Drago Švajger, psihoterapevt: »Osebe po ločitvi pričnejo čutiti veliko čustvene bolečine«

»Psihoterapevtska podpora je ljubeč prostor, kjer ponovno začutimo sebe, si dovolimo biti kar smo, oprostiti napake in regulirati negativna čutenja,« pravi psihoterapevt Drago Švajger.

Magister zakonske in družinske terapije, psihoterapevt, vodja in ustanovitelj centra za psihoterapijo, svetovanje in izobraževanje Uglašeni odnosi pojasnjuje, zakaj je vse več ločitev; kako jo je možno preprečiti in kaj svetuje ljudem, ki se po ločitvi znajdejo v stiski. 

Ker se vaš center za psihoterapijo imenuje Uglašeni odnosi, me zanima, kakšni so uglašeni odnosi?

Uglašeni odnosi pomenijo predvsem sprejemanje odgovornosti za svoje počutje, ravnanje in dejanja. Pomeni zmožnost v prvi vrsti slišati sebe, svoje potrebe in zmožnost reguliranja lastnih čustev in samega sebe.

To pomeni, da lahko slišimo, razumemo tudi drugega. S tem lahko vstopamo v odnos, kjer se počutimo sprejeti, varni, pomirjeni. Kar pa odražajo spoštljivost komunikacije, sprejemanje in medsebojna skrb ter ljubeča naklonjenost.

Kadar nastane konflikt, osebi znata sprejeti odgovornost ter drug drugemu ponuditi prostor, kjer oba skušata razumeti dejavnike spora, ne da bi pri tem drug drugega žalila, razvrednotila, prebujala težka in negativna čutenja.

Iz konflikta tako lahko zrastemo in naš občutek primernosti in biti dovolj dober ni prizadet, temveč je še bolj utrjen. Gre za odnose, kjer smo to, kar smo in imamo možnost za osebnostno rast.  

V zadnjem času v medijih odmevajo novice o ločitvah znanih Slovencev. Zakaj je vse več ločitev?

Žal je res precej razhodov. Zavedati se moramo, da gredo partnerski odnosi skozi različne stopnje, kjer rastejo in napredujejo. Za napredovanje in rast pa je ključno, da partnerja zmoremo slišati, razumeti, nuditi podporo, ljubeč odnos, naklonjenost.

Torej, da moramo partnerja znati in želeti slišati tudi v vseh negativnih spektrih, ki jih premoremo kot posamezniki.

Odnos ni samo nekaj, kar je v redu. Je torej kot življenje samo. Prinaša izzive, vzpone, tudi padce. Je torej nepredvidljivo.

Pomembno lepilo odnosov je ranljivost.

Prav zato je pomembno lepilo odnosov ranljivost – torej, koliko si ob partnerju dovolim biti, kar sem, govoriti o svojih negativnih čustvih in ob tem biti in nuditi sprejetost, varno zatočišče in podpirajoče vzdušje.

V takšni naklonjeni drži partnerja zmoreta pogledati vse izzive, s katerimi se soočata, in si ob tem nuditi podporo, s tem pa si omogočata možnost iskanja rešitev za naprej, torej razreševanja teh izzivov.

V izzivih, ki jih prinaša življenje, postajata vse bolj čvrsta in s tem medsebojno povezana. Hiter tempo življenja, nenehna borba za imeti svoj prav, obdržati moč, kontrolo in svoj ponos, nas je opeharila ranljivosti. S tem pa orodij za razreševanje notranjih stisk.

Par, ki ima opeharjena orodja za razreševanje notranjih stisk, svoje konflikte le še poglablja. S tem pa dobivata izkušnjo, da so odnosi težki in prezahtevni.

Ker živimo v družbi, kjer je ogromno možnosti in izbire, se zdi, da se je najlažje ločiti in iskati srečo drugje. Kadar nam ni do nečesa, lahko to hitro zamenjamo za nekaj drugega. Na žalost živimo v instant svetu, kjer so takšni tudi odnosi.

Vesna Godina mi je pred leti v intervjuju dejala, da partnerstvo vključuje nelagodje in da je potrebno dolgoročno vztrajati z nekom, čeprav zveza ni idealna. Kaj menite o tem vi?

Ljudje si želimo osebne rasti, poklicne uspešnosti, splošne potrditve. Vemo, da nobena pot ni enostavna, ker se hitro pojavijo ovire. Tudi v odnosih ni prav nič drugače.

Zato je potrebno, da smo ranljivi, si dajemo prostor, fizično bližino in prevzemamo odgovornost za lastna dejanja in za medosebni odnos. Ko si to omogočimo, smo sprejeti in zveza se utrjuje.

V takem odnosu lahko tudi začutimo pristno občutje, ko se morda zveza ohlaja in je morda bolje, če se tudi konča. Torej vztrajanje za vsako ceno ni zdravo niti primerno. Vendar pa je pomembno upoštevati elemente uglašenih odnosov.

Če lahko rečemo, da je odnos večinoma uglašen, potem tudi čutimo, če je razlog za razhod na mestu in če je to prava odločitev.

Kljub uglašenosti se odnos lahko ohladi, saj smo samo ljudje. Vendar je to redko oziroma je takšen par o tem pripravljen govoriti in naredi vse, da sprejme pravo odločitev in ne deluje iz afekta. 

Je možno s psihoterapijo preprečiti ločitev?

Seveda. Tudi statistike to potrjujejo. S psihoterapijo par dobi prostor za vse bolečine, stiske in s tem prostor za ranljivost. Pari večkrat povedo, da šele na terapiji čutijo, da se med seboj resnično slišijo.

Ko se slišijo, pa zmorejo prepoznati potrebe in najti pot, kako jih zadovoljiti, kako se povezati - tako spolno, kot tudi fizično, predvsem pa čustveno.

To odkritje paru daje uvid, da razlog za ločitev ni bila njuna nekompatibilnost ali pomanjkanje iskre ljubezni, ampak samo prostor, kjer nista zmogla in znala slišati in zadovoljevati njunih potreb.  

Je priporočljivo, da vsak partner sam obiskuje psihoterapijo ali je bolj koristna partnerska psihoterapija?

V kolikor v partnerstvu prevladujejo izzivi, ki jih kot partnerji ne zmoremo regulirati in pomiriti, potem je bolje, če par obiskuje partnersko psihoterapijo. Takšen proces omogoča graditev varnega in sprejemajočega prostora, ki ga gradita ob podpori psihoterapevta skupaj.

Ta odnos in sprejemajoči prostor neseta s sabo domov in v njuno intimnost, kar je zelo dragoceno. Ob partnerski psihoterapiji pa lahko par obiskuje tudi individualno terapijo, s čimer si omogoči prostor še za vsebino izzivov, ki jih doživljamo kot posamezniki.

Tak pristop je zagotovo zelo bogat in omogoča paru poglobljeno delo na sebi in  s tem rast. Potrebno je, da je odločitev njuna in da pri tem zmoreta sprejemati odgovornost za njun odnos. Tudi v primeru, če se odločita, da bi psihoterapijo obiskovala ločeno, torej kot posameznika. 

Kdaj je pravi trenutek, da se par odloči za strokovno pomoč?

Kadar njuna nesoglasja, težave, konflikti postajajo del vsakdanjega življenja. Ko se stopnjujejo in se v odnosu čuti, kot da se oddaljujeta in postajata drug ob drugem nemočna.

Pari mi na terapiji povedo, da imajo občutek, kot da se imata najraje, kadar nista skupaj. Ko sta, se spet pojavijo konflikti, nesoglasja in mučni pogovori. Temu lahko sledi tudi obdobje tišine. To je pravi trenutek za psihoterapijo. 

Kaj pa, če kljub obiskovanju psihoterapije težave še vedno ne izginejo oziroma se celo stopnjujejo? Kdaj je torej čas, da par razmisli o razhodu?

Odločitev za ločitev ni v nobenem primeru lahka odločitev. Terapevti v svoji klinični praksi in tudi študije potrjujejo, da so znaki, ki kažejo, da je morda čas za ločitev, kadar par ne vlaga trud za ustvarjanje kompromisov, sta čustveno zaprta in kadar čustveno, spolno in fizično odrivate partnerja.

Znaki so lahko tudi, da za partnerja nismo več pomembni, ker ne vlagamo dovolj časa v odnos. Tudi, kadar imamo občutek, da nismo to več mi in smo razvrednoteni. Kadar začnemo dvomiti vase ter nas pri tem spremlja občutek nemoči.

Predvsem pa je čas za razhod, ko partner oziroma partnerja začneta vso krivdo valiti drug na drugega in pri tem ne čutita, da je partnerski odnos sprejemanje kompromisov in da nista več to, kar sta bila pred poroko. 

Ločitev najbrž za nikogar ni enostavna. Se na vas pogosto obrnejo ljudje, ki imajo težave zaradi ločitve?

Veliko je takšnih primerov. Ločitev je pogosto razlog odločitve za psihoterapijo. Osebe po ločitvi pričnejo čutiti veliko čustvene bolečine. Ostane lahko zmedenost, občutek žalosti, nemira, nemoči.

Navsezadnje z ločitvijo izgubimo osebo, ki nam je veliko pomenila in smo prehodili skupen del življenja. Ločitev pomeni pravi proces žalovanja.

Osebam je najtežji občutek, da so poraženci, da jim ni uspelo, sprašujejo se, kaj so storili narobe, zakaj prav njim ni uspelo, zakaj jim je spodletelo.

Dobijo lahko občutek, da niso dovolj dobri. Občutek imajo, da se sanje o popolnem partnerstvu niso uresničile. Ob tem doživljajo sram pred obsojanjem, da so manj od drugih, ker niso uspeli rešiti zakona. 

Kaj jim svetujete? Na kakšen način naj predelajo čustva?

Stiske so močne in ni jih enostavno kar tako odpraviti. Zato je terapevtska podpora ljubeč prostor, kjer ponovno začutimo sebe, si dovolimo biti, kar smo, oprostiti napake in regulirati vsa negativna čutenja.

Predvsem jim kot psihoterapevt ponudim prostor, kjer so lahko, kar so in lahko odložijo vsa bremena in čustva, ki jih pestijo. S tem se ustvari dovoljenje, da so lahko pristni.

Oseba tako čuti, da je slišana, sprejeta in da je le človek – zato se ne more izogniti težavam in izzivom. S tem oseba prične razvijati ljubeč in rahločuten odnos do sebe ter poskrbeti za lastne potrebe. Dovoli si čutiti celo paleto čustev in si nuditi orodja za soočanje z izzivi.

Ob tem se prične vračati zaupanje vase, moč in samozavest. Gre za trenutek, ki ga je kot psihoterapevt zelo dragoceno spremljati, saj ni lepšega občutka, kot to, ko dobimo sebe nazaj. 

Če ima par otroke, se je treba pogovoriti in določiti, na kakšen način bosta ohranjala komunikacijo zaradi njih. Na kakšen način torej vzpostaviti komunikacijo in jo nato ohranjati?

Pri ločitvi, kjer ima par otroke, je najprej potrebno poskrbeti zanje. Morata jim odvzeti vso krivdo. Otrok mora slišati, da ni kriv in da se imata starša še zmeraj rada. Le živeli bodo ločeno.

To otroku ohranja vero v ljubezen. Sicer jo lahko izgubi, če sliši, da je razlog za razhod, ker se starša več nimata rada. Nato si morata starša vzeti čas in otroku obrazložiti ves potek, kako bo odslej potekalo njihovo življenje - kje bo otrok bival in kdaj bo drugega starša obiskoval.

Pogovoriti se morajo tudi v primeru, da otrok zaradi ločitve spremeni lokacijo šole in ostalih popoldanskih dejavnosti. Otroku bo to povrnilo občutek varnosti in predvidljivosti. Nato nastopi čas, ko morata starša spremljati otrokov čustveni in vedenjski odziv na ločitev. Potrebno ga je spremljati in biti z njim uglašena.

Otrok mora slišati, da ni kriv in da se imata starša še zmeraj rada. 

Ob tem mu morata nuditi čustveno podporo in mu vračati občutek ljubljenosti in varnosti. Oba se morata truditi, da preživita dovolj časa z otrokom, in predvsem, da ob otroku ne govorita grdih stvari o drugem staršu. V kolikor imata kot bivši par težavo drug z drugim, jo morata reševati sama in ne v navzočnosti otroka.

V kolikšni meri so ločitve posledica spreminjajočih se vrednot v sodobni družbi? Se ljudje res ločijo zato, ker niso sposobni vztrajati ali gre za predsodek, ki parom še bolj oteži ločitev?

Vrednote se absolutno spreminjajo. Hiter tempo življenja, iskanje potrditve preko karierne uspešnosti in da smo kot osebe potrjeni, videni in opaženi doprinese veliko. Imamo veliko izbir in možnosti. Takšen način življenja in delovanja v družbi vpliva tudi na naša občutja.

Posledično lahko dejansko ponotranjimo, da nismo sposobni. Za odnos si je treba vzeti čas in biti ranljiv. Kar pa je težko, če smo večino dneva v službi, gradimo kariero ali je naša prioriteta materialno imetje. Pari dobijo umeten občutek, da so nesposobni.

Nihče jim ne pokaže, kako vztrajati, kako si vzeti čas, kako regulirati občutja, kako zdržati s stisko, kako najti orodja za spopadanje s težavami, kako ljubiti in kako se intimno ter spolno povezati.

V resnici smo vsi sposobni in zmožni ljubečih in uglašenih odnosov. Vzeti si moramo čas zase, sprejeti odgovornost zase in se za odnos truditi. Drugemu moramo nuditi prav to, kar bi sami zase želeli. 

Preberite še: Ne zaslužite si partnerja, ob katerem ste osamljeni

Morda vas zanima tudi: Dobila zadnji sedež na letalu in spoznala ljubezen svojega življenja (danes sta poročena že 40 let)