Vlogerka Tjaša iskreno o odprti vezi: Vsi na tem svetu smo vredni ljubezni. Vsi smo ljubezen

To je Tjaša Kreuzer. Odšteva dneve do poroda in prihoda sinčka, ki se ga z možem Janom neizmerno veselita. Skupaj sta šest let, eno leto nazaj pa sta se odločila, da poskusita z odprto zvezo in si dovolita imeti tudi druge partnerje. Nedavno sta o tem spregovorila tudi na glas, v Tjašinem kotičku, njenem YouTube kanalu in dvignila kar nekaj prahu.

Zakaj? Morda zato, ker si v splošnem verjetno mislimo, da odprte zveze pri nekaterih sicer obstajajo, a dejansko se nam zdi malo verjetno, da so lahko uspešne. Ali pa zato, ker je doslej o tem le redko kdo spregovoril na glas in se tako intimno razkril. Morda tudi zaradi Tjašinega nosečniškega trebuha, ki naznanja veliko spremembo v njunih življenjih, po kateri se odprta zveza za mnoge zdi še manj sprejemljiva.

A srž njunega sporočila pravzaprav sploh ni ta nek poseben, »utrgan« način življenja, kot jima ga nekateri očitajo. Niti intimni odnosi z drugimi ali potreba po njih. Gre pravzaprav zelo osebno izpoved, v središču katere sta onadva, vsak od njiju, njuna notranjost in njuno dojemanje sveta, drugih. Kot pravi Tjaša, razumeta, da ju nekateri ne razumejo in to sprejemata. Mnogi jima očitajo, da počneta nekaj pokvarjenega in sprevrženega, sama pa pravzaprav ves čas najinega pogovora govori o brezmejnem sprejemanju samega sebe in drugih v odnosu, za odprtem dojemanju čustev. Tudi mnogih negativnih. Ti so stalni del odprte zveze, tega ne tajita in poudarjata, da odprte zveze nikakor ne promovirata kot nekaj, kar naj vsak poskusi. Ker ni lahka in enostavna pot. A zanju je nagrajujoča.

Vajino izpoved o odprti zvezi sta sicer posnela za vaše sledilce, a se je hitro znašel tudi v širši javnosti. Kaj vama je prineslo to razkritje? Če odštejemo negativne komentarje in predsodke, ki ste jih najbrž pričakovali.

Od nekdaj si želim biti iskrena sama do sebe in do drugih. S tem videom sva hkrati tudi z najinima družinama delila te stvari. Oba sva z njimi imela nekaj zelo globokih pogovorov, kot nikdar prej. Ko odpreš takšno temo, pride na plano ogromno drugih stvari. Ne pravim, da je bilo najlažje in da vsak to lepo sprejema. A midva sva povedala, kdo sva in kako prakticirava najino zvezo. Povedati svojim staršem, kdo si - pa ne da je to edina stvar, ki me definira - deliti to in tvegati, da me bodo morda obsojali tudi najbližji, to sem bila pripravljena sprejeti. To je pomenilo, da sem na točki, ko sem pripravljena zaupati, da me bodo tudi po tem še imeli radi. In da ljubezen nima veze s temi sodbami.

Povedati svojim staršem, kdo si - pa ne da je to edina stvar, ki me definira - deliti to in tvegati, da me bodo morda obsojali tudi najbližji, to sem bila pripravljena sprejeti.

Enako je z vsemi negativni komentarji. Sprejemam, da nekateri ljudje to obsojajo. In razumem, da to nima nobene zveze z mano. Da je to pač njihovo mnenje, iz njihove perspektive. Da vse to pač prihaja iz njihovih okvirjev, strahu, skrbi in njihovega razumevanja ljubezni. A ob tem bi želela poudariti, da je bilo pozitivnega in ljubečega odziva pravzaprav veliko več. Prejela sva nešteto dolgih in iskrenih sporočil ljudi, ki so hvaležni, da sva o tem spregovorila, saj delijo enake vrednote zaupanja, ljubezni, iskrenosti, brez obsojanja sebe in drugih.

V praksi pa to tudi pomeni, da ni več nekega skrivanja. Zdaj lahko mami povem, da je Jan pač pri punci. Moja temeljna vrednota je resnicoljubnost, odkritost do sebe in do vseh. In če se mi na neki točki v življenju ni treba pred nikomer pretvarjati, je to to, sem zmagala.

Vas je to tudi utesnjevalo – ta nek »skrivni« način življenja? Vas je vse skupaj zdaj razbremenilo?

Ves čas sem vedela, da bom to slej ko prej delila tudi z drugimi. A nisem pritiskala sama nase, da moram nujno povedati. Vse skupaj je proces, neka pot, ki še traja. Ne morem reči, da sem povsem svobodna, da sama o sebi nimam nobenih sodb. Še vedno sem v procesu, ko se sama še vedno borim z negativnimi občutki glede tega, z ljubosumjem. Vedela pa sem, da ko bo trenutek pravi, bom delila. Tudi za video sva se tako odločila, saj navsezadnje je moj YouTube kanal to, kar sem jaz, je zrcalo mojega življenja. Njegov namen je pomagati ljudem s podobnimi izkušnjami, deliti lepa sporočila. Ta video je največja resnica, moje najgloblje razkritje.

Predstavljamo si, da je za takšno razkritje potrebno veliko poguma. Kakšen je bil tudi povod za to, da zgodbo delita s svetom?

Ogromno poguma je bilo potrebno, ogromno! A poguma imaš veliko, ko trdno verjameš v nekaj. Ko čutiš, da si to ti in kaj je bistvo vsega tega. Ko veš, da je jedro toliko več kot le sam način življenja ob odprti zvezi – da imaš spolne odnose še s kom drugim. V ozadju je močno sporočilo za vse odnose. Odnose med ljudmi in s samim seboj. Da ne skrivaš stvari, sprejemaš svoje občutke, vse, ki jih imaš. Da v življenju ne potrebuješ strahu, sramu in krivde, vsega tega, kar nas utesnjuje in povzroča depresijo, tesnobo. Odprta zveza je le ena tema, ki pri naju osvetljuje te občutke, lahko bi bilo marsikaj drugega. Ker je to sporočilo tako močno, je poguma dovolj. Sprejmem to, da mogoče moji najbližji tega ne sprejmejo. Prideš do točke v življenju, ko si lahko samo sam s sabo. In je to okej. In tudi razumeš, zakaj si ostal sam s seboj. Izhajaš iz srca, iz dobrega, nikomur ne želiš slabega. S tem močnim sporočilo pa lahko sprejmeš to tveganje. Najbolj dragoceno, kar sem v tem odprtem razmerju našla je moja lastna vrednost. Da sem to, kar sem, da se mi ni treba primerjati z drugimi. Če že kaj, je moja vrednost sama za sebe in v odnosu z Janom še bolj zasijala, saj sva ob tovrstni svobodi zares dojela, da sva drug z drugim zaradi tega, ker tako ceniva drug drugega in ne zato, ker bi se bala ostati sama ali iz kakšnih drugih neljubečih motivov. Če je neko drugo dekle všeč Janu, to nima zveze z mano. Toliko globljih in dragocenih stvari je v tem razmerju.

Najbolj dragoceno, kar sem v tem odprtem razmerju našla je moja lastna vrednost. 

Kako je z odnosi v tej odprti zvezi? Gre morda za neko kompenziranje, da na primer pri drugem fantu, s katerim se videvate, iščete nekaj, kar pri možu pogrešate? Ima tudi to povezavo z iskanjem lastne vrednosti?

Temelj najinega odnosa z Janom ni to, da nekaj iščeva, ker ničesar ne rabiva. On ne gradi odnosov drugje, ker mu jaz ne bi bila dovolj in obratno. Odnose z drugimi gradiva enostavno zato, ker imava toliko ljubezni, ki jo lahko deliva še z drugimi. S tem fantom se v času moje nosečnosti niti nisva veliko videla. Jan bolj redno vzdržuje svoje odnose. Ti odnosi so v resnici bolj primerljivi s prijateljstvi, lahko pa narediš nek korak dlje, če si tega želiš, če se strinjata oba oz. vsi v tej zgodbi. Lahko gre sam za bližino, crkljanje, seveda pa lahko pride tudi seksualna energija. S tem fantom sva si blizu, se slišiva, gre za odnos, zgrajen na zaupanju s potencialnimi nadaljnjimi razsežnostmi.

Skozi vajin nagovor v videu se prepleta ta rdeča nit – da si pustita čutiti. Pri tem pa nikakor ne zanikata tudi negativnih čustev, ki pridejo skupaj z odpro zvezo. Kako se spopadata z njimi, da se ne nalagajo in posledično vplivajo na odnose?

Zelo je pomembno, da jih sproti razčiščuješ. Ne smeš pustiti, da se ta čustva nalagajo. Lahko povem primer: Jan je prišel domov in prinesel darilo, ki mu ga je za rojstni dan dalo eno od njegovih deklet. Šlo je za nek pripomoček za urejanje brade. Le malo pred tem sva se midva pogovarjala o tej temi in v glavi sem si označila, da mu bom kupila nekaj podobnega. Odločila sem se sicer za nekaj drugega, a ko je to darilo prinesel domov, je v meni zavrelo. Sicer sem že nekako vajena soočati s temi občutki – prepoznam, da me je nekaj zmotilo, zato se ob tem zaustavim in skušam prepoznati ta negativna čustva. Vem, da si moram pustiti, da to čutim, vzamem si premor in se posvetim sebi, sem pozorna, čuječa. Vprašam se, katera misel mi sproži te občutke. Šlo je za misel, da me bo druga ženska izpodrinila, zavzela bo moje mesto, ker je zavzela to darilo. Najprej moraš začutiti in prepoznati, šele potem skozi pogovor prideš do resnice: šlo je za lepo gesto njegove prijateljice. Naši možgani proizvedejo ogromno podobnih primerov, vse izhaja iz nekih prepričanj, ki so v nas. Tudi sama sem jih našla ogromno: da nisem vredna ljubezni, da si ne zaslužim, da so drugi boljši. Ti sprožitelji, npr. da me bo druga zamenjala, so nek pokazatelj, smerokaz do teh globokih prepričanj. Sama si želim ven »pocufati« ta plevel, ne želim živeti tega.

Pa ta plevel neha rasti? Lahko izkoreninimo ta naša prepričanja?

Ne vem, ne znam odgovoriti. Vem pa, da je sčasoma lažje. Ne pride več do teh burnih reakcij, bolečin in ljubosumja. Seveda, trenutno sem spet v obdobju, ko mi hormoni norijo. Pa tudi sicer življenje ni ravna črta, temveč so valovi. V začetku je seveda lahko težko, sploh pri parih, pri katerih šepa že osnovna komunikacija. Predstavljam si, da so te stvari zanje nepredstavljive.

Si pa predstavljam, da se z vsako takšno situacijo zaupanje med vama krepi.

Seveda, ni stvari, ki si je ne bi zaupala, pogleda lahko v mojo glavo, v srce. In obratno. Ni mej in to je nekaj najlepšega, kar lahko imaš v odnosu. S komer koli. Da ni blokad.

Nosečnost, kako je vstopila v vajino odprto zvezo? In kakšen vpliv ima nanjo?

Ko izveš, da prihaja otrok, seveda začneš dvomiti in se spraševati, ali je to v redu, prevzame te strah in te vleče nazaj.

Ima vpliv. V prvem tromesečju, ko je bilo s hormoni najhuje, je bilo precej pestro. Le nekaj mesecev prej sva se odločila, da poskusiva z odprto zvezo. Živela sva v čisti svobodi in neizmerno uživala v tej ljubezni, sprejemanju. In ko sva izvedela, da prihaja otrok, seveda začneš dvomiti in se spraševati, ali je to v redu, prevzame te strah in te vleče nazaj. Na neki točki je bilo vse skupaj tako težko, da sem vsemu rekla »stop«. Ustavila sva se za nekaj časa, bilo je preveč razburkano. Saj ne želiva za vsako ceno početi nečesa, če nama to v določenem trenutku ne ustreza. Tako sva »zaprla« to odprto zvezo, a v roku dveh, treh dni sem v sebi začutila ogromno kepo. Da to ni prav. V zadnjem obdobju sem se zelo dobro naučila delati po intuiciji. In zdelo se mi je, kot da sem šla nazaj v neko kletko, kjer ne bom razrešila stvari pri sebi. Naučila sem se že, da sem s to odprtostjo razčistila marsikaj pri sebi. Tako sva se odločila, da pustiva zvezo odprto, da greva vsak trenutek posebej naprej. Zavedala sem se, da bo težko, ampak raje imam da je tako. Strah ali ljubezen, dve poti. In sem šla po poti ljubezni. Imela sem tudi slabo vest, da bodo ta negativna občutja slabo vplivala na otroka, ki ga nosim. A raje imam, da nekatere stvari razčistim prej, preden se rodi. Ker ta negativna prepričanja so v meni, ne bodo šla nikamor in bi prav gotovo vplivala na kasnejšo vzgojo.

Verjetno sta se že veliko ukvarjala tudi z vprašanji, kako bo po rojstvu otroka. Če je nosečnost posebno obdobje, je tudi obdobje po porodu. Prav tako se mnogokrat v nas spremeni pogled na družino in tudi partnerja. Se pripravljata na to?

Ne pripravljava se. Zaupam v vsak trenutek. In v to, da bom v vsakem trenutku naredila iz srca tako, kot se mi bo zdelo prav. In če bo to pomenilo, da pol leta, leto dni ali tri leta ne bova imela odprte zveze, bo pač tako. Stvari nikoli niso črno-bele, želimo biti v nekih okvirjih, a življenje se dogaja izven njih, po neki vmesni poti. Veliko zdaj med nosečnostjo poslušam o teh pripravah na to in ono, a kaj vem, kako bo, ko se otrok rodi. Tako ali tako je neizpodbitno, da ko se bo otrok rodil, bo on na prvem mestu. Tudi trenutno je že tako, ko sem tik pred porodom. Jan se je pogovoril z dekleti, vse tudi razumejo, vse so vesela in so v pričakovanju. Tako je najboljše v tem trenutku.

Kako pa je s korakom nazaj? Imata občutek, da bi odsotnost te odprte zveze lahko komu od vaju manjkala?

Ne izhajava iz tega, da to nujno rabiva. To počneva, ker naju je v to pripeljalo življenje, ker nama ustreza in se ob tem dobro počutiva.

Vsekakor, ta možnost je vedno na mizi. Ne izhajava iz tega, da to nujno rabiva. To počneva, ker naju je v to pripeljalo življenje, ker nama ustreza in se ob tem dobro počutiva. Začela sva, ker sva tako začutila in nisva imela razloga, zakaj ne bi. Zdaj v tem obdobju vidiva razlog. Morda ga v nekem drugem obdobju spet ne bova. Pri teh odnosih gre tudi za seksualnost, a vseeno ne izhajava primarno iz tega, da seksualno ne bi bila nepotešena. Pri vseh odnosih je tako: takoj ko izpustiš to miselnost, da nekaj nujno potrebuješ, takrat lahko zgradiš pristne odnose z vsemi ljudmi, ki pridejo v tvoje življenje, pa naj bodo ti odnosi zgolj platonski ali vključujejo kaj več.

Kaj pa zaljubljenost? In morebitna razočaranja?  Imate v zvezi s tem postavljene kakšne meje?

Dekleta, ki se dobivajo z Janom so zelo odprta, na podoben način kot midva. Povezuje nas podobna miselnost, sorodna energija in dojemanje sveta. Tudi one Jana ne dojemajo na način, da ga potrebujejo. Ne rabijo ga, so samostojne, celostne osebe s svojimi življenji. Marsikateri odnos, ki se je začenjal, se je tudi že hitro končal, ker se je pokazalo, da ta oseba ne razmišlja podobno. Ta dekleta so zelo odprta, za marsikoga je to velik oksimoron: gre za čisto sprejemanje, čutenje, a ne oklepanje. Ne gre za to, da mora eno dekle pomeniti več. Glede njihovih čustev sicer ne morem govoriti, sprašujem pa Jana o tem, kako dojemajo njihove odnose. Zelo zanimivo je, da sem se z eno od teh deklet zelo dobro ujela, zadnjič je bila na obisku, ko Jana ni bilo doma. Dejala mi je, da me ima rada. Z Janom sva se smejala, da je meni to rekla prej kot njemu. Ko enkrat presežeš te neke metuljčke, to začetno zaljubljenost, ko je odnos zgrajen na osnovi spoštovanja in zaupanja, takrat je samo ljubezen, ki se kaže v nešteto odtenkih.

Ko enkrat presežeš te neke metuljčke, ko je odnos zgrajen na osnovi spoštovanja in zaupanja, takrat je samo ljubezen, ki se kaže v nešteto odtenkih.

Zakaj sicer ljudje ne zmoremo sprejemati drug drugega brez omejitev? Kaj bi lahko vsak od nas naredil v tej smeri? Brez da imamo v mislih odprto zvezo.

Tu je družba, vzgoja, televizija, okolje, v katerem se rodiš in si nepopisan list. Majhni otroci sprejemajo vse. Otrok vpraša, zakaj se nekdo ne druži s to ali ono osebo. Postavljamo si meje med seboj, se začnemo ocenjevati in razlikovati. Naučimo se vzorcev in jih ponotranjimo, živimo. Moja zdajšnja pot osvobajanja se je začela dve leti nazaj, ko se je v meni začela depresija, tesnoba in sem doživela izgorelost. Imela sem »srečo«, saj me je telo opozorilo, da nekaj ni v redu. Ustavila sem se. Marsikomu je tako »udobno« v njegovem načinu življenja, da nima razloga, da bi se ustavil in začel opazovati sebe in svoje odnose. Ob tesnobi sem se začela spraševati, kaj se dogaja in zakaj se tako počutim. Bilo je veliko notranjega boja, a lahko sem hvaležna, da se je sprožil ta alarm v meni. Kaj lahko vsak naredi? Čuječnost je zelo dragoceno orodje in darilo, ki bi ga moral uporabljati vsak človek, ne glede na situacijo v življenju. Opazuj in ne sodi, občutke, misli, odnose, svoje reakcije. Od tega dobiš ogromno, veliko stvari se naučiš. V meni se je v času depresije nabiralo ogromno strahu, brez prakticiranja čuječnosti in meditacije bi se mi v današnji situaciji, tik pred porodom, verjetno mešalo od panike in strahu.

Kaj ste se zaradi te izkušnje naučili o sebi, o drugih?

Da smo vsi na tem svetu vredni ljubezni. Vsi smo ljubezen. Če uspemo biti strpni eden do drugega in morda stopiti korak nazaj v odnosih, preden se odzovemo v smislu sodb, raje razmislimo, ali izhajajo iz ljubezni ali iz strahu. Vzemimo si ta trenutek za razmislek o sočloveku, za potrpežljivost. Naj vsak dela na sebi, ker tako bo vsak sebi v pomoč in vsem ostalim. Odprta zveza zame je ravno to - močno orodje za delo na sebi. Želim si, da bi vsak našel svoje orodje in se osvobodil lastnih negativnih vzorcev in prepričanj.

Preberite še: Intimna izpoved Slovenke, ki je delala na križarki: Mislim, da smo vsi spali z vsemi

Morda vas zanima tudi: Iz prve roke: Poligamija in z njo povezane zmote