breme.

Mednarodna skupnost se še vedno sooča s številnimi težavami pri zagotavljanju koordiniranega odziva na krize. Begunci, ki trkajo na vrata Evrope, so odprli prvo poglavje. Nadaljevali ga bodo begunci, ki se bodo v Evropo zatekli zaradi naravnih katastrof in podnebnih sprememb.

Verjetno so vam dolgoletne izkušnje z begunci utrdile kožo, da se niste ob pogledu na številne družine, mame z otroki, ki so ostali brez vsega, povsem zgrudili. Kako ste premagovali ta čustva, verjetno težko zadrževati solze tudi zato, ker ste sama mama?

Čas je najboljša priča in v življenju je treba pustiti sledi. Ne moremo in ne smemo živeti zaman. Človeštvo je na zelo spolzkem terenu. Najboljši ljudje so tisti, ki svet okoli sebe znajo sprejeti razumsko in čustveno oz. se znajo soočiti z bolečino drugih.

Dokler so solze, in bilo jih je veliko, je vedno upanje. Ko solz ni, umre tudi srce. Vse zgodbe, vse trenutke še vedno pomnim in nosim v sebi. Najbolj zaboli neenakovredna obravnava, poniževanje in kratenje človekovih pravic. Poskušaš razmisliti, premisliti in prespati. A ko se zbudiš, si star že 40 let.

Najboljši ljudje so tisti, ki svet okoli sebe znajo sprejeti razumsko in čustveno oz. se znajo soočiti z bolečino drugih. 

Ste imeli že kot otrok kakšno izkušnjo z begunstvom, priseljevanjem. Kaj vas je pozneje vleklo v to nesebično delo pomagati drugim?

V času vojne agresije na Bosno in Hercegovino so se v Slovenijo zatekli številni begunci, takrat ko se je tehtalo med človekoljubnostjo in osamosvojitvijo Slovenije. Bosanski begunci, oropani dostojanstva, so postali breme države gostiteljice. Nastanjeni so bili v bivših vojašnicah, z zelo minimalnimi higienskimi pogoji, izobraževanje otrok je potekalo v improviziranih begunskih šolah, stran od slovenskih otrok.

Slovenija ni prepoznala potenciala številnih begunskih otrok, kot tudi ne odraslih. Sama sem redno obiskovala begunske centre, predvsem tistega v Škofji Loki in na Roški cesti v Ljubljani. Tam sem begunske otroke, čeprav sem bila tudi sama otrok, poučevala slovenski jezik.

Glede na to, da je vojna trajala precej dlje, kot se je pričakovalo, so številni begunci umirali in jih je bilo nemogoče pokopati v njihovi matični domovini. Muslimani verjamemo v posmrtno življenje, zato je obvezno obredno umivanje umrlih. Sama sem to začela opravljati pri svojih 15. letih. Smrt je postala moja učiteljica, mrtvašnica pa moja učilnica.

Zgodbe in prizori ljudi, ki ste jih v svojem dolgoletnem humanitarnem delu slišali in videli, so srce parajoče. Katera se vas je morda še posebej dotaknila?

Nekatere slike nikoli ne umrejo. V Gazi, kjer smo delali triažo ranjenih palestinskih otrok, sem spoznala palestinsko mamo, ki je imela 11 otrok. Eno deklico je pripeljala na pregled, otrok je bil neozdravljivo bolan, a je verjela, da ji naša slovenska ekipa lahko pozdravi otroka.

Ob zelo neprijetnem pogovoru smo ji nekako dopovedali, da zdravljenje ni možno. S solznimi očmi nas je prosila, če deklico vseeno vzamemo, odpeljemo, posvojimo, da sama ne zmore več. In tega »sama ne zmorem več« je na vojnih območjih zelo velikokrat slišati. A nas, ki to slišimo je še zelo malo.

Že večkrat se je pokazalo, da Slovenci ob zbiranju prostovoljnih prispevkov znamo stopiti skupaj. Kašen interes pripravljenosti pa se pokaže pri pomoči beguncev?

Begunce sprejemamo zgolj na humanitarni filozofiji, pri tem smo zelo operativni. Na dolgi rok pa nimamo rešitev, kaj naj bi s temi ljudmi počeli. Ne razmišljamo o tem, da si ti ljudje želijo pri nas tudi ostati, se integrirati, biti del skupnosti, družbe in vanjo tudi prispevati.

Leta 2015, ko so v Evropo začeli množično prihajati migranti, smo bili priča prizorom na slovenskih mejah, ob katerih se še danes naježim. Številni izgubljeni ljudje so brez imen in zgodb bili v iskanju svojega novega življenja in identitete. Kako ste v tisti begunski krizi pomagali?

V letih 2015 in 2016 sem kot koordinatorka Visokega komisariata Združenih narodov za begunce koordinirala 40 prevajalcev in tolmačev na slovenski južni meji. Nudili smo asistenco in podporo vsem službam na terenu, vojski, policiji, Rdečem križu.

Bilo je zelo naporno, saj smo delali 24 ur, nočne izmene so bile mrzle, delali smo v izredno težkih delovnih pogojih, a smo med begunci vedno zagotavljali mir in dostojanstvo. Opazili smo, da je takšno vzdušje vladalo tudi za to, ker so ti ljudje nadaljevali pot naprej in se v Sloveniji niso zadrževali. Z nekaterimi smo še vedno v stiku, zlasti s tistimi, ki so ob prehodu meje potrebovali veliko našega razumevanja in pomoči, npr. nosečnice, invalidi, starejši, izgubljeni otroci, saj so bile množice velike, na dan je prihajalo nekaj tisoč ljudi.

Našo pomoč pa so potrebovale tudi nevladne organizacije na italijanski meji, v Gorici in Trstu. Zato smo tovrstno pomoč ponujali tudi tam, naši prostovoljci pa so redno pripravljali humanitarne pakete in jih med begunci tudi razdeljevali. Odigrali smo zelo pomembno vlogo, saj je bilo razumevanje z njimi in prevajanje pri postopkih registracije ključnega pomena.

Na begunski poti smo lahko večkrat opazili večinoma moške. Kje so ženske? Je mogoče, da ne pridejo sočasno na cilj z možmi tudi zaradi trgovine z ljudmi, izkoriščanja, prisilne poroke? Ste morda iz prve roke slišali za takšno zgodbo?

Po podatkih UNHCR je med ljudmi, ki prihajajo 29 % otrok, 18 % žensk in 53 % moških. Ne drži torej, da prihajajo le moški, prihaja veliko družin, a tudi, če bi, ni s tem nič narobe. Razlog je običajno v tem, da (mladi) moški praviloma vzdržijo več naporov in lažje premagajo naporno pot. Nekateri moški gredo sami na pot, ki je pogosto fizično naporna in prežeta z nevarnostmi, saj upajo, da bodo lahko s cilja na podlagi pravnega načela združevanja družin za sabo pripeljali še družino. Za te nevarne poti se morajo odločati, ker jim Evropa praktično ne omogoča, da bi sem prišli varno in zakonito.

S projektom Razkrite roke ste pomagali pri integraciji priseljenk iz BiH, Makedonije, Kosova in Albanije, ki so živeči na Jesenicah in okolici. Gre predvsem za bolj patriarhalno usmerjene države. Kako ste uspeli doseči tako velik odziv žensk k sodelovanju pri projektu pletenja in kvačkanja?

Projekt Razkrite roke je prepleten z oblikovanjem in ročnim delom s tekstilom s socializacijo ranljivih skupin žensk. Moč priseljenk ni bila še nikoli docela izražena. Dejstvo, da smo priča naraščajočemu številu migracij žensk, je bil projekt prototip temu, da je politiko priseljenk treba načrtovati in uresničevati skupaj z njimi. V nasprotnem se rodijo etnični predsodki. In tudi na podlagi predsodkov smo priseljenke učili slovenskega jezika zaradi povečanja zaposljivosti.

Vse to, z iskrenimi pogovori in dogovori z njihovimi soprogi, ki so želeli, da njihove žene delujejo v prijetnem, varnem in zaupanja vrednem okolju. Zanimivo je bilo tudi to, da so jih soprogi večkrat čakali pred vrati, dokler se delavnice oz. usposabljanja niso končala. Ko smo stkali zaupanje in dorekli sodelovanje, smo odšle same na izlet v Turčijo in so naše uporabnice svojim možem pošiljale selfije.

Ste med prvimi Slovenkami, ki ste oblekli hidžab in se z njim pojavili v javnosti. Smo Slovenci na splošno v vseh teh letih postali bolj strpni do beguncev, priseljencev in do ljudi z drugačno veroizpovedjo?

Hidžab nosim že dvajset let, bila sem med prvimi v Sloveniji, ki so začele prakticirati islamski način oblačenja. S svojim družbenim udejstvovanjem in boju proti diskriminaciji se nisem ukvarjala zgolj kot raziskovalka, politična aktivistka, ampak predvsem kot ženska, ki so jo motili zaključki brez interakcije, pa naj so to bili zakoni, direktive, predlogi zakonov ali diplomske naloge.

Koliko žensk z hidžabom ste opazili na vidnih delovnih mestih, v javni upravi, v šolah, bolnicah?

Moramo odkriti in se soočiti z bedo sramotnosti, ki jo trpijo ljudje v Sloveniji zaradi svoje drugačnosti, raznolikosti, saj ta nečloveški položaj in sistem, ki je prizadel že toliko ljudi, traja že predolgo. Družbene razlike so naš največji ubijalec. Moja osebna identiteta poenostavljeno pomeni, da živim tiste vzorce, ki me sestavljajo od samega rojstva, prek genskega zapisa do vzgojnih prijemov staršev, zgledov, identifikacijskega procesa, pritiskov družbe, izobraževalnega sistema.

Danes lahko zaključim, da me nihče več ne more prepričati o enakem obravnavanju in enakih možnosti za vse. Koliko žensk z hidžabom ste opazili na vidnih delovnih mestih, v javni upravi, v šolah, bolnicah? Smo res vse tako neizobražene, nekvalificirane, divje, socialno izključene in intelektualno revne, da si takih položajev ne zaslužimo? Ne potrebujemo socialne podpore in humanitarne pomoči, potrebujemo delo, ki nam bo omogočilo človeka dostojno življenje.

Ponižani, razžaljeni in diskriminirani ljudje so bili vedno gnetljiva masa za izvajanje tujih fanatičnih idej, česar pa si nihče od nas ne želi. Na tej poti je zelo pomembno imeti dobre politične voditelje, saj v resnici lahko zelo veliko dobimo ali pa izgubimo. Nenazadnje gre za kakovost življenja, dobrih odnosov, da ne omenjam stopnje dobrega počutja, duševnega ravnovesja, sreče in integracije v življenju, ki ga živita obe strani.

Pravite, da se je začel ramadan in se boste umaknili v duhovnost. Je to eden od načinov, kako si psihično pomagati ob spremljanju zgodb tistih, ki so preživeli težke preizkušnje?

Ramadan je opolnomočenje duše v tem ponorelem svetu. Je kot nek enomesečni program, ki zagotavlja trdno zgradbo, okvir za opazovanje lastnega uma, telesa in življenja, hkrati pa tudi zanesljiv pristop za nadaljnje ukvarjanje z vsem, kar se pojavi na naši poti.

Vsakič, ko mi je uspelo ustaviti miselni tok, so misli ponovno eksplodirale s še večjo silo. Kot pravi Ivo Boscarol: še dobro, da ima dan 30 ur. Interakcije in integracije v Sloveniji ne delujejo zato jih je potrebno spremeniti, dograditi, posodobiti. Kdaj? Jutri bo že malce pozno.

Preberite še: Lucija Čevnik: Bila sem čustveno spregledan in zanemarjen otrok. A svoji mami sem odpustila vse

Morda vas zanima tudi: Tatjana Bobnar: Biti ženska je naporno. In na žalost tudi nevarno.