Slikar Simon Kajtna: Biti umetnik ni idealna življenjska odločitev, a ideali so utvare

Dolenjec, zaljubljen v morje. Računalničar, ki slika. Umetnik, ki joče ob filmih. Človek, ki ljubi barke. Simon Kajtna. Nagrajeni akademski slikar, ki živi v Šentjerneju in ustvarja podobe, ob katerih se opazovalec spomni Picassove misli: »Umetnost z duše odplakne prah vsakdanjega življenja.«

Velja prepričanje, da bi umetnost morala biti družbeno kritična. Kajti vsako stališče je politično stališče. V času cinizma so zato podobe, ki jih slika na platno, ne odsev časa, temveč tihi upor banalnosti vsakdana.

»Zanalašč« se zato že leta maje v podobah samotnih bark, otrok, ki uživajo v morju, se igrajo ristanc, v ujetih trenutkih prvega snega, ki oplazi gozd, podob tujih krajev. »Zdaj sem obseden z Nepalom,« pove poltiho, medtem ko v rokah drži razgled­nico. Spomin na potovanje.

Ko slika najde svoj drugi dom, je njegovo poslanstvo opravljeno: »Ko srečam človeka, ki ima kakšno moje delo, in mi pove, da mu je to, kar sem ustvaril, polepšalo ne le dom, temveč življenje ... Ni denarja, ki bi odtehtal ta moj občutek hvaležnosti.«

Ideali so utvare

Ivan Prijatelj, utemeljitelj moderne slovenske literarne zgodovine, je za Cankarja dejal, da je položil prst na najglobljo rano slovenske kulture – nepoznavanje in nepriznavanje samovrednosti umetnosti. Zelo težko naj bi bilo biti umetnik malega, zatrtega naroda. Ob tem pomislim, kako je biti umetnik danes. Gotovo ne tako zelo eksistencialno ogrožajoče kot nekdaj, pa vendar.

Kajtna se nasmehne sam pri sebi in nadaljuje: »Kadar me kdo, ki me ne pozna, vpraša, s čim se ukvarjam, in povem, da sem umetnik, da sem slikar, me najprej premeri od glave do pet in se ustavi ob pogledu na čevlje, ki jih nosim.

Biti umetnik gotovo ni idealna življenjska odločitev, a ideali so tako in tako utvare. Čas pokaže, kaj je res bistvo življenja. V ospredju se začnejo pojavljati določeni sveži pogledi na svet. Čustva, ki jih prej morda nisi zaznal. Večja občutljivost do sveta, ki te obkroža.«

Obiskoval je strokovno srednjo šolo, računalniško natančneje. Čeprav je bilo slikanje ves čas bistveni del njegovega intimnega življenja, je šele pozneje na Pedagoški fakulteti, kjer je bilo zanj usod­no srečanje z akademskim slikarjem Hermanom Gvardjančičem, letošnjim Prešernovim nagrajencem, spoznal, da je edina prava pot, ki mu preostane, Akademija za likovno umetnost. Končal jo je pod mentorstvom Andreja Jemca in se že zgodaj okitil z nagradama – prejel je študentsko Prešernovo nagrado ter nato še nagrado za slikarstvo Univerze v Ljub­ljani.

Zdravilo za vse je slana voda

Na vprašanje, ali sta mu na široko odprli pot, odkima: »Priznam, pričakoval sem, da bosta neke vrste odskočna deska, a se je zgodilo ravno obratno. Že na akademiji sta obstajala dva tabora. Vsak je imel svojega favorita. Jaz sem bil očitno favorit 'napačnega', kar pomeni, da sem imel nato dolgo zaprta vrata določenih razstavnih inštitucij. Velikokrat sem slišal opazko v smislu: 'Ah, on in njegove barke!' Kar pomeni le, da po vsebinski plati nisem bil aktualen.« Morda ni bil aktualen, a barke so ostale.

Pisateljica Karen Blixen je nekoč dejala: »Zdravilo za vse je slana voda – znoj, solze in morje.« Besede še kako veljajo tudi za Kajtno.

Odraščal je v rudarski družini na Dolu pri Hrastniku. »Vsako leto smo imeli možnost dopustovanja na Rabu. Seveda sem kot vsi otroci komaj čakal, da pride poletje in morje, a meni so se zdeli tisti dnevi kot Indija Koromandija.

Kot bi bilo včeraj, so v meni živi občutki, ki sem jih doživljal, ko sem imel tri, štiri leta. Še vedno slišim tiste valove in še vedno je morje bistveni del mojega življenja.«

Tihi dirigent

Umetnik Lado Jakša, ki je s Kajtno pred leti sodeloval na mednarodnem likovnem simpoziju v Beljaku, pravi, da so njegove slikarske prakse vizualiziranje nastajajoče slike s srednje razdalje, kjer z gibanjem rok – kot nekakšen tihi dirigent ali plesalec – nakazuje možne nadaljnje poteze čopiča, smeri gibanja likovne dramaturgije, pozicije detajlov, prostorskih ambientov, kompozicijskih silnic.

»Kot v nekakšni taichi počasni meditaciji oddirigira in odpleše posamez­ne faze nastajanja slike, še preden jih uresniči s potezo čopiča,« zaupa.

Kajtna ni umetnik, ki bi lahko ustvarjal le, ko ga prestreli puščica navdiha: »Vsakič znova se presenetim. Sposoben sem se odzvati na še tako majhne dražljaje, ki jih nato ponotranjim, da lahko začnem plesati pred platnom. Vse moje slike so odprte, saj hočem, da dihajo.

Ni mi treba, kaj vem, vsakič znova na Tajsko, da podoživim, kako sem se počutil, ko sem se potapljal ob morskih kačah. Vse, kar najde pot na platno, je tamkaj z namenom. Slučajnosti ni. Vse, kar sem doživel, ostaja v meni.«

Preberite še: Anja Lukež Schroll: Radovedna in vztrajna ženska, zaljubljena v lepo deželo in trdo delo

Morda vas zanima tudi: Rudi Bučar: Travmo ločitve še vedno nosim v sebi