Ana Žontar Kristanc osvojila sanjskega moškega #intervju

"Zdaj sva se spet našla in v 14 letih, se zdaj najbolj razumeva, sva v najlepšem, najboljšem obdobju tega razmerja. Všeč nama je, da imava čas tudi za naju, da sva tudi midva na nekem mestu," nam je zaupala Ana.

Ena razmerja so kratkega veka, druga pa trajajo do smrti in drznemo si reči, da nekatera tudi onstran mavrice. Na skupni poti se nam dogodi kar nekaj padcev, pomembno pa je, da se po vsakem poberemo in gremo še močnejši naprej. Ena najbolj znanih Slovenk, ki jo pogosto vidimo na malih zaslonih v kuhinji, kjer deli recepte in kuharske nasvete, ali pa listamo njene knjige, Ana Žontar Kristanc, je z možem in partnerjem v poslu Kristijanom nedavno praznovala osmo obletnico poroke, medtem ko se za roke držita že 14 let. Z nami je obujala spomine, kako sta se spoznala, razkrila, kako rešujeta konflikte, povedala pa je tudi, kako težko si je vzeti čas zase, ko imaš otroke.

Za uvod bi mogoče povedali, kdaj in kako sta se spoznala, kaj so bili najbolj romantični trenutki pred poroko, kdaj ste vedeli, da je tisti pravi in kdaj ste mu rekli ja - če ni skrivnost, kako vas je zaprosil?

Spoznala sva se, letos decembra bo 14 let, prek facebooka. Taka sodobna zgodba. Takrat se je ravno s facebookom začelo, mislim, da je bilo na njem 20 ali 30 Slovencev. Meni je neki ameriški prijatelj povedal zanj in sem se prijavila. Potem sem malo brskala, kdo od Slovencev je gor. Nikogar nisem poznala. In potem sem šla mimo Kristijanove slike, ki ga nisem pozanala, pa sem malo pobrskala po profilu, ker mi je bil simpatičen. Začela sva si dopisovati in zadeva je šla nekako naprej (smeh). 

Prvotno sva načrtovala, da se sama vrneva na Škotsko, kjer bi se poročila, vendar je bila potem želja družine, da se poročiva tukaj v ožjem krogu.

In polovico od teh let star poročena.

Tako nekako. Pred kratkim sva praznovala osemletno obletnico.

Kaj je tisti trenutek, recimo romantičen, ki se je zgodil še pred poroko in ste si ga najbolj zapomnili?

Zagotovo zaroka. Ko sva bila kakšnih pet let skupaj, sem mu parkrat namignila, da je čas (smeh), pa me je vseeno presenetilo. Sem pričakovala, vendar nisem pričakovala, da se bo tako potrudil. Vsekakor bi bila zadovoljna z bistveno, bistveno manj (smeh).

Kaj se je zgodilo?

Takrat smo zaključili s snemanjem oddaje Ana kuha. Bila sem teden dni prosta. Z ekipo so se dogovorili in mi rekli, da imam sestanek, da se moram urediti. Pa sem šla na sestanek, lepo urejena, Kristijan pa je v resnici spakiral kovčke in me namesto na sestanek odpeljal na letališče. Odletela sva na Škotsko. Rezerviral je tako romantičen dvorec, bi lahko rekla. Res je bilo lepo, cel vikend sva bila tam in tam me tudi zaročil. Oba sva ljubitelja zgodovine in Škotska nama je nekaj posebnega. Pravzaprav je bil cel paket lep, edino kulinarika bi lahko bila boljša.

Kot deklica, ste si, ugibam, predstavljali svojo poroko, morebiti tudi življenje po njej. Kaj od tega se je uresničilo?

Nisem ena tistih tipičnih punčk, ki je imela velike sanje o svoji poroki. Moja osnovna želja je bila, da se poročim, sem na svojem in imam otroke. Moram povedati, da pri nama ni šlo za poroko v stilu papirja, ampak je šlo za dogodek, ki sva ga želela doživeti, za naju. Prvotno sva načrtovala, da se sama vrneva na Škotsko, kjer bi se poročila, vendar je bila potem želja družine, da se poročiva tukaj v ožjem krogu.

Po poroki je šlo vse tako ekspresno hitro. V enem mesecu sem bila noseča, takoj ko sva želela planirati drugega, sem bila prvi mesec že noseča. 

Poroko sem želela enkrat v življenju doživeti. Sicer ni čisto nič drugače, razen tega, da je to en lep dan, pa da je potem veliko lažje, ko imaš enkrat otroke, pa skupno gospodinjstvo, veliko stvari je bolj preprostih. Midva sva sicer že prej živela skupaj, tako da sva vedela, v kaj se spuščava. Je pa poroka ena taka lepa stvar za doživeti.

Pri Američanih so precej popularne zaobljube ob kakšnih obletnicah zakoncev. Mogoče bo takrat priložnost, da Škotska pride v prvi plan.

Tako. Jaz bi bila vsekakor za. Sem tip človeka, ki izkoristi vse možne praznike, dobre gospode in vse možne razloge, da naredim dan nekaj posebnega.

V zakonu sta se vama rodila dva otroka. Nekoč ste rekli, da tretjega ne boste imeli. Se je v tem času vaše mnenje o tem kaj spremenilo?

Mislim, da bova ostala pri dveh. Imava več razlogov za to. Vedno sva govorila, da bom imela dva fanta in ne vem, kako je uspelo, ampak imam dva fantka. Nekatere imajo želje po punčkah, jaz pa te hude želje nisem imela in so mi fantje super. Drugi razlog pa je ta, da je najin prvi fantek hud alergik – po moji strani jih imamo. In so nama rekli, da če je prvi hud alergik, drugega potem alergije preskočijo, tretji otrok pa je skoraj zagotovo spet alergik. Tretji razlog je, da sva se zdaj spet našla in v 14 letih, se zdaj najbolj razumeva, sva v najlepšem, najboljšem obdobju tega razmerja. Všeč nama je, da imava čas tudi za naju, da sva tudi midva na nekem mestu.

Luštno je iti družinsko, vendar so potem v ospredju otroci, majhni otroci pa zahtevajo pozornost, zbranost, energijo in kot partner si potem na drugem tiru. Nič slabega, ampak tako pač je. 

Nedavno sta praznovala osmo obletnico poroke. Ko se ozrete nazaj, kaj je to osemletno obdobje najbolj zaznamovalo, če izvzameva rojstvi otrok?

Po poroki je šlo vse tako ekspresno hitro. V enem mesecu sem bila noseča, takoj ko sva želela planirati drugega, sem bila prvi mesec že noseča. Pri nama se je vse po poroki vrtelo okoli najinega takrat svežega podjetja Anina kuhinja in otrok. Ni nekaj hudo oprijemljivega za naju, mislim, saj je dosti, se pa počasi vračava nazaj. Lani sva prvič načrtovala, da bi poleti šla za slab teden kulinarično v Moskvo, ampak se potem ni izšlo zaradi koronavirusa. Plan je bil, da najdeva neke stvari za naju, to kar sva imela rada, potovanja, kulinariko, zgodovino, tako, da zdaj čakava na novo priložnost.

Torej potovanja?

Mogoče tisto, da greva nekam sama. Da sva samo midva. Luštno je iti družinsko, vendar so potem v ospredju otroci, majhni otroci pa zahtevajo pozornost, zbranost, energijo in kot partner si potem na drugem tiru. Nič slabega, ampak tako pač je. Priznam, da kar se najinega razmerja tiče, zdaj sta otroka dovolj stara, je to naslednja stopnička, kamor želiva, da vrneva več naju v razmerje. 

Za vsako dolgoletno razmerje je treba delati, saj nič ne pride samo od sebe. Če si ne vzameš časa, če ne razviješ komunikacije, če se ne trudiš … Nič ni kar samo od sebe v življenju

Prebral sem, da ste študirali pravo. Ste danes kaj bližje koncu?

Ta zgodba se je zaključila. Dva letnika sem imela narejena. Ko sem začela snemati oddajo, je sovpadala z izpitnim obdobjem. Pavzirala sem, potem še eno leto, potem sva bila na točki, ko sva bila na svojem, želela sva si otroke in zadnjo sezono sem zanosila. Ugotovila sem, da je dejansko moja želja, da preden svojo energijo vlagam v eno stvar, ki ni bila tako moja želja, se stoodstotno vržem v kulinariko in poskusim iz tega narediti nekaj več. Hvala bogu mi je to uspelo. Nisem bila prepričana, da mi bo, a je in sem res hvaležna. To je v bistvu razlog: imela sem majhne otroke, želela sem začeti s kulinariko in če bi želela nadaljevati s pravom, ne bi zmogla vsega.

Pravijo, da zaljubljenost s časom mine. Kaj bi na to odvrnili vi?

Vsako razmerje zaznamujejo vzponi in padci. Pa ne samo razmerje, tudi službo in drugo v življenju. Več kot pol stvari, še bolje kakšnih 70 odstotkov, mora biti pozitivnih. Za vsako dolgoletno razmerje je treba delati, saj nič ne pride samo od sebe. Če si ne vzameš časa, če ne razviješ komunikacije, če se ne trudiš … Nič ni kar samo od sebe v življenju. Midva se zelo dobro poznava, hvala bogu imava podobne poglede na svet, druži naju dovolj pomembnih skupnih točk, da znava biti sama in se imeti super, ko sva skupaj. Se mi zdi, da so pri nama leta k večjemu izboljšala situacijo. Na začetku sva se iskala, oba sva bila še zelo mlada, spoznavala, se začela prilagajati, potem so otroci vse prevetrili, zdaj pa se mi zdi, da sva na najboljši točki. Ne želim biti preveč pocukrana, ampak jaz imam sanjskega moškega (smeh) in ga ne bi menjala. On je cel paket. Je oseba, ki je na mojem prvem mestu, skupaj z otroki. Največja podpora in vem, da imam izjemno srečo, ker težko najdeš partnerja, s katerim se res dobro razumeš, h kateremu rad prideš domov in si rad z njim. In zaenkrat gre pri nama to super. Naj tako ostane.

Ko so bili majhni otroci, sva se naučila pogledati si skozi prste, da nisva prestroga do sebe in drug do drugega.

So te stvari, ki ste jih omenjali, tisto, kar je recept, da paru uspe?

Meni veliko pomeni, da kadarkoli sem v stiski, odločanju, v nekem stresu, je on prva oseba zame, na katero se obrnem. Ko nekoga potrebujem, da ga pokličem, je to vedno on. Ko so bili majhni otroci, sva se naučila pogledati si skozi prste, da nisva prestroga do sebe in drug do drugega. Da nimava tistih hudih pričakovanj v razmerju, da mora biti vse popolno, da se je treba na vse spomniti. Zelo si odpuščava. Oba želiva živeti in največ izkoristiti življenje in drug drugega podpirava in ne omejujeva, ampak si pustiva izkoristiti življenje, saj je samo eno.

V odnosih je treba popuščati in sklepati kompromise. Kako težko ali lahko je to pri vama? Kdo je bolj trmast in kdo večkrat popusti?

Midva sva malo drugačna karakterja. Jaz sem bolj strastna, bolj močno doživljam stvari, se hitro segrejem in se zelo hitro ohladim. On pa je bolj umirjen: on se ne segreje hitro, ampak počasi, ko pa se segreje, pa se izjemno počasi ohlaja (smeh). To je ena stvar, ki sva se jo zelo naučila, kako delati drug z drugim. Jaz sem bolj zgovorna, on pa je popoln blažilec mojega karakterja in nekako fajn funkcionirava.

Če vidiva, da je konflikt toliko pomemben, da se je treba pogovoriti, to narediva, če pa ni, pa ne delava celih eventov iz tega. Življenje je prekratko, da bi se ob vsako stvar obregnil in za to porabil ure.

V vseh odnosih se dogajajo konflikti, kar je nekaj čisto normalnega. Kako jih rešujeta vidva?

Jaz pravim na splošno, tudi otrokom to pravim, da je normalno, da se včasih skregaš. Konflikti se zgodijo, najpomembnejše pa je, ali jih znaš rešiti in iz njih kaj odnesti. Midva delava skupaj in so nekateri konflikti poslovni, nekateri osebni. Meni je bistveno, da jih znava razrešiti, skomunicirati, ni pa tako, da bi štela, kolikokrat sva se ta teden skregala. Ko pride do tega, večinoma veva, kje je ozadje. Sva slabo spala, ali morava spraviti dol kilograme, ki sem jih jaz pridelala z decembrsko peko (smeh). Vedno veva, kje je ozadje in ker veva, da je ozadje, se razumeva. Tukaj je ta točka, kjer si odpuščava. Znava si hitro odpuščati, ko pride do konflikta.

Najini konflikti so večinoma banalni, površinski in jih ne želiva na dolgo razpredati in pregrevati. Če vidiva, da je konflikt toliko pomemben, da se je treba pogovoriti, to narediva, če pa ni, pa ne delava celih eventov iz tega. Življenje je prekratko, da bi se ob vsako stvar obregnil in za to porabil ure.

Z možem, s katerim sodelujeta tudi poslovno, precejšen del dneva preživita skupaj. Vidite to kot prednost ali slabost?

Priznam, da niti ne poznava drugega stila. Po moje so pri vsaki stvari plusi in minusi. So kakšni minusi, mi je pa všeč, sploh ker sem kreativni del najine ekipe, da mu lahko sproščeno povem, to mi ni všeč. Da imam to mentalno svobodo, da lahko iskreno povem, da se nekaj drugače naredi. Opažam namreč, ko imam kakšno drugo ekipo, da je drugače, in moja kreativna svoboda se mentalno 'zabremza', ker ti ljudje pač niso moj partner.

Če si nekaj želim, zavijem v celofan in to tudi vedno dostavim (smeh).

Ker partnerju lahko poveste bolj neposredno, pri drugih pa je treba bolj zaviti v celofan? 

Tudi pri njemu zavijam v celofan (smeh), vsaj malo. Mora biti spoštovanje do njegova dela in je res dober v tem. Če si nekaj želim, zavijem v celofan in to tudi vedno dostavim (smeh).

Glede na to, da delata skupaj, živita skupaj, imata morda vsak svoje hobije?

Moj dragi ima zadnje leto ... Zelo dolgo časa si je želel napisati knjigo, roman. In ni ni in lani sem ga potisnila v tečaj kreativnega pisanja in zdaj se že več kot leto redno vsak teden udeležuje, piše, to je njegova strast. Jaz sem pa njegov beta bralec, ki bere njegove zgodbe. Sama pa iskreno ... Moja služba je bil moj hobi dolga leta, tako da ko imam čas, je zame kulinarika, razmišljam o kulinariki, kaj bom skuhala, kaj bom spacala skupaj, kaj bom naredila za knjigo, jaz res živim svoj hobi. Niti nimam želje dodati še en velik hobi v svoje življenje.

Ko sva se odločila, da bova imela otroke, je bil dogovor, da ločitev ne pride v poštev.

Parom včasih kljub trudu ne uspe. Kakšen je vaš pogled na ločitev?

Ne bi se poročila z nekom, s katerim se ne bi videla v prihodnosti. Ko sva se odločila, da bova imela otroke, je bil dogovor, da ločitev ne pride v poštev. Oba sva odraščala v družinah, kjer sta bila starša skupaj in se mi zdi, da ima vsak starš zelo pomembno vlogo, ki jo preda otroku. To se izrazito vidi pri majhnih otrocih. Če bi midva šla narazen, pa ne bi nikoli dopustila, da vidi otroke le parkrat na teden, saj želim, da moji otroci odraščajo z obema staršema. Zato je pomembno, da gradiš, da vsak partner res maksimalno uživa v razmerju, in delaš na tem. Za naju ločitev ni izbira.

Kristijan, on je bil pobudnik, da imava mlada otroke, je res rad ati in mu to mu res ogromno pomeni. Obema je pomembno, da sva oba skupaj, da otroka odraščata z obema, in če bo to v moji moči, tega ne bom dopustila.

Preberite še: Matjaž Nemec ekskluzivno po rojstvu otroka: To je zame najlepši dogodek v mojem življenju #intervju

Morda vas zanima tudi: Uršula Zaletelj: Prehitro sklepamo, da mladi dandanes niso sočutni

Parček je praznoval lepo obletnico.

Ana in Kristijan

Družina Žontar Kristanc