Vsaka prilagoditev je lahko priložnost, da postanemo boljši #intervju

Psihologinja Mia Bone posameznike in podjetja uči uspešneje reševati težave, ohranjati motivacijo, s hipnozo odpraviti negativne vzorce in navade ter razviti nove uspešne strategije. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako naj se spopademo z izzivi sveta, v katerem še vedno odzvanjajo posledice koronakrize. Vse več vsakdanjih opravil namreč spremlja tesnoba, negotova prihodnost pa še vedno vzbuja strah.

Čeprav se je epidemija končala, je čudni novi svet po njej poln negotovosti in pravil. Ker se v resnici nismo vrnili v stare tirnice, veliko ljudi še vedno doživlja stiske …

Psihološki občutek gotovosti in varnosti ljudje zaznavamo, ko je naše življenje – s tem pa tudi okolje, v katerem živimo – predvidljivo. Ker smo se sredi marca znašli v zelo nepredvidljivih okoliščinah, sta se pri ljudeh pojavljali negotovost in stiska, ki pa nista bili vezani samo na prihodnost v smislu, kdaj se bo vse skupaj končalo in bomo lahko spet svobodno zaživeli, temveč tudi na trenutne strahove, npr. kako si organizirati dan – torej kako praktično uskladiti vsa pričakovanja, potrebe in obveznosti družinskih članov, najti načine za kakovostno preživljanja časa med štirimi stenami, skrbeti za čustveno stabilnost in kako preživeti v vseh kontekstih te besede. V času epidemije se je med ljudmi pojavljalo več tesnobe, saj so bili čustveni pritiski večji. Vsi smo se znašli pred izzivom, da moramo svoje pretekle vzorce in strategije oz. rutino spremeniti z danes na jutri. Sprememba je vedno stresna, še večji pritisk pa predstavlja, ko se zanjo ne odločimo prostovoljno. S pravili, ki so prišla z epidemijo, pa smo bili kolektivno postavljeni pred dejstvo, da se moramo prilagoditi.

V osnovi je človeško bitje zelo prilagodljivo, vendar v moderni družbi stremimo k ugodju in smo manj naravno prilagodljivi, kot so bili naši predniki. Ravno to je dodatno okrepilo občutek negotovosti in strahu – ta notranji občutek pa potem spremljajo še zunanji dejanski dokazi, da se je vse spremenilo – maske, razdalje ... Ti zunanji elementi namreč 'hranijo' občutek strahu in začarani krog je sklenjen.

Kako ločimo, ali smo samo previdni ali prestrašeni?

Previdnost bi lahko razumeli kot del organiziranosti, kar pomeni, da se zavedamo različnih možnosti in smo nanje ustrezno pripravljeni. Organizirani smo, ko se zavedamo, da je najlažje začeti pri sebi in imeti pod nadzorom svoje vzorce, vedenjske navade in izbire. Organizirani smo, ko smo npr. ozavestili, da je umivanje rok najboljša preventiva. Prestrašeni pa, ko nas v stres in stisko spravi vsak, ki ne nosi maske, in se nam zato zdi, da nas bo okužil. Ko zaznavamo, da nismo mirni in bi želeli nadzorovati tudi elemente, ki jih racionalno ne moremo, smo prestrašeni.

Med previdnostjo in prestrašenostjo je torej jasna ločnica. Ali imamo načrt, ki vključuje predvsem strategije, vezane na nas same, ali se nam zdi, da bi morali nadzorovati vse in vsakogar? Če ste prikimali zadnjemu delu vprašanja, ste prestrašeni. Začnite pri sebi in bodite v trenutku, saj je obremenjevanje na zalogo stresno.

V ljudeh je vedno več jeze, kar se opazi tudi v nepotrpežljivosti, npr. v trgovini …

Jeza je čustvo, ki nakazuje, da so meje posameznika neupoštevane ali kršene. Če jezo razumemo v tem smislu, se hitro zavemo, da je nov način, ko moramo upoštevati nova pravila, daljši in zahteva več naše pozornosti. Kar naenkrat nakupovanje ni več le prijetna dejavnost, ampak zahteva tudi nekaj napora. Zato se hitro lahko zgodi, da postanemo nepotrpežljivi in to izrazimo kot jezo, ki je usmerjena v drugo osebo. Celotno situacijo namreč razumemo kot kršenje preprostosti, kot smo jo poznali včasih.

Zato so zdaj najosnovnejše reči, kot sta nakup oblačil ali obisk restavracije, podvig, ki zahteva veliko več napora in energije. Kaj lahko storimo glede tega?

Najboljši nasvet je, da smo čim bolj v trenutku in situacijo sprejmemo takšno, kot je. To seveda ne pomeni, da vedno slepo sledimo vsemu, vendar da se tudi kritično opazujemo in smo iskreni do sebe pri tem, kaj je sprejemljivo za nas in kako naše odločitve vplivajo na druge. Trenutno podatki kažejo, da smo za omejitev epidemije veliko naredili s tem, da smo pazili na higieno in lastno zdravje. Določene stvari pa so se gotovo spremenile, zato je dobro, da nove stvari čim hitreje sprejmemo kot rutino, del novega načina življenja, da to postane naš standard.

Potem ni prava pot izogibanje frizerju, dokler moramo tja z masko, ker nam je to zoprno?

Stvari so nam seveda še bolj zoprne, če si to vedno znova ponavljamo in se s tem opozarjamo na to, kako nam je zoprno. Smiselno je, da postanemo bolj pragmatični: če smo prej v trgovske centre hodili tudi zato, ker nam je bilo to všeč, se lahko zdaj organiziramo tako, da gremo v trgovino, le ko je treba. S tem prihranimo veliko časa, energije in denarja. Vsaka prilagoditev je lahko tudi priložnost, da postanemo boljši. Morda nas kriza lahko nauči, kaj zares potrebujemo in kaj je odveč.

Kaj pa če postajamo vedno bolj ljudomrzni in se nam ne da izgubljati energije za naporne ljudi, katerih egoizem zdaj še prej opazimo, ker smo bolj pozorni na okolico?

Druženje je ena izmed osnovnih človekovih potreb. Številne študije potrjujejo, da prav interakcije krepijo mentalno zdravje, stopnjo zadovoljstva in sreče. V času, ko smo morali biti doma, smo lahko spoznali, kateri ljudje so nam res blizu, s katerimi lahko delimo stiske in na koga se lahko zanesemo. Druženje naj bo kakovostno in naj napolni našo dušo. Če nas določeni ljudje utrujajo, je to le razlog več, da verjetno niso tako zelo pomembni.

Smiselno je, da postanemo bolj pragmatični in nove stvari čim hitreje sprejmemo kot rutino.

Ali bo spremenjen šolski režim vtisnil travme v otroške duše ali je to lahko priložnost, da jih naučimo prilagodljivosti ter jih bo izkušnja celo okrepila?

Otroci so še bolj prilagodljivi kot odrasli. Seveda pa je pomembno, da jim – glede na starost – razložimo, zakaj so stvari zdaj drugačne. Otroke je treba naučiti odgovornega vedenja, saj stvari zelo dobro razumejo. Izkušnja epidemije je lahko za nekatere travmatična, kar vidimo kot stisko. Tem otrokom je treba vse skupaj še dodatno pojasniti ter jim pomagati s konkretnimi nasveti. Ko imajo rešitev oz. vedo, kako naj se vedejo, se tudi stiska postopoma zmanjša. Vsaka sprememba čez nekaj časa, ko se nanjo prilagodimo, postane naša realnost. Pri epidemiji se je zgodilo predvsem to, da je bila sprememba hitra in nepričakovana in smo jo morali 'sprejeti' takoj. Zato je odgovorno, da otrokom z razlago in sočutjem pomagamo pri tem, da jih hitrost prilagoditve ne zbega ali prestraši. V tujini so že začeli predvajati risanke, ki že predšolskim otrokom na zabaven način prikazujejo potrebne spremembe in tako zmanjšujejo morebitne stiske.

Smo lahko dolgoročno vseeno optimistični? Naše babice so navsezadnje preživele vojno, mi pa samo nosimo maske …

Človeška vrsta je zelo prilagodljiva in v sebi nosi sposobnost, da se prilagodi na zelo zahtevne okoliščine. Ko se zgodi nekaj groznega, se najprej odzovemo s stisko, ki lahko traja različno dolgo. Zanjo je značilno predvsem, da se zavemo, da izgubljamo stare načine delovanja in je treba najti nove. Ker smo kot vrsta dobro opremljeni za upravljanje stresa, se praviloma prilagodimo, najdemo načine, da iz negativnih okoliščin potegnemo čim boljše. Tudi med drugo svetovno vojno so ljudje našli načine za preživetje, še več, našli so rešitve. Vsaka generacija ima svojo izkušnjo in vsaka generacija najde izhod.

Priporočamo tudi: Češnje - peclji in koščice niso za v smeti

Preberite še: Devet načinov, s katerimi ogrožamo svoj obstanek na Zemlji

Morda vas zanima tudi: Starši, spoznajte profil Mali biser in zamislili se boste nad svojim početjem