Katarina Venturini: Znam kakovostno počivati

Vedno nasmejana plesalka in plesna učiteljica, ki jo poznamo tudi s televizijskih zaslonov, je lani septembra praznovala 50 let. Čeprav ni načrtovala posebnega slavja, je bil to njen najlepši rojstni dan doslej.

»Za zdaj še nisem čutila nobene prelomnice. Najverjetneje zato, ker se spremembe dogajajo tako počasi in postopno, da jih ne opazimo. Opazili pa bi jih, če bi za desetletje zapustili svoje telo in se potem vrnili vanj,« ste dejali pred časom, ko sem vas vprašala, ali ste doslej pri sebi opazili kakšno prelomnico, ki je korenito vplivala na gibčnost telesa in metabolizem. Je po petdesetem kaj drugače?

Prav nič. Zelo pametno sem to povedala in še danes se strin­jam z vsem. (Nasmeh.)

Ste sicer človek, ki ob oblet­nicah dela bilance, kljuka dosežke?

Ne. Ne gledam nazaj, gledam naprej, zato raje kot bilance delam načrte. Tako zasebno kot v zvezi s svojo plesno šolo rada načrtujem reči, rada se oziram v prihodnost. Zdaj, ko sem dopolnila petdeset, pa čutim, da sem začela drugače razporejati svoj čas.

Z letošnjim novim letom sem se odločila, da rečem ne vsemu, kar bi kratilo čas zame ali za mojo družino.

Kako ste na leta gledali v času, ko ste bili profesionalna plesalka, in kako poz­neje, po koncu kariere? Pri plesu je glavno orodje telo in to orodje verjetno vsako leto deluje drugače.

Od moje profesionalne kariere je minilo že kar nekaj časa, na vrhunski ravni sem plesala od svojega dvajsetega do petintridesetega leta. V tem obdobju telo deluje kot dobro namazan motor. Natreniranost do konca, kondicija, amplitude gibov, moč, hitrost, čas regeneracije … Vse je na vrhuncu. Zdaj je seveda drugače. Zato primerjav med takrat in danes pravzaprav sploh ne morem delati.

Za vas čas teče drugače, odkar ste mama?

Ne, nikakor. Čas mi teče lepo počasi. To pa zato, ker z Markom preživiva veliko časa skupaj. Zdaj je v prvem razredu, a do lani je hodil v popoldanski vrtec. Zjutraj je človek spočit, dobre volje in skupaj sva dopoldne počela vse mogoče: telovadila, plesala, kuhala, risala, se igrala, šla na plezanje, v kolopark, na trampoline. Čas ne gre hitro, če je bil preživet kakovostno. (Nasmeh.)

Kakšno je za vas najljubše praznovanje rojstnega dne?

Nisem navdušena nad organizacijo praznovanj. Zares veliko različnih dogodkov sem organizirala v življenju, zato nimam veselja, da bi priprav­ljala še praznovanja svojih rojstnih dni. Najraje sem za rojstni dan s svojo družino, gremo na kosilo in se podružimo. Tudi 50. rojstnega dneva, ki sem ga praznovala septembra, nisem želela obeležiti s kakšno posebno zabavo. Pa vendarle je bilo to moje najlepše praznovanje.

Ko ne pričakuješ ničesar, ne načrtuješ ničesar, niti ne želiš praznovati, potem te pa učenci presenetijo. Vsak dan v tednu, ker sem seveda delala tudi na svoj rojstni dan, so moje skupine pripravile kakšno presenečen­je in vsaka mi je poklonila čudovit šopek rož. Res nepozabno. Zares sem bila ganjena nad njihovo pozornostjo.

»Vsaka dejavnost, naj bo ples ali katera druga, vpliva na vitalnost, prožnost telesa in duha ter dobro počut­je. Narediti je treba samo prvi korak, priti in vztrajati,« pravite. Kaj opažate pri različnih generacijah svojih učencev?

Ples je lahko intenziven šport. Utrip nam naraste do 160 udarcev in čez. Je trening, pa vendarle je prijetno. Pogosto mi moji učenci ob koncu ure rečejo: a je že konec?

Ob plesu, ki je zaznamoval vaše življenje, poleti ljubiteljsko kolesarite, pozimi tečete na smučeh. Se je temu v zadnjem času pri­družil še kak nov šport?

Ne. Ples, kolesarjenje in tek na smučeh, vse to ostaja, hkrati pa znam zdaj tudi bolj kakovostno počivati. (Nasmeh.)

Res? Je to za vas nekaj novega? Počitek brez slabe vesti?

Ja in ne. Nekateri počivajo preveč, drugi premalo, ključno je ravnovesje. Ko sem pred leti seštela, koliko ur na teden delam, sem ugotovila, da je to absolutno preveč. Zato si, kot rečeno, pri svojih petdesetih res lahko privoščim, da kakšni stvari rečem ne in dam prednost tistim rečem, ki me polnijo z energijo in veseljem.

Kaj pa bi svetovali nekomu, ki si želi za 50. rojstni dan pokloniti tečaj plesa, a mu je morda malce nerodno in okleva?

Vedno pravim: vsak se lahko nauči plesati. Ples je veščina. Več korakov ko bomo preplesali, več ko bo vaj plesa za nami, lažje nam bo šlo. V plesnih šolah imamo različne tečaje, vsak lahko najde nekaj zase – v paru, sam, lahko pa plešete tudi individualno s plesnim učiteljem.

Plesni učitelji smo potrpežljivi in ne glede na leta nikomur ni treba biti nerodno, opogumite se in si izpolnite željo.

Preberite še: 11 obveznih lastnosti pravega prijatelja (in pet takšnih, ki jih ta zagotovo nima)

Morda vas zanima tudi: Ana Ziherl Mali: Rastni faktorji so rolls-royce v svetu pomlajevanja