Vita Starman (Mama kuha): Vem, kako je, ko te slaba samopodoba v življenju »bremza«

Vita Starman ni le kulinarična blogerka, ampak predvsem mama in ženska, ki se zelo dobro zaveda, da ima dan le 24 ur, zato je včasih težko uskladiti vse svoje obveznosti. Ko je postala mama, se ji je svet obrnil na glavo – podobno kot marsikateri novopečeni mamici. »Večino časa ne vem, kateri datum je danes in kdaj sem nazadnje zalila tisto eno živo rastlino, ki jo naša družina premore,« je zapisala na svojem blogu. Z namenom, da drugim mamicam olajšala pripravo zdravih obrokov za njihove malčke in jim pokaže, da otroška prehrana ni nujno dolgočasna, je pripravila pravo zakladnico receptov – na njenem blogu jih namreč najdete več kot 200.

Zakaj ste ustvarili blog Mama kuha?

Blog sem začela pisati leta 2018, ko sem uvajala gosto hrano hčerki Emi. Sprva je bil nekakšen spletni dnevnik, kamor sem beležila vse svoje ideje - kako na zanimiv in kreativen način otroku ponuditi uravnotežene obroke vsak dan. Razne pasirane jedi me niso pritegnile, tudi soparnika nisem nikoli uporabljala, ampak sem hčerki hrano mečkala z vilico po potrebi.

Moj cilj je bil mamicam predstaviti, da otroška prehrana ne rabi biti dolgočasna in neprivlačna. Tudi odrasli radi vidimo lep krožnik pred seboj – zakaj bi bilo torej z otroki drugače.

 Še zdaj sem hvaležna za to, da so me lepo sprejele in kuhale po mojih receptih.

Očitno ste dosegli svoj namen, saj so mnoge mamice navdušene nad vašimi recepti. Ste bili presenečeni zaradi priljubljenosti vašega bloga?

Iskreno, ja. Zavedala sem se, da je podobnih zadev na trgu že kar nekaj in da nisem s tem odkrila tople vode. Zato tudi nisem imela nobenih pričakovanj, ampak sem se popolnoma prepustila in vso zadevo jemala le kot nekakšen spletni dnevnik in hobi. Da pa bo odziv mamic po vsej Sloveniji tako dober, nisem pričakovala. Še zdaj sem hvaležna za to, da so me lepo sprejele in kuhale po mojih receptih.

Kdaj ste odkrili, da je Mama kuha zrela za promocijo in za posel?

Tega nisem odkrila jaz, ampak so željo po sodelovanju z menoj začela kazati podjetja, ki so me opazila in jim je bilo všeč moje delo. Posel se je razvil nekje po enem letu dela za blog in ostala družbena omrežja, kjer sem aktivna. Ko sem začela z Mama kuha, sploh nisem poznala sveta spletnih vplivnežev, tudi Instagram sem pričela uporabljati šele leto pred tem. Rada se pošalim, da sem digitalni dinozaver. Zato je bilo spoznanje, da lahko Mama kuha postane več kot le hobi, zame pozitivno presenečenje in neke vrste potrditev, da delam dobro in da podjetja to začutijo. Dandanes si vsak želi postati influencer, velikokrat tudi dobim kakšen mail ali prošnjo, če lahko pomagam z nasveti, kako sploh začeti to pot. Na takšna vprašanja težko odgovorim, saj recepta za to ni. Sploh pa ne nekega instantnega, če želiš zgraditi zgodbo, na kateri vse skupaj temelji.

Kajti, ko svoj hobi in strast pretvoriš v uspešno poslovno zgodbo, je občutek nepopisen in vso delo postane užitek.

Na blogu ste zelo iskreni – že v vašem opisu je navedeno, da se vam je svet obrnil na glavo po rojstvu vaše hčerke. Kaj je bil za vas največji izziv kot novopečeno mamico?

Z rojstvom Eme sem postala bistveno bolj samozavestna in začela verjeti vase. To je bilo nekaj novega, ker do takrat nisem zares znala ceniti in prepoznati svojih potencialov - vedno sem bila precej samokritične narave. Po tem, ko sem postala mama, pa sem začela slediti svojim sanjam, čeprav si takrat niti mislila nisem, da me bo pot pripeljala sem, kjer sem danes in da bo Mama kuha dobila takšne razsežnosti.

Ste bili že pred rojstvom vaše hčerke navdušeni nad pripravo jedi?

Vedno sem zelo zelo rada kuhala, že kot majhna deklica. Spomnim se, kako sem svoji mami vsak dan po šoli nekaj pripravila – najraje kakšno sladico in komaj sem čakala, da jo preizkusi. Seveda je šlo za precej preproste in improvizirane jedi, zato je bil pogosto rezultat vse prej kot okusen, ampak veselje je ostalo. (smeh)

Bolj kot samo kuhanje me veseli ustvarjanje novih jedi, improvizacija in predvsem uživam v tem, ko kuham za moje ljube ljudi. Hrana nas združuje, najlepša druženja so vedno ob hrani in nanjo nas navsezadnje vežejo lepi spomini.

Kdo vam je privzgojil ljubezen do kuhanja?

Vedno mi bo ostala v spominu kuhinja moje babice Metke, njenih jedi ne bom nikoli pozabila. Poleg nje sta imeli velik vpliv name teta iz Italije, ki mi je po stilu kreativne kuhinje najbližje in pa očetova žena, Martina, ki me je v otroštvu vključevala v pripravo jedi – pri njej sem se največ naučila in zares začela uživati v kuhanju.

Vaša posebnost so enostavni recepti za uravnoteženo prehrano, kar je dandanes še kako zaželeno, saj ob hitrem tempu življenja večinoma ni dovolj časa za pripravo zdravih, okusnih obrokov. Ste ena od tistih oseb, ki skuša v kuhinji narediti čim več v čim krajšem času ali pa si raje vzamete čas za kuhanje?

Odvisno od časa, ki ga imam. Med tednom najraje pripravljam enostavne in hitre obroke, ki mi ne vzamejo veliko časa, saj mi tega ponavadi zmanjkuje, čez vikend pa si rada z možem vzameva čas in skuhava kaj dobrega skupaj. To je za naju zelo ljubo opravilo, saj ob tem res uživava.

Za marsikatero žensko je največji izziv priprava kosil vsak dan – včasih je že ideje zanje težko dobiti. Kje jih najdete vi?

Zelo rada spremljam razne kuharje po svetu, ampak zadnje čase imam tudi za to precej malo časa, tako da večinoma kuham na podlagi tega, kar imam v hladilniku in shrambi ter se ravnam glede na sezono in sestavine, ki nam jih ta prinaša. Všeč so mi tudi hitre Pinterest ideje, ki jih prilagodim po svoje, ko najdem inspiracijo. Obožujem kuharske knjige - v digitalni dobi sem še vedno ljubiteljica tiskanih verzij.

Kako vam je uspelo zbrati več kot 200 receptov, ki jih najdemo na vašem blogu?

Ko sem začela ustvarjati blog, sem recepte objavljala vsak dan, kar nekaj mesecev zapored. Takrat je šlo za uvajanje goste hrane moji Emi, kot sem že omenila. Svoji domišljiji sem pustila prosto pot. Upoštevala sem sicer smernice glede na mesece, recimo soli nisem dodajala do njenega prvega leta starosti… V tem sem resnično uživala in vsak obrok tudi dokumentirala, sploh fotografiranje hrane mi je posebej pri srcu. Tako se je sčasoma nabralo veliko receptov in zdaj, ko bom še drugič mamica, nameravam spet začeti z ustvarjanjem novih receptov za dojenčke. To je srce Mame kuha - moja zgodba in moji začetki.

Pravite, da boste drugič postali mamica. Ste med nosečnostjo še posebej pazljivi pri tem, kakšno hrano uživate?

Seveda ne uživam vsega kot takrat, ko nisem noseča, a vse v zdravi meri. Ne uživam, recimo, sušija oziroma surove ribe ter tatarskega biftka – to dvoje obožujem in kar pogrešam, priznam, ampak mi ni težko potrpeti, ker je zdravje otroka na prvem mestu. Ne bi si odpustila, če bi zaradi mojih pregreh bilo kaj narobe. Izogibam se tudi jedem s surovimi jajci, kakšnim domačim salamam in slabo oprani zelenjavi – tudi tokrat sem namreč negativna na toksoplazmo, zato moram biti pri teh stvareh previdna. Najbolj pogrešam božanje muck v naravi, saj so ravno one prenašalke toksoplazme. Ker obožujem živali, to najbolj pogrešam, bistveno bolj kot kakšno hrano.

Imate morda kakšna nosečniška hrepenenja po hrani?

V prvih mesecih sem bila obsedena s sadjem in granolo, zadnje čase pa obožujem avokado v vseh oblikah in domače osvežilne limonade, ledene čaje in smutije. Sliši se precej zdravo, vem, ampak zadnje tedne sem opazila povečan apetit, tako da sem nekaj kilogramov že pridobila.

Katere vrednote želite privzgojiti vaši hčerki?

Emi želim v prvi vrsti privzgojiti ljubezen do same sebe, ker od tod izvira vse. Želim ji biti vzor, da s tem, ko se imaš rad in se spoštuješ, lahko dosežeš vse in slediš svojim sanjam. Vem, kako je, ko te slaba samopodoba v življenju »bremza«, zato vsak dan sliši besede kot so »rada te imam«, »super si to naredila«, »zaradi tebe je svet lepši«. To se mi zdi osnova vsega, ker vem, da je ne bom mogla zaščititi pred vsemi zunanjimi vplivi in slabimi stvarmi, ki nas v življenju doletijo, zato jo želim opremiti z dobro samopodobo, da bo znala vse lažje premagovati in sebe postaviti na prvo mesto.

To se mi zdi odlična popotnica zanjo, saj mnoge ženske ne znamo postaviti sebe na prvo mesto. Ob družini, službi in gospodinjskih obveznostih se zato, ker ne znamo poskrbeti zase, spopadamo s stresom. Marsikatera ženska se sooča celo z izgorelostjo zaradi previsokih pričakovanj, ker hoče vse opraviti brezhibno - kar pa je nemogoče, dan ima namreč le 24 ur. Se tudi vi kdaj znajdete v stiski, ko ne zmorete vsega postoriti?

Seveda! In to skoraj vsak dan! S tem ni nič narobe in povsem normalno je, da se, sploh mamice, počutimo kdaj brezupno, ker je stanovanje v razsulu, tla že dva tedna niso bila pomita ali pa posežemo po dostavi hrane, ker nam preprosto ne znese kuhati. To me je najbolj obremenjevalo prve mesece po porodu, ker sem želela vse imeti tako kot prej, a ni šlo. Zato sem se odločila, da si poenostavim tam, kjer se da. Zdaj brez slabe vesti kdaj naročim kosilo, z možem pa si tudi deliva domača opravila in je potem bistveno lažje funkcionirati brez, da bi  zvečer samo padla v posteljo od utrujenosti. Pomembno je, da si vbijemo v glavo, da NE rabimo imeti vsega tipi topi ves čas. Nihče ni popoln - veliko bolj pomembna so sobotna jutra, ko skupaj v miru jemo palačinke, namesto da bi ob osmih zjutraj letala po stanovanju s sesalcem in krpo.

Kako pa uspete najti ravnovesje med delom in družino?

Moje delo mi omogoča, da sem skoraj ves čas s svojo družino, kar je super, zato veliko časa preživimo skupaj in smo zelo povezani. Toda včasih je težko, ker sem vedno dosegljiva oziroma se moj delovni čas nikoli ne konča. To zna biti kdaj naporno, ampak ker res uživam v svojem delu, mi to ni problem. Seveda občasno potrebujem nekaj minut zase, da si napolnim baterije in naberem moči za nove ideje.

In če se vrneva še h kuhanju - kaj menite, da potrebujemo za pripravo dobrega obroka?

Začimbe. V svoji kuhinji imam verjetno več kot 50 različnih začimb in ne predstavljam si kuhanja brez njih. Obožujem bogate okuse, ki jih dosežemo z njihovo uporabo, poleg tega pa so tudi zdrave.

Mi lahko za konec izdate še svoj najljubši recept?

Seveda, gre za gobovo juho po moje.

Preberite še: Anamarija Lukovac: Čustveno sem vedno manj nasilna do sebe

Morda vas zanima tudi: Petra Greiner: Ni me sram priznati, da nisem materinski tip