Desa Muck: Prosim, pustite rise pri miru. To je vse, kar si želijo

Več kot dve leti je od takrat, ko se je za risom Maksom izgubila vsaka sled. Njegova pot je izredno zanimiva, saj je še pred načrtovanimi novimi doselitvami obiskal Gorenjsko. Veliki popotnik je zdaj dobil čisto svojo knjigo.

Pisateljica Desa Muck mu je namenila prav posebno čast, knjigo z naslovom Pogumni Maks, ki so jo slovesno predstavili tik pred izpustom risa Lukaša v gorenjske gozdove.

Ambasadorka risov Desa Muck je v času, ko jih je raziskovala in se seznanjala z njimi, ta čudežna bitja tako silno vzljubila, da se ji ob njihovi omembi takoj orosijo oči, pravi, in z informacijami o njih nadleguje vse, ki ji pridejo na pot.

Če bi le bilo mogoče, bi pisala samo še o živalih. Te ji namreč v življenje nosijo največ radosti.

Ko sva se nazadnje pogovarjali za našo revijo, ste skrivoma omenjali, da pišete knjigo o risu. Zdaj je Pogumni Maks končno izšel. Slovesna promocija knjige se je zgodila pred lovsko kočo Lovske družine Nomenj - Gorjuše, nedaleč stran od mesta, kjer smo pozneje spremljali izpust risa Lukaša v gorenjske gozdove. Ris, ki, tako kot Maks, prihaja iz Slovaške, bo z do zdaj skupno 17 izpuščenimi osebki pomagal reševati dinarsko-jugovzhodno alpsko populacijo pred izumrtjem. Kaj vam je dal projekt, ki je svoj vrhunec dosegel na tako čudovit način?

Veliko novega sem se naučila. O naravi in živalih na splošno, še prav podrobno pa sem študirala življenje risov, da v knjigi, ki sem jo nato napisala o Maksu, ne bi širila krive vere. V vsem tem času pa se mi je še bolj utrdilo zavedanje, da smo v primerjavi z živalmi ljudje prav bedni.

V kakšnem smislu?

Nevedni smo, egoistični. S sabo nosimo travme poškodovanih osebnosti. Sposobnost empatije je pri mnogih na izjemno nizki ravni. Saj ne, da bi si bili sami krivi. Tako pač je.

Med prebiranjem knjige in na dogodku sem izvedela o risu veliko zanimivega. Da je njegov glavni čut vid, da svoj plen po hranjenju prekrije z listjem in se lahko vrača hranit nanj tudi po več dni, da je Maks edini ris pri nas, za katerega vemo, da zmore prečkati avtocesto. To ni majhna reč. Nisem vedela, da je ris v začetku 20. stoletja pri nas povsem izginil. Leta 1973 so z namenom ponovne naselitve risa pripeljali šest osebkov iz slovaških Karpatov v Kočevje, a ker je bila populacija več desetletij ločena od drugih, je to pomenilo številna problematična parjenja v sorodstvu. Lukaš, zadnji izpuščeni ris na območju slovenskih Alp, tako prinaša svež veter. Za to pa so zaslužni posamezniki iz LIFE Lynx, člani projekta, ki od leta 2017 risa rešuje pred izumrtjem. Kar izjemna skupina ljudi, si mislim.

No, zdaj ste me pa prisilili, da spremenim svojo trditev o tem, da so ljudje bedni. (Smeh.) Potem pa spoznaš recimo posameznike, ki delujejo znotraj projekta LIFE Lynx, in dejansko začutiš občudovanje tudi do ljudi. Projekt večinoma sestavljajo zaposleni z Zavoda za gozdove, raziskovalci z Biotehniške fakultete in celo člani Lovske zveze Slovenije.

Nisem si mislila, da bom z lovci kdaj stala na istem bregu. Še več. Prav lovec Aleš Pičulin mi je povedal najlepše zgodbe o risu. O njem je govoril s takšnim občudovanjem, kot da opisuje gozdno božanstvo. Povedal mi je, da ga nikoli v življenju ne bi mogel ustreliti. Bil je tudi v obori z njim, ko je bil uspavan, se ga celo dotaknil. Ta izkušnja se ga je tako dotaknila, da je začel do te živali čutiti še globlje spoštovanje.

Vsi ljudje v projektu so res izjemni. Najprej je bilo treba zanj pridobiti sredstva, nato organizirati vse te izpuste. Da niti ne omenim vsega prizadevanja, ki ga kažejo, da bi o tem najbolje obveščali javnost. Kajti ščititi risa pomeni ščititi gozd.

Sodelovanje z LIFE Lynx mi je omogočilo spoznati številne čudovite ljudi; vrhunsko izobražene, ampak preproste, nedomišljave, pristne. Takšni so tudi sicer ljudje, ki jih najbolj cenim.

Izpust Lukaša je bil res presunljiv dogodek. Za maskirno mrežo smo stali številni, polni pričakovanja, kot bi čakali na Božička. A Lukaš si je vzel čas. Skoraj eno uro. Ko se je počasi pomikal skozi odprta vrata obore, je pogledoval na vse strani. Nato pa švignil po ovinku v skalovje, se na vrhu ustavil, nas pogledal in izginil skozi gozd v neznano. Nas pa spodaj pustil vse očarane in raznežene. Kaj vas je še fas­ciniralo ob pisanju knjige o Maksu? Razen tega, da fantazirate o tem, da je zdaj nekje v Švici s tremi ženami. Nekje daleč pač, da mu avtomatske kamere monitoringa evrazijskega risa ne morejo več slediti.

Omenila sem že, da sem se pred pisanjem knjige o pogum­nem Maksu želela kar najbolj podučiti o sami živali. A sem šla še korak dlje. Nisem želela samo pisati o risu, želela sem si čutiti, kot čuti ris. V domišljiji sem si predstavljala, kako teče skozi gozd, kako čuti svoj plen, ubijanje, skakanje na skalo. Blazno sem se vživela. (Smeh.)

Ne delam si utvar, da zdaj to žival do obisti razumem, a čutim, da nas ima ris ves čas na očeh. Ko hodimo po gozdu, ga ne bomo nikoli opazili. A on bo nedvomno videl nas. Res izjemno redko se zgodi, da na svoje oči vidiš to prečudovito žival. Zelo težko jo je namreč izslediti. A vsake toliko se na žalost zgodi, da pade pod streli. Ustreliti risa je najstrožje prepovedano, seveda pa se tu in tam najde zločinec, ki naredi prav to. To se mi zdi nedopustno, strašno! Kajti ris je bitje, ki človeka pusti pri miru.

Je neverjeten v prepoznavi čustvenih stanj drugih živali in človeka. Zavoha strah, nemir, vse. A čeprav se ne bo zgodilo, da bi zašel na kakšno kmetijo in ubil kokoš ali ovco, kakor koli ogrozil človeka, se še vedno najdejo kriminalci, ki jim gredo ta prečudovita bitja v nos. Prosim, pustite rise pri miru. To je vse, kar si želijo.

Evrazijski ris je največja divja mačka v Evropi, ki v gozdu nima naravnih sovražnikov. A vseeno njihovo življenje – v povprečju prostoživeči risi dočakajo približno osem let – ni pravljica. Vaša knjiga pelje Maksa skozi številne težke preizkušnje. Poškodbe, nesreče, smrt ljubljene, odvisnost od ciklov narave. Nanjo večinoma gledamo kot na nekaj magično lepega, a zna biti tudi kruta in polna trpljenja. Pa saj je logično, bitka za preživetje ni rožnata.

Da narava ni prijazna, mi ni bilo nikoli težko sprejeti. Ne nazadnje narava ni prijazna niti do človeka. Največji problem, ki ga imajo zveri, je ta, da jim vse bolj krčimo njihov naravni prostor. Potem pa se prilagajajo, kolikor se lahko. Borijo se za preživetje. In ta boj je vedno bolj krut.

Poglejmo si samo, koliko ljudi na tem svetu živi in abnormalno gara le za to, da lahko dajo kruh na mizo, in za to, da jih pozimi ne zebe. Za svoje preživetje se borimo prav tako, kot se zanj borijo živali.

A človek je poseben v tem, da ni zadovoljen niti takrat, ko ima dovolj zase in za svojo družino, imeti mora vedno več in več. Ris bo uplenil le eno srno, čeprav bi jih lahko kot najboljši živeči lovec mnogo več. Brezvesten lovec jih bo streljal do onemoglosti in se potem hvalil za šankom.

Zato vedno trdim – ljudje smo slabši od živali.

Doselitev risov na Gorenjsko je za projekt LIFE Lynx velik izziv, saj na tem območju pred tem niso zaznali reprodukcije risov. Izjemen uspeh projekta je bil, da so se vsi risi, doseljeni na to območje, tam tudi ustalili in vse tri samice so že imele vsaj eno leglo mladičev. Ker od aprila lani ne opažajo več prisotnosti risa Zoisa, so ga zdaj nadomestili z novo doseljenim samcem Lukašem. Kaj mu želite?

Da ne bi srečal Katalina. (Smeh.) Katalin je en tak divji, dominanten ris, ki rad pregan­ja druge. A bolj kot to si želim, da bi bil všeč Aidi. Sicer mislim, da ne bo težav. Saj ste videli Lukaša, kakšen je. Zelo samozavesten, samosvoj. Mislim, da bo naredil vtis nanjo. In potem bosta imela mladičke. Ti pa so vedno tako ljubki, da se ti lahko samo še zmeša. Pa še oglašajo se tako smešno, da se kar stopim.

Po prvih podatkih je že naslednji dan prehodil izjemno dolgo pot, in to podnevi. Je pa res, da je šel za zdaj v nasprotno smer kot Aida, ki se je najverjetneje umaknila z Jelovice in prepustila teritorij novi samici, morda celo svoji hčeri. Ni pomembno. Glavno, da bodo mladički.

Lukašu pa seveda želim tudi, da ne bi srečal nobenega lovca. No, lahko tiste, ki so ozaveščeni, primitivcev pa ne. Moram pa biti poštena. Preden sem začela pisati knjigo, sem bila prepričana, da so vsi lovci po vrsti nebodigatreba, ampak zdaj imam izkušnjo, da so številni med njimi res ljubitelji gozda in živali v njem.

Preberite še: Alenka Spacal: Kdor bere, ta leti

Morda vas zanima tudi: Slovenka, ki je odšla na Bali in tam spoznala, da je mogoče ljubiti dve osebi hkrati