Mateja Delakorda: To je nekaj najbolj »brezveznega« za v domačo kuhinjo

Pred kratkim je izšla njena knjiga Nedeljske sladice, ki bo razveselila marsikoga – recepte je namreč razdelila po generacijah, zato bo vsak našel nekaj sladkega zase.

»Nedeljske sladice dojemam popolnoma drugače kot kuhanje kosila. Zame je to trenutek sladkosti, družinske povezanosti, pozornost in zaključek bogatega kosila, s katerim vsak teden proslavljamo dela prost dan ter smo hvaležni, da smo lahko skupaj,« pravi Mateja Delakorda, ki je v intervjuju razkrila, kdo jo je navdušil za peko slaščic; kako ravna, kadar se ji kakšna jed ponesreči in zakaj bralkam in bralcem svetuje, naj ne bodo perfekcionisti.

Nedavno ste izdali knjigo Nedeljske sladice. Zakaj ste izbrali takšen naslov?

Mislim, da je nedeljska sladica med Slovenci skorajda tako prisotna kot goveja juhica. Je nekakšen zelo prijeten nedeljski običaj, ki nas vse spremlja že od malih nog, zato si zasluži posebno pozornost. Prav zato je tako poimenovana tudi redna in priljubljena rubrika v Odprti kuhinji in hkrati razlog, da sem tako naslovila tudi knjigo.

V uvodu priznate, da niste sladkosnedi, radi pa pečete. Kdo vas je navdušil za peko?

Da gojim ljubezen do kulinarike, je zagotovo kriva moja družina. Pri nas se je vedno dobro jedlo in gostilo. Prihajam iz vaškega okolja, kjer poteka utrjevanje določenih vrednot in statusa s pomočjo nekakšnega tihega udejstvovanja v skupnosti – nekateri so organizatorji ključnih dogodkov, drugi so obveščevalci, tretji nikoli ne pozabijo na rojstne dneve prebivalcev, mi pa smo bili znani po tem, da bomo kaj dobrega spekli, če bo treba.

Pa nismo bili edini. Še danes si po vaseh ljudje zelo radi izražajo naklonjenost in podporo ob življenjskih dogodkih sokrajanov prav s peko. Zato so verjetno tako priljubljene sladice, ki se jih naredi v velikih pekačih in nareže na kocke.

Mislim, da sploh nisem imela možnosti, da se ne bi navdušila za peko, kajti ko so v kuhinji stare mame ali mame nastajale sladice, je bilo tako mirno, dišeče in vladal je prijeten občutek pričakovanja, da sem do tega razvila zares naklonjen, a hkrati zdrav odnos do sladkega.

Hrana ima po navadi še druge dimenzije in ni zgolj osnovna življenjska potreba. Kaj za vas pomenijo »nedeljske sladice«?

Zagotovo so v moji glavi to spomini vseh zabavnih in pomirjujočih trenutkov, ki se me še danes držijo kot klop. Kot sem zapisala v knjigi, se ti sprožijo vsakič, ko si zavežem predpasnik, na kuhinjski pult postavim tehtnico in vanjo nasujem moko, vključim pečico in začnem stepati beljake.

Sicer pa nedeljske sladice dojemam popolnoma drugače kot kuhanje kosila, ki je pravzaprav nujno potrebno za vnos hranljivih snovi v naša telesa. Zame je to trenutek sladkosti, družinske povezanosti, pozornost in zaključek bogatega kosila, s katerim vsak teden proslavljamo dela prost dan ter smo hvaležni, da smo lahko skupaj. 

Stojim za tem, da to ni ne pregreha ne greh. Je nekaj, kar si lahko privoščimo popolnoma brez slabe vesti, brez odrekanja in brez računanja kalorij. Je enkrat na teden in je nagrada nam samim. In prav zato v knjigi svojim bralcem in kuharjem na srce položim: Življenje je prekratko, da bi preskočili nedeljsko sladico.

V knjigi zapišete, da je pri vas vse malo drugače. »Je zasuk znanega v manj znano. Je iskanje bližnjic, čeprav včasih izberem težjo pot. Zato da dosežem nekaj najboljšega. Tako kremšnite postanejo jesensko oranžne, saj se je v njih znašel bučni pire. Moje šamrolice niso bledolične, saj dobijo rožnate odtenke z malinovim polnilom ...« Predvidevam, da zelo radi eksperimentirate v kuhinji. A najbrž se vam vsaka jed ne posreči. Kako ravnate takrat?

To je pravzaprav vprašanje za mojega moža Simona, ki ljudem pogosto opisuje prav te moje prigode. On je namreč edini, ki to vidi in včasih tudi kaj »pokasira«. Resnica je taka, da se zelo razjezim. Kdor me pozna, mi tega ne bi prisodil, a zna zelo zagrmeti. Takrat me je treba pustiti popolnoma pri miru, da prediham in se pomirim. Pa tukaj ne gre za perfekcionizem, temveč se pogosto spopadam s pomanjkanjem časa in roki za oddajo receptov in fotografij.

Ob uredniškem delu, ki ga opravljam, se mi razvoj receptov zato pogosto prestavi na vikend in sem zato včasih še bolj pod pritiskom, kajti v teh primerih ne gre zgolj za eksperiment. Gre za študiranje gradiva, knjig, receptov. Gre za občutek dolžnosti, da bralcem, sledilcem ali naročnikom ponudiš nekaj uporabnega, novega in preverjenega.

Moram pa povedati, da so rezultati teh spodletelih poskusov najbolj razdelana in poglobljena besedila o določeni jedi, najboljši recepti in moj ponos. Ko delam za družino, tega seveda ni. Takrat se niti malo ne obremenjujem in samo uživam v pripravi.

Recepte v knjigi ste razdelili po generacijah. Zakaj?

Kuharskih knjig – in to zares dobrih – je nešteto, zato se vedno pojavi vprašanje, kaj narediti, da bo drugače, pri tem pa igra ključno vlogo koncept, ne le izvirni recepti. S kolegico Karino Cunder Reščič, urednico tiskane Odprte kuhinje, sva se zamislili prav na to temo in ona je bila pravzaprav prva, ki je začela razmišljati o generacijah.

Sodobne kuharice so po poglavjih večinoma razdeljene po letnih časih ali tipu jedi, denimo sladice v kozarčkih, kocke, sladice brez peke. Mi pa se v resnici opredeljujemo do receptov tudi skozi neko generacijsko zaznamovanost. Moje sovrstnike privabijo popolnoma drugačne sladice kot mojo mamo, kaj šele nekoga, ki je trenutno v rosnih dvajsetih letih.

Skupni imenovalec je seveda duh časa, a vem, da babic ne bodo odvrnili recepti, v katerih moraš sam narediti vlečeno testo, generacije prezaposlenih staršev pa boš navdušil ravno z nasprotnim, torej nečim hitrim, preprostim in iz malo sestavin. Prepričana pa sem, da se bo z uporabo moje kuharice zgodil medgeneracijski preplet in bo marsikatera stara mama preskusila recept, ki je bil zasnovan v kontekstu razmišljanja o milenijskih gurmanih in obratno.

V knjigi svetujete bralcem, naj ne bodo perfekcionisti. Zakaj ne?

Ker je to nekaj najbolj »brezveznega«, kar se v domači kuhinji lahko zgodi. Uf, kar razjezim se! Že tako smo postali obsedeni s tem terminom, nekateri se celo s ponosom okličejo za perfekcioniste, ker sploh ne poznajo pravega pomena, zato je bolj primerno, da se vsaj za štedilnikom ne obremenjujemo s tem. Prav takšno razmišljanje namreč marsikoga odvrne od tega, da bi kaj ustvaril tudi sam in se še ob nečem tako temeljnem, kot je priprava kosila, spopada z negativnimi čustvi.

S čudnimi idejami, da vam kaj takega ne bo uspelo ali pa – še huje – da vi ne znate tako lepo, se res ni treba ubadati. Kaj ni škoda, da kuhinje opremimo po vrhunskih standardih, z vrhunsko opremo, a so te zgolj pospravljena kulisa, ki čaka, da se bo mogoče nekoč vseeno kaj zgodilo. Če kje, si prav v kuhinji družina lahko vzame nekaj trenutkov zase in za ustvarjanje spominov.

Prehranjevanje je namreč temeljna človeška potreba, okoli katere se prav tako lahko pridobijo negativni vedenjski vzorci – mogoče bo teh manj, če se vsaj tukaj ne bomo obsojali, da stranica peciva ni dovolj ravna. Raje se obrnite na estetiko, uporabite tiste lepe poročne krožnike, na katerih se v omari že leta nabira prah in ponudite jed z občutkom, razmišljajte o barvah. Tako nas vse odnese v malce lepši svet in smo tudi bolj sproščeni.

V knjigi začnete s sladicami Helene in Edvarda, vaših starih staršev. Ste zelo povezani z njima?

Ne predstavljam si življenja brez njiju. Vedno sem ju oboževala, cenila in še vedno mi njuno mnenje največ pomeni. Velike zasluge imata, poleg staršev – seveda, da sem postala to, kar sem.

Poglavje namenjate tudi Kristini in vsem zaposlenim staršem. Kdo je Kristina in zakaj vas je navdihnila?

Kristina je prijateljica, v družbi katere vedno dobim krila. Sodelovali sva že pri nešteto projektih in bili skupaj sposobni premikati gore. Imava kar nekaj sorodnih lastnosti in zelo podobne sanje. Občudujem jo kot žensko, ki daje občutek sproščenosti in lahkotnosti, čeprav je mama dveh otrok in uspešna podjetnica, grafična oblikovalka, stilistka hrane in fotografinja – z vsem tem nisi niti za trenutek obremenjen, ko si z njo. Ni namreč ena tistih, ki samo naštevajo, kaj vse morajo postoriti, kaj vse odkljukati, preden otroci končno zaspijo, in kako je vse to naporno. Nikoli ne obsoja, nikoli ne zahteva.

Kaj svetujete zaposlenim mamam, ki pogosto nimajo veliko časa za kuhanje in se morda zaradi tega krivijo?

Zame je to zelo težko vprašanje, ker nimam otrok. Po premisleku, ko sem že skoraj odgovorila, da se mi zdi nepredstavljivo, da nimaš časa, da bi otroku skuhal kosilo, sem se potegnila vase in še enkrat razmislila. Mislim, da se ne smejo kriviti, verjamem, da se taki dnevi vsem zgodijo, ključno je, da ne prevladujejo. Pogosto slišim starejše ljudi, ki se ozirajo nazaj in povedo, kako jim je žal, da se niso več posvetili svojim otrokom, kako jim je žal, da so ves čas samo delali in v ospredje postavili zgolj sebe ter svoj ego.

A dejstvo je, da dandanes ne kuhamo več tako, kot so to delale naše mame in bile polovico dneva v službi, polovico pa za štedilnikom, nekatere so bile tako nore, da so celo ponoči gospodinjile, da je bilo vse popolno. Obstaja nešteto receptov in kuharskih knjig, ki nas učijo, kako hitro lahko skuhamo uravnotežen obrok.

Katere priporočate?

Priljubljeni Jamie Oliver je tak primer. Ali pa Spektakularne jedi iz pečice Jerneja in Maje, ki ju poznamo pod imenom Jernej Kitchen. Ključno je, da imamo v hladilniku čim več zelenjave, iz katere lahko res hitro pripravimo juhice, gomolje skupaj z mesom v pol ure spečemo v pečici in podobno.

Pa še najbolj pomembno – danes ne kuhajo več samo mame, večinoma si to opravilo že delimo s partnerjem. Nimam otrok, pa si ne predstavljam, da bi morala samo jaz skrbeti za kosilo. Z možem si to razdeliva.

Iskreno! Smo v 21. stoletju, ki je ženskam naklonilo obilico novih dolžnosti, s tem pa tudi pravic – sploh tako, da se ne krivijo, ker nimajo časa skuhati. Jaz bi v tem primeru malce »zatežila« partnerju. Drugače pa je, ko gre za starše samohranilce.

Med pisanjem in ustvarjanjem slaščic niste pozabili niti na milenijske gurmane. Katere so njihove značilnosti?

Milenijce v osnovi združujejo računalniška orodja, smo tiste generacije, ki smo že odraščali z računalnikom, internetom, mlajši že s tablicami, pametnimi telefoni, aplikacijami in vpetostjo v družbena omrežja. Menda smo radovedna bitja, katerih svet je dobesedno na dlani.

Opazila sem, da je med nami mnogo takih, ki izjemno radi potujemo, in takih, ki nam počitnice ali prosti čas zapolni kulinarika. Ob koncih tedna se radi odpravimo po nakupih najboljših sestavin: na tržnico po sveže šparglje, k mesarju po zorjeno meso, za neko delicijo smo pripravljeni odšteti kar nekaj denarja, skratka kulinarika nam pomeni nekakšen življenjski stil in kuhamo na vse ali nič.

Hitro nas zanese na Instagram ali Pinterest, kjer občudujemo čudovite fotografije hrane in brskamo za recepti. Ko nam čas dovoli, so ti nadpovprečno zahtevni in kompleksni, sicer pa se znajdemo tudi z malo sestavinami in neverjetno preprostimi idejami. Zadnje čase se namreč – sploh tisti najmlajši med nami – navdušujejo nad hitrimi domislicami s TikToka.

Poglavje Iskanje izgubljenega zaklada z Davidom in Patrikom je namenjeno ustvarjanju z najmlajšimi. Kako ste zasnovali recepte za slaščice, pri katerih lahko sodelujejo tudi otroci?

To je najkrajše poglavje, saj imam z otroki najmanj izkušenj. Vem le, da obožujejo čokolado in pravljice, malo pa sem obudila tudi svoje spomine na otroštvo. Mogoče bi bilo bolje, da bi me vprašala, kako ustvarjati z najmlajšimi: tako, da se jim pusti, da zavzamejo kuhinjo, da se jim dovoli umazati in jih v vsem njihovem zanosu občudovati, kako ustvarjalna in delovna bitja pravzaprav so ti naši otroci.

Knjigo ste namenili svojemu sladkosnedemu možu. Je on tisti, ki prvi poskusi vaše sladice in nato poda »strokovno« oceno?

Tako je. On je glavni preizkuševalec, hkrati pa tudi moji domači. Večinoma je namreč fotografiranje nedeljskih sladic potekalo v mojih rodnih Hrenovicah – na kraju zločina, tam, kjer se je vse pravzaprav začelo.

Njihove ocene so zares iskrene, včasih me malce razburijo, a potem vse smiselno upoštevam, še preden objavim recept. Prvi preizkuševalec receptov, ne le pokuševalec, pa je zagotovo moja tašča.

Preberite še: 5 pripomočkov, ki jih pravi kuharski mojstri nimajo v svoji kuhinji

Morda vas zanima tudi: Dr. Mihael Jožef Toman: Treba bi bilo omejiti število kopalcev v Blejskem in Bohinjskem jezeru