Dr. Nina Dragičević: Ne vem, ali obstaja hujši in bolj patetičen stavek od tega

Prejemnica Jenkove nagrade za To telo, pokončno, Župančičeve za Ljubav reče greva, književnica, skladateljica in doktorica sociologije. Dr. Nina Dragičević je avtorica sedmih knjig.

Nazadnje sta izšli Kako zveni oblast?, knjiga, ki raziskuje birokracijo, njene učinke na vsakdanje življenje, predvsem pa, kako zvenijo razmerja moči, ter pesniška zbirka Ampak, kdo? Nina pa je predvsem ogledalo svetu. V katerem cveti navkljub njegovim represijam.

Knjiga Kako zveni oblast? preučuje zvočnost birokracije v vsakdanjem življenju. Bistveni del zvoka je tudi tišina. Veliko govorimo o tem, da jo je treba vzdržati, hkrati pa obstaja tišina, ki je problematična. Pojavi se takrat, ko bi morali spregovoriti, a smo tiho. V knjigi opisujete prizor v bolnišnici, ko se pred očmi čakajočih v čakalnici gospodu dogaja očitna krivica, a nanjo nihče ne opozori.

Živimo v dobi, ko ideal predstavlja to, da sporočaš čim več. V govoru je vse manj vprašanj in vse več trditev. Nepomembno je, ali so te reflektirane in smiselne. V knjigi sem pokazala, da tišina sama po sebi ni problematična. Molk in okoliščine tišine v družbi nikoli niso pasivne, temveč aktivne. Ko molčiš, sporočaš. Na tem mestu sem zato v knjigi uporabila prizor čakalnice.

Gotovo sem se vsaj petdesetkrat odpravila v UKC Ljubljana in tamkaj opazovala dogajanje v čakalnicah. Tu in tam sem bila priča kakšnemu »ekscesu«, ki sem ga opisala tudi v knjigi. Z njim sem pokazala, da dejanje posameznika v družbi nikoli ni individualno. Naj spomnim, ko so napadli Niko Kovač, direktorico Inštituta 8. marec, smo denimo lahko iz okoliščin dogajan­ja razbrali veliko. Nika je bila v javnem prostoru. Oseba jo je verbalno napadla in ji fizično grozila. V nekem trenutku je pristopil gost lokala in ji rekel, naj sede poleg njega.

Vprašan­je, ki se mi pojavlja ob tem, je, kaj so počeli vsi drugi. Zato se moramo vedno, ko kritiziramo, birokracijo ali kar koli drugega, vprašati predvsem, kako bi bilo lahko drugače. Vemo, da je na šolah vse več vrstniškega ustrahovanja. Kaj bi bilo, če bi se vsi otroci že zgodaj iz svojega neposrednega okolja naučili, da se je treba vedno odzvati? Ne glede na to, ali si prav ti neposredno ogrožen.

Ne vem, ali obstaja hujši in bolj patetičen stavek od tega, ki ga lahko zadnje čase slišimo tudi v političnih krogih: Jaz nisem feminist_ka. Le nasilje moških nad ženskami je še bolj patetično od tega, da kaj takega izjavi ženska.

Žal je v našem prostoru kapitalizmu ljudi uspelo fantastično prepričati, da se je treba odzvati le takrat, ko se jih problem neposredno dotika.

Kako pa si vi konkretno predstavljate boljšo rešitev v knjigi opisanega dogodka? Bi morala »Majda« in »Janez« vstati ter zdravnici in administratorki jasno povedati, da je diskriminacija nedopustna in da zdrav­stvena oskrba pacienta ne bi smela imeti nobene zveze s tem, kakšno zavarovanje si ta lahko privošči?

Če bi se ti dve osebi oglasili, se najverjetneje ne bi zgodilo nič posebnega. Zdravnica in administratorka bi se počutili slabo, verjetno tudi zato, ker s svojim poklicem – ne nujno zato, ker bi si to želeli – sodelujeta v reprodukciji krivičnega sistema. Bistveno vprašanje tukaj se nanaša na birokracijo in državo. Ta ves čas govori, da je socialna. Seveda ni. Rešitev vidim v tem, da bi, če se že tako deklarira, socialna tudi postala. A kaj v resnici počne?

Vedno znova kaže, da do svojega prebivalstva nima nikakršnega resnega odnosa. Poglejmo si, koliko Slovencev je v rednih delovnih razmerjih, koliko pa prekarcev. Še bolj konkretno. Kako je mogoče, da samozaposleni v kulturi nimamo pravice do bolniške odsotnosti? Večina mojih kolegov ima status že 15, 20 let, a niso bili niti en dan bolniško odsotni. Ne zato, ker nikoli niso bili bolni, temveč ker do bolniškega dopusta, ki traja manj kot mesec dni, nimajo pravice. Kako je mogoče, da vse te poslanke in poslanci v državnem zboru mesečno prejmejo po več tisočakov, nekdo, ki je samozaposlen v kulturi, pa ne more dobiti bolniškega dopusta, če ima gripo ali angino? Kdo opozarja na to? Žal spet samo tisti, ki se jih problemi dotikajo nepo­sredno.

Osmega marca je protestiralo okoli 200 ljudi. Kako je mogoče, da le toliko, mar ni polovica slovenske populacije ženskega spola? Kamor koli se torej obrnemo, si v resnici postavljamo vedno ista vprašanja, in sicer, kako sistem, ki nas obdaja – ekonomski, družbeni, politični, socialni –, vpliva na to, kako se vedemo v vsakdanjem življenju.

Pojavljajo se poskusi poenostavljanja birokratskih postopkov, a ti prinašajo vedno več težav.

Predstavljajte si, kako je bilo nekdaj, ko si hotel k zdravniku. Šel si. Potem so se začela pojavljati pravila. Najprej recimo, da se lahko naročaš samo po telefonu, samo ob določenih urah ali nujno po elektronski pošti ali nikakor po elektronski pošti. Potem se je pojavila aplikacija, ki naj bi omogočala hitrejši dostop do zdravnika. Ko že misliš, da ti je uspelo, da zdaj veš, kako, ugotoviš, da moraš recimo v določenem zdravstvenem domu uporabljati neko čisto drugo aplikacijo.

Vse to seveda zahteva izjemno tehnološko pismenost, ki je veliko ljudi nima. Žal že pokojni ameriški antropolog David Graeber je nekoč odlično zapisal: Vsakič, ko oblast razglasi, da bo skrajšala birokratski postopek, lahko nujno pričakujemo, da se bo ta podaljšal. Birokracija je odraz odnosa, ki ga ima država do prebivalstva.

V knjigi omenjate, da so prostori birokracije prostori, v katerih so na delu občutki strahu. Šepetanje, pogledi skozi okenca, občutek, da si vedno nečesa kriv že vnaprej. Zakaj nam birokracija daje občutek, da smo že v samem startu nekaj naredili narobe?

Zato, ker ima nadzor nad našim življenjem. Ima pregled nad tem, kaj delamo, predvsem pa nam določa življenje in od nas vedno kaj zahteva. Izpolnjevati moramo obrazce, upoštevati roke. Ob tem pa se pojavljajo vedno nova pravila in spremembe. Vse zgolj zato, da bi samo sebe debirokratizirala, a se zgolj vse bolj zapleta. Ni čudno, da se človek znajde v okoliščinah, ko niti ne ve, kaj in komu je dolžan.

Saj poznamo zgodbe ljudi, ki so pozabili plačati račun, pa so jim vzeli hišo. In ker so napake vedno tako silovito kaznovane, se ljudje popolnoma razumljivo birokracije bojijo. Franz Kafka je odlično pisal o tem, da pri birokraciji nikoli ne moreš biti povsem prepričan, ali razumeš, kaj govori. Občutek imam, kot da bi vsi morali poznati na pamet vse zakone. Ne le to, morali bi biti na tekočem glede vseh sprememb in vsako jutro še pred zajtrkom prebrati uradni list. Spomnim se, ko sem si prvič urejala status samozaposlene v kulturi.

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem razumela, kaj pomeni, da mora Nina Dragičević pooblastiti Nino Dragičević, da lahko, ne vem, Nina Dragičević pride v službo sama k sebi. Saj v resnici je odgovor zelo preprost; eno je fizična, drugo pa pravna oseba. A birokracija ustvarja okoliščine, ki od vseh ljudi pričakujejo izjemno znanje.

Ste pisateljica, doktorica sociologije, pesnica, skladateljica. Ste vse to, ker ste imeli priložnost rasti z razprtimi krili, ali je vaša ustvarjalnost dejanje »upora«?

Odraščala sem v okolju, v katerem si življenja, kot ga živim danes, ni bilo mogoče niti predstavljati. Novo mesto je prijazen, lep kraj, ki pa lahko za marsikaterega najstnika ali najstnico hitro postane dolgočasen. Pričakovanja so si podobna. Hodi v šolo, imej službo za osem ur, recimo v Krki ali Revozu. Najdi si moža, imej otroka, hišo. Poseben dosežek je tudi vinograd. Ko sem začela hoditi v glasbeno šolo, sem imela popolnoma proste roke. A sem tudi tam začutila, po kako ustaljenih principih deluje svet.

Učili smo se dela številnih skladateljev, nič pa o tem, da obstaja improvizacija, sodobna kompozicija. Spomnim se knjižničarke v osnovni šoli, okoli katere se nas je vsako jutro zbralo nekaj, mi pa smo brali in brali. Potem se je zgodila Ljubljana. V primerjavi z New Yorkom je majhna, a sem v njej srečala vse tisto, o čemer sem prej le brala. Že v prvih tednih študija sem se znašla v Rogu in naletela na jam session. Kako fantastično! Potem sem »našla« Metelkovo, klube, ateljeje. Počasi sem začela spoznavati, da ljudje lahko živijo kot avtorji.

Žal je v našem prostoru kapitalizmu ljudi uspelo fantastično prepričati, da se je treba odzvati le takrat, ko se jih problem neposredno dotika.

Slovenski literarni prostor je iz oddaljene perspektive videti kot svet petih avtorjev, večinoma moških. Ne zavedaš se, da je realno mogoče, da tudi ti počneš prav to. Prelomen trenutek pa je napočil, ko je moj rokopis v roke dobila Nataša Velikonja in ga založbi Škuc predlagala v objavo. V Ljubljani sem ugotovila, da lahko poklicno živim to, kar me zanima.

Ste se morali kdaj upirati pritisku t. i. birokracije odraščanja? Presegati neka splošna prepričanja, kaj vam sme pripadati in kaj ne?

Zavedam se, da imamo vse, ki smo v družbi prepoznane kot ženske, vase vgrajen neki čisto splošen način vedenja. A bolj kot to se mi zdi zanimiv pogled stran. Stran od tega, kar te omejuje, in kje je tisti kraj, kjer lahko živim.

Če torej na vsakem koraku srečujemo patriarhat, homofobijo, je moje ključno zanimanje v kritičnem premikan­ju stran. Ne vem, ali obstaja hujši in bolj patetičen stavek od tega, ki ga lahko zadnje čase slišimo tudi v političnih krogih: Jaz nisem feminist_ka. Le nasilje moških nad ženskami je še bolj patetično od tega, da kaj takega izjavi ženska. S tem pravi, da ni za enak dostop do možnosti, enako plačilo za enako delo, da je proti temu, da ima pravico do nadzora nad svojim telesom.

Ne zanima me življenje v bližini česa takega. Kar pa seveda ne pomeni, da živim kot nekdo, ki se s svojimi kritičnimi mislimi ukvarja samo na kavah s prijatelji. Čutim veliko strast do oblikovanja in javnega izražanja misli.

»Pokončala jo bom, ljubav, tako ali drugače bodisi z razkritjem, spominjanjem/ vedno znova bodisi z molkom, reče povej, povej, toliko te že poznam reče,/ ve, kaj bom rekla, upa, da bom, da bo končno povedala, da nima za živet,/ upa, da ne bom, da bo rekla, da sva srečni,/ ko reče colette ni imela za živet, so pomagali frendi, rečem ethel ni imela za živet, so pomagali frendi,/ reče vidiš rečem kaj reče, ko torej tolaži, ko šele mnogo kasneje reče/ kakšen zločin.« Kako ste vi živeli to »so pomagali frendi«?

Med študijem sem veliko delala. Nekoč sem se z znanko dobila v Cafe Open, ki je bil takrat edini LGBT-bar v Ljub­ljani. Ves prostor je bil videti vabljiv. Začela sem spoznavati bogato kulturno produkcijo, sceno okoli Škuca, vso to infrastrukturo, skupnost, tako zelo ključno za oblikovanje prihodnosti, družine celo.

Omenili ste verze iz moje knjige Ljubav reče greva. V njih se konkretno nanašam na dve avtorici. Prva je pisateljica Sidonie-Gabrielle Colette, druga skladateljica Ethel Smith. Obema so morali prijatelji finančno pomagati, saj se s svojim delom nista mogli preživljati.

Ženska v umetnosti? To vendar ne gre. Pesem zaključim z verzom kakšen zločin. Ne zato, ker so jima pomagali prijatelji, temveč ker zanju ni poskrbela država.

Vaša zadnja pesniška knjiga nosi naslov Ampak, kdo? Bere se kot kalejdoskop samoprevar, represij, ki se jih »junaki« iz soseščine niti ne zavedajo zares. Kdaj ste si prvič postavili vprašanje v naslovu? Kdaj ste začeli imeti dovolj splošnih sodb in stereotipnih oznak, pri­bližkov in začeli zahtevati odgovore?

Abstrahiranje odgovornosti je v svetu tako izrazito, da se naslovno vprašanje knjige, ki skuša odgovornost konkretizirati, postavlja samo. Odgovorov ne zahtevam, tudi oni se ponujajo sami, le pozorno je treba opazovati. In verjet­no negovati tudi zgodovinski spomin. Ta pesniška zbirka je pravzaprav ljubezenska zgodba, za katero se zdi, da se ne more in ne more resnično realizirati. Ne toliko zaradi njenih protagonistov kot zaradi sveta, ki jo obdaja.

Se pravi, zaradi najbolj patetičnih in dolgočasnih vodil družbe, kot sta patriarhat in homofobija. Kdo je ta svet? Kdo želi nekaj uničiti ali preprečiti ljubezen – in kdo ne? Vendar pa, naj se družba pogosto še tako upira, nečesa ne bo nikdar uničila: protagonista knjige, gospod Stanič in gospod Jerman, se bosta poljubila.

Preberite še: Lucija Harum: Sprejemne izpite za AGRFT sem opravljala v pižami

Morda vas zanima tudi: Psihologinja Aleksandra Meško: Te simptome vzemimo kot signal, da smo preobremenjeni