Alenka Spacal: Kdor bere, ta leti

V dobi, v kateri se vse bolj mrzlično spogledujemo s pridobitvami in plansko storilnostjo digitalizacije, ki hočeš nočeš prodira tudi na področje umetniškega ustvarjanja, so prvinski in klasični pristopi v svetu ilustracije in vizualne umetnosti toliko dragocenejši.

Eden takšnih svetov je nedvomno ilustratorski in pravljični opus vsestranske umetnice, pisateljice, ilustratorke in pravljičarke Alenke Spacal.

Ob slikanicah, ki jih namenja najmlajšim, se skupaj z otroki podamo na pot otroških odkrivanj, hudomušnih vprašanj in globokih, iskrivih odgovorov. Povprašujemo se, kako nam je ime, letimo z modrimi mislimi, bežimo pred fižolovo juho in igrivo ustvarjamo kulturo.

Dano vam je, da ste enako močni v besedi in sliki. Za vse slikanice ste sami napisali besedilo, jih polno utelesili. Ali v vašem ustvarjalnem procesu »beseda meso postane«? Si prej zamislite vsebino, jo napišete ali zgodbo najprej vidite?

Čar avtorskih slikanic je prav v tem, da besedilo in ilustracije lahko nastajajo sočasno in se med snovanjem prepletajo v enovito celoto. Moja imaginacija je zelo vizualna že med ali celo pred pisanjem. Največkrat pišem v podobah.

Fižolčica se je zaradi čudovite sinje modre barve k meni prikotalila še pred besedami. Hkrati mi je pomembno, da besedilo tudi slišim. Izkušnje pripovedovan­ja so zelo vplivale na ritem mojega pisanja. Ptičja zgodba Čakanje na počitnice je denimo nastala, ko sem čakala v dolgi vrsti na nekem uradu in je kot glavna protagonistka k meni priletela čaplja. Glas č je tako milozvočno zazvenel v besedah čaplja, čakanje in počitnice. Tu so bile torej najprej besede in sem si šele nato zamislila ilustracijo.

Otroški svet in moč domiš­ljije imate na dlani. Zelo lahkotno se vživite v doživ­ljanje, čutenje malih nado­budnežev, kot bi dihali z njimi. Kako oblikujete svoje urice pripovedovanja in ustvarjalnice?

Avtorske pravljice pripovedujem ob slikanici ali originalnih ilustracijah, ki nastopajo kot edini predmeti. Verjamem v posebno moč žive besede, zato pripovedujem brez drugih rekvizitov, brez kostumov, brez scene in brez glasbe.

Moje pripovedovanje temelji na glasu in gibih telesa, kar predstavlja nekakšno obliko pragledališča. Takšen način pripovedovanja je najtežji, saj lahko pozornost otrok privabiš le z besedami, ki jih oblikuje tvoj glas, in s podobami, ki iz tvoje domišljije nagovarjajo druge. Dobro pripovedovanje zares zaživi šele v interakciji pravljičarke z občinstvom.

Ko pripovedujem Modre ptičje misli, opažam, da so nekateri otroci še vedno ujeti v klišejska deljenja vlog po spolu, saj se npr. zasmejijo, ko slišijo, da je ptiča modrina mama naučila brati iz knjige, štetja pa ga je naučil oče med obešanjem perila.

V likovnih ustvarjalnicah, ki jih imam ponekod po pripovedovanjih, otroško domiš­ljijo spodbujam ob ustvarjanju s klasičnimi materiali. Radosti me, da otroci v resnici še vedno uživajo, ko pridejo v stik z barvami, glino ali plastelinom. Oblikovanje z modelirnimi masami zahteva uporabo velikega števila prstov, s čimer razvijajo tudi fino motoriko.

Tovrstne spretnosti so v sodobnosti, ko vse več otrok s prsti drsi le po zaslonih, še kako pomembne. In v današnjih časih predstavlja velik uspeh vsaka ura, v kateri nam uspe najmlajše odvrniti od digitalne tehnologije.

Na pravljičnih srečanjih otrokom najprej predstavite ljudsko pravljico, nato nadaljujete s svojo avtorsko. Kako vas ljudsko izročilo navdihuje oziroma spremlja pri ustvarjanju?

Ljudske pravljice so me najbolj osvojile ob pripovedovan­jih. Očarana sem predvsem nad izčiščenostjo besedila in izostrenostjo pomenov. S sabo nosijo univerzalnost, ki nas lahko nagovarja skozi čase in prostore.

Čeprav prihajajo k nam od zelo daleč, so nam lahko presenetljivo blizu. Pri ljudskih pravljicah se res čuti, da so bile najprej pripovedovane in šele nato zapisane. Sodobne avtorske pravljice, ki večinoma nastajajo najprej v zapisani besedi, imajo povsem drugačno dinamiko.

Za najnovejšo slikanico Plastelinčica in časopis ste pred tem izdelali figurice iz plastelina, postavili družino Plastelinkovih tako rekoč na predodrje. Plastelin, ki ga vzamete v roke in oblikujete, je neposredno nagovoril tako mlajše kot starejše. Čestitke za tako ustvarjalno in plodovito komunikacijo!

Hvala lepa! V preteklosti sem se poigravala z živalskimi in rastlinskimi liki, ki dejansko obstajajo v naravi. Za avtorsko slikanico Plastelinčica in časopis pa sem ustvarila popolnoma svoja fantazijska bitjeca. Iz plastelina oblikovani modelčki so mi v nadaljnjem procesu ustvarjanja slikanice omogočili, da sem jih med ilustriranjem lahko premikala in jim spreminjala položaj tačk in glav.

Personificirane figurice iz Plastelinčičine družine lahko na igriv način nagovarjajo domišljijski, doživljajski in čustveni svet sodobnega otroka. Plastelin je kot gnetljiv material otrokom zelo blizu, saj je namenjen predvsem njihovi kreativni igri. Najmlajšim že pred pripovedovanjem pokažem zbirko raznobarvnih plastelinskih likov, nato pa jih v ustvarjalnici povabim k oblikovanju lastnih fantazijskih figuric iz plastelina.

Po izobrazbi ste magistrica filozofije in doktorica socio­logije, avtorica številnih likovnih kritik in teoretičnih študij. Prodorno, kompleksno razmišljanje, v katerem odzvanja pridih večne filozofije, vrhunsko vtkete v tok pravljic. Najmlajši se tako srečajo z besednimi premetankami, medigro, asociacijami, prvimi sopostavitvami ali – ali, modrimi mislimi male modre srake in tako naprej. Otroke ves čas spodbujate, naj njihove misli letijo.

Zadnjič sem pripovedovala na svoji nekdanji Osnovni šoli Ledina in zdelo se mi je ganljivo, ko je neka drugošolka na tablo napisala misel male modre srake: »Kdor bere, ta leti!« Otroci z lahkoto letijo na krilih domišljije, saj se počutijo še povsem domače v čarobnem svetu fantazije.

Blizu jim je čudenje, temelj filozofije, ki ga odrasli pogosto zanemarijo. Spodbujam jih, da so čim bolj radovedni, zvedavi in ustvarjalni. In ker sem se na področju feministične vizualne teorije dolgo ukvarjala z vprašanji spolnih binarnosti, poskušam tovrstne tematike na subtilne načine vključevati tudi v otroško leposlovje.

Ko pripovedujem Modre ptičje misli, opažam, da so nekateri otroci še vedno ujeti v klišejska deljenja vlog po spolu, saj se npr. zasmejijo, ko slišijo, da je ptiča modrina mama naučila brati iz knjige, štetja pa ga je naučil oče med obešanjem perila. Bi nas moralo skrbeti, da je v naši družbi še vedno tako zelo smešno, ko perilo skupaj obešata oče in sin?      

Velja Heraklitov stavek, da ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko, tudi za vaš ustvarjalni proces? Kako plujete med svetovi svojih slikanic, kot so Mavrična maškarada, Kako ti je ime?, Modre ptičje misli, Fižolčica beži pred fižolovo juho, Plastelinčica in časopis ter vse prihodnje? Se tudi sami najdevate v novih situacijah?

»Vse teče«, in tako kot prinaša življenje nenehne spremembe, predstavlja zame tudi vsaka slikanica popolnoma nov ustvarjalni izziv. Na idejni ravni vsaka knjiga prikliče naslednjo. Poimenovanje polža iz Mavrične maškarade sem pojasnila v slikanici Kako ti je ime?, kjer se je prvič vzpostavila zamisel o povezavi med modro barvo in modrostjo. Z dvopomenskostjo besede mod­ra sem se nato poigravala v Modrih ptičjih mislih.

S svojo najnovejšo slikanico Plastelinčica in časopis se neposredno dotaknete trenutnih okoliščin v svetu tis­kanih medijev, ki se množično in pospešeno selijo na spletne platforme. Vsa zahvala tudi v imenu drugih novinarjev, da v stiku z najmlajšimi spodbujate odnos do časopisne kulture in prispevate k njenemu obstoju!

To slikanico sem posvetila časopisni kulturi, ker me skrbi, kako zelo ogroženi so postali tiskani mediji v informacijski dobi. Ko se z otroki v šolah pogovarjamo o tej temi, ugotavljamo, da v večini družin niso več naročeni na dnevno časopisje. Natisnjen časopis berejo le še njihove babice in dedki.

Časopis v papirnati obliki se tako vse redkeje znajde v vsakdanjosti najmlajših. Za ilustracije slikanice sem časopis slikala ročno, pri čemer sem z najtanjšimi možnimi čopiči pisala tudi tipografijo časopisnih črk, sicer izmišljenega besedila na temo slikaniške kulture. Oče Plastelinč nad časopisom prebira solato, mama Plastelema pa časopis bere.

Najraje ima stran, na kateri z velikimi tiskanimi črkami piše: KULTURA. Mala Plastelinčica ob časopisu najprej spoznava, kaj vse pomeni kultura, v drugem delu slikanice pa s prijateljico Plastelinkico časopis uporabita za oblikovanje svojih umetnin. Otroci, ki časopisa sami še ne berejo, tako odkrivajo, na kako raznolike načine je mogoče uporabiti star časopisni papir za lastno ustvarjalnost.

Vse ilustrirate ročno, ilustracij v procesu oblikovanja računalniško ne popravljate, kar postaja, kot pravite, v sodobnih tehnoloških časih tako redek pristop kot natisnjen časopis. Kako gledate na virtualne aplikacije s področja umetne inteligence, že precej razširjene v svetu ilustracij, stripov, animiranih filmov, kot je npr. midjourney idr.?

Moje vztrajanje pri klasičnem ilustriranju se zdi nekaterim morda staromodno. Za slikanico Fižolčica beži pred fižolovo juho sem mesece dolgo realistično slikala strukture starih parketov. Večkrat sem se pošalila, da je to moja »parketna meditacija«. Ko je neki deček videl ilustracije, jih je pohvalil, a dodal, da bi bilo vse to mogoče narediti tudi v photoshopu. Seveda, a sama neizmerno uživam, ko imam v rokah čopič in slikam s pravimi barvami, ki se živo razlivajo po papirju. Tega občutka mi ne more nadomestiti noben zaslon.

Ob tem primeru se najbolj kaže prepad med generacijami, ki smo računalnike začele uporabljati šele v odrasli dobi, in tistimi, ki so se že rodili v digitalni svet. Tehnologijo razumem kot dobrodošlo orodje, ki nam lahko marsikaj olajša, tudi pripravo slikanice za tisk. Ker imam težave z očmi, uporabljam računalnik le za najnujnejša opravila.

Virtualnih aplikacij s področja umetne inteligence zato ne spremljam. A po­zdravljam napredek pametne tehnologije tudi na vizualnem področju, saj se zavedam nujnosti sprememb, ki jih prinaša razvoj. Kljub vsemu kot klasična ilustratorka otroke raje nagovarjam, da med mojimi ustvarjalnicami slikajo s pravimi barvami ali v rokah gnetejo glino. In nadvse si želim, da bi še dolgo brali natisnjene knjige.

Preberite še: Slikar Simon Kajtna: Biti umetnik ni idealna življenjska odločitev, a ideali so utvare

Morda vas zanima tudi: Sanjski obmorski hotel, vklesan v skalo Amalfija, ki je obnorel internet