Manca Košir: Pač vem, kam grem

Vemo, profesorica, publicistka in pisateljica Manca Košir je strastna bralka. Pred leti se je oklicala za umetnico ARS. »ARS pomeni ambasadorka radostnega staranja. Moj obraz je vse bolj zguban, moje srce pa vse bogatejše.«

Huda bolezen ji radosti, volje in upanja ni vzela. Življenju bo vedno klicala da. Ljubezen do knjig in branja širi od nekdaj, ob tridesetletnici Rožančeve nagrade je prejela častno nagrado za sedem epistolarnih knjig, za njen 75. rojstni dan pa je izšla nova zbirka srčnic Iz neba do dna.

Draga Manca, kaj menite, kaj je na knjigi in branju, da še vedno živita – ob »napovedih«, da ju bosta internet in njegova interaktivnost nedvomno uničila?

Beremo tisti, ki znamo biti v samoti in tišini. Ker ko beremo knjige mi, hkrati knjige berejo nas in to potovanje globoko vase je najpomembnejša človekova avantura. V globino nas internet ne poteg­ne, kje pa, ravno nasprotno – vleče nas ven iz sebe, stran od poglobljenosti in osrediščenosti. V razpršen svet brez smisla.

Lahko pojasnite to, da knjige berejo nas?

Ko beremo zgodbe, se lahko poistovetimo z njimi in na ta način premišljujemo zgodbo lastnega življenja. Ko pa beremo poezijo, se dvigujemo s sveta in uziramo svetlobo Presežnosti, kar nam lahko celo pomaga preživeti.

Ko sem po težki operaciji ležala na stomatološki kliniki ob Zaloški cesti, kjer piskajo rešilci in trobijo avtomobili dan in noč, ko je v sosednji sobi dementna gospa ponoči kričala, da živali lezejo po njeni postelji, ko je neutolažljivo jokal otrok v bližini, bi se mi zmešalo, če ne bi brala zbirke Miklavža Komelja Pred nevidnim. Me je dvignila iz teh okoliščin tja čez, kjer je mir in je vse prav.

Ob svetovnem dnevu knjige imamo v Sloveniji številne prireditve. To je krasna priložnost za druženje s knjigami in branje, mar ne?

Kot pravite, to je res čudovita priložnost, da se srečamo z avtorji, slišimo njihov glas, po­slušamo pogovore, ki nam širijo pogled in pljuča polnijo s svežim dihom, da postajamo bolj živi, manj zajedljivi, bolj odprti …

Vse manj je Mance Košir, vse več utripa resnične biti, ki je večna.

Vemo, da radi in veliko berete – kakšne knjige vas najbolj prevzamejo zadnje čase?

Od nekdaj obožujem poe­zijo, zadnja leta pa se osredotočam na mistiko v vezani in nevezani besedi. Pač vem, kam grem, in na to pot se pri­pravljam tudi z branjem knjig, ki me osvobajajo navezanosti na materialno, rahljajo moj ego, izginjajo take in drugačne identitete … Vse manj je Mance Košir, vse več utripa resnične biti, ki je večna.

V Švicariji v Ljubljani vsako drugo nedeljo v mesecu nadaljujete Večere z Manco Košir: Zgodbe o knjigah in ljudeh. Vam sogovorniki kar prihajajo naproti?

Kako ste to dobro opazili! Ja, res, knjige in sogovorniki se kar zlagajo kot sestavljanka v zanimivo sliko. Marca sem imela, denimo, pogovor z Danico Vidmar in Lucijo Čevnik o materah in hčerkah, aprila pa z Miho Mazzinijem in Alek­sijem Kobalom o materah in sinovih. In še o marsičem, seveda, a to je bila rdeča nit, ki je dala misliti meni in zvestemu občinstvu. To prihaja v Švicarijo z različnih koncev Slovenije, nekateri me spremljajo že več kot trideset let, odkar vodim pogovore o knjigah. Imeti tako občinstvo je čudež, za katerega sem globoko hvaležna! V Švicariji veje med nami čisto posebna energija, ki nas vse nahrani. Pa še glasbeni štipendisti MOL obogatijo ta srečanja na ganljiv način. Včasih zaslišim glas, ki pojasnjuje: »Gremo na Manco«, in takrat zadrhtim od veselja. V tem kratkem, pre­prostem stavku je toplina in je milina, ki poboža dušo.

Po drugi strani ste v sedmi knjigi pisem Nagovori tišine z rahločutnimi dopisovalci razmišljali o tem, kako nas lahko bogati tišina in kaj vse se skriva pod njeno površino … So vas »naučili« katere modrosti o tišini?

Veliko smo se naučili iz tišine in drug od drugega. Ta knjiga nas je tako močno povezala, da se zdaj kličemo kar družinica. Postali smo prava skupnost in ta občutek je nadvse dragocen, da se kar ne moremo zahvaliti drug drugemu za to radost skupnega dihanja, zrenja lepote, uživanja v naravi in umetnosti … Marca pa je za moj 75. rojstni dan izšla nova zbirka srčnic Iz neba do dna, ki prihaja do ljudi tiho, nežno, srčnice šepetajo, kar so slišale od Glasu, ki jih narekuje. Izšla je v zbirki mistične poezije založbe Zenit ob Rumiju, Kabirju kot edina slovenska knjiga in edina, ki jo je zapisala ženska. To mi res veliko pomeni, kaj veliko, ogromno!

Poleg tega, da neumorno razširjate bralni virus, kažete tudi, kako se veseliti življenja in sprejemati to, kar nam je namenjeno. Je ta modrost življenja od nekdaj v vas?

Pri teh letih se pa že spodobi, da postajamo modri, kajne? A največ me je naučilo dolgoletno spremljanje umirajočih in moja dva raka, ki sta posesala večino navlake iz moje duše in me dokončno naselila v srce. Izvolite srčnico Spust iz zbirke Iz neba do dna:

Spuščam se iz glave v srce.

Drsim po vertikali, s katero sem prebodena

iz neba do dna.

Pot je jasna, smer je ista.

Vse dobivam in izgubljam hkrati.

Vertikala niha kot strune čela,

odvisne od teže loka, ki pritiska nanje,

a nikoli ne prekine toka.

Moj spust je daritev njena, čas uravnava ura Ena.

Preberite še: Katarina Venturini: Znam kakovostno počivati

Morda vas zanima tudi: Barbara Pešut: Tistega striptiza ne morem pozabiti