Preživeli smo korono, ne da bi se pobili ali vsaj skregali (osebna izpoved slovenskega očeta)

Zdaj je spet vse v starih tirnicah in zato je čas, da premislimo ali smo kaj dobrega in koliko slabega odnesli iz preteklih treh mesecev?

Bom pisal v prvi osebi množine, moji itak ne berejo resnih člankov, zato bodo tudi tega najverjetneje spregledali. Berejo, zdaj to vem, berejo vse kar jim prst poslajda po telefonskem zaslonu. Nikoli ne pogledajo, kdo je avtor in vedno, ko sem jih vprašal, kdo je to napisal, odgovorijo, da so videli (ne prebrali) na FBju (Facebook), Twitterju, Instagramu, najmlajša članica naše družine pa samo na TikToku…

Od prvega dne izolacije smo bili med štirimi stenami. Prvič v življenju sem bil hvaležen svoji neumnosti, da sem, sva, smo, zgradili preveliko hišo. Korona izolacijo smo preživljali v idiličnih razmerah, skrbelo me je samo, če bodo oni trije (sin sedemnajst, hči dvanajst in žena juhuhu let) to začutili. Vemo kako gre to, tisti, ki se ima najbolj fajn, najbolj jamra. Da, tudi sam sem se postavil v vlogo očeta, ki ima vsaj dva predšolska otroka, živi v osmem štuku brez balkona z ženo z poporodnim sindromom in mora delati od doma, prav tako ona… Ampak, taki niso kaj prida jamrali, dejali so, da je hudo, ampak bolje kot gonja od šestih do enaindvajsetih. O krajšanju svobode niso govorili, ker človek, ki ima majhne in mlade potomce pozabi na to dobrino.

In tako smo se zmenili, da bomo korona obdobje probali preživeti, ne da bi se pobili ali najmanj skregali, pa tudi, če traja ves mesec. Ženi sem odstopil svojo pisarno, hči se je iz svoje sobe preselila v sobo za goste, ker tam bolj vleče Wi-Fi, sin je zaplenil najboljši komp v družini in se skril za obzidje svoje sobe, jaz sem ostal v spodnjih prostorih, blizu jedilnice in kuhinje, torej v dnevni sobi. Pomembno mi je bilo le, da sem na stičišču vseh, da bi vedel kaj se po hiši dogaja in da bi imel vse pod kontrolo, seveda.

Ko so letala preletela slovensko nebo, da bi se zahvalili vsem, ki so pomagali, da nismo znoreli, smo si tudi mi segli v roke

Prvi teden je šlo vse gladko. Sumljivo sem se oziral po stanovanju in čakal, da koledar zamenja dneve. Ko je država najbolj zategnila uzde, sem bil prepričan, da bo zavrelo po sobah in bomo končno prava družina, v kateri bo prekipelo, ne samo zavrelo, vse kar se je v teh letih kuhalo.

Nič…

Postali smo korona fani. Šlo je tako daleč, da smo celo spoštovali vse prepovedi. Veste, smo zadnja hiša v naši občini, sosedje, mejaši, so že v drugi. Dolgo se niti pogledali nismo, kaj šele, da bi kdo kršil ozemeljske meje. Ni bilo za verjeti.

Odnosi, kot jih še ni bilo

Ko si ves čas v istih prostorih z istimi ljudmi, se jih nažreš pa čeprav so tvoja družina. To bi moralo biti normalno. Vseskozi sem opazoval vse tri, še najbolj pa ženo, ker če bo kdo izbruhnil, potem bo to ženska in ne otrok ali moški. To je jasno, pa če si šovinist ali ne. Moja tiha razmišljanja in diagnosticiranje, je kar vleklo k zapletu.

In končno je izbruhnilo, niti mesec karantene ni minil, le kdo pa bi vedel, da bo trajalo še več kot drugi mesec. Znorela je hči! To pa je bilo presenečenje. Razlog? Wi-Fi ne vleče niti v sobi za goste, zato je morala k meni v dnevno sobo, tu sem pa jaz, in tu se posluša džez in se dela vseskozi od sedmih do šestnajstih in tu se ne more skriti vseh TikTokovih filmčkov, ki jih pošiljajo, ne vem kdo. Pomirili smo jo tako, da smo vklopili ojačevalec za Wi-Fi, ki je že nekoč bil v funkciji, a smo potem ugotovili, da ne da kaj prida od sebe. V karanteni je deloval odlično. Ostali trije smo še vedno kuhali.

Izbruh številka dve je prišel s sinove strani, kajti odločil se je, da ne bo več spoštoval občinskih mej in se bo odpravil na kolesarjenje prek štirih mej vse do Avstrije. In sva šla. Če že plačaš kazen, plačajva oba, sem si dejal, kot odgovoren starš. Še znotraj naše občine naju je ustavil policaj. Verjetno sva bila prva kolesarja, ki sva morala dokazovati, da živiva v istem gospodinjstvu. Nič pa ni vprašal, če sva iz te občine. In sva nadaljevala in se tudi vrnila. Žena še ni izbruhnila.

In potem je prišel čas tudi njenega izbruha.

Tam nekje na polovici drugega meseca šele. Znorela je od veselja! Dosegla je nov rekord, tri tedne ni šla v trgovino! Vsi smo ploskali! Hči je potem samo meni in sinu prišepnila: »Jao nam, ko bo tega konec, bo kupila pet parov čevljev, stoposto!«

Internet je pisal, da družinskih tragedij za časa koronavirusa ni nič več, kot pa v normalnem času. Spet smo ploskali.

Mogoče pa je korona kalibrirala naš kompas? Gremo v boljšo smer.

Na koncu, ko so letala preletela slovensko nebo, da bi se zahvalili vsem, ki so pomagali, da nismo znoreli, smo si tudi mi segli v roke. Zmagali smo tudi mi in preživeli smo in to brez enega in edinega incidenta. Celo nasprotno, vsi štirje smo enotnega mnenja, da je ta koronačas pripomogel, da smo ugotovili, da sploh nismo tako slaba družina, da ne blestimo v komunikaciji, ker dretja iz ene v drugo sobo je bilo veliko, vendar ne sovražnega pač pa lenobnega, nikomur se ni dalo vstati in se lepo sprehoditi do tistega, kateremu je hotel kaj povedati, veliko lažje se je bilo zadreti. Ker imamo v hiši tri glasbenike, je bilo pri nas slišati tudi nekaj glasbe, ker v normalnem času nimamo časa, smo zdaj pospravili celo hišo, samo še garaža je ostala, ker radi beremo, smo ugotovili koliko dobrih knjig je na naših policah, koliko dobre glasbe na cedejkah in da, oče je celo odkril novo slikarsko platno. Ugotovili smo, da so se naši medsebojni odnosi spremenili celo toliko na bolje, da je sin ugotovil, da njegova mlajša sestra sploh ni taka kretenka, da tudi on sploh ni tak svetovni težak, da mami ne sitnari, če sta kuhinja in soba pospravljeni, da fotr sicer gnoji z njegovim džezom, da pa vendarle to ni muzika, ki bi ti šla na živce, le treba ji je prisluhniti in očarala te bo.

Pod črto

Ne, da si želimo še drugega vala, ampak si želimo, da bi v nas ostal občutek spremembe, ki smo jo doživeli. Nekateri so umrli, in vsi se zavedamo, da so minili hudi časi, sočustvujemo z vsemi, ki se bodo koronavirusa morali spominjati na najbolj grozen način. Tudi mi ga ne bomo pozabili, otroka prav gotovo ne, ker ne verjamem, da bosta še kdaj toliko intenzivnega časa preživela s staršema.

 Grabežljivci bodo še bolj grabili, oni ne morejo iz svoje kože, tisti z odrgninami pa bomo zaradi debelejše kože, ki nam je zrasla med karanteno, manj občutljivi.

Partnerski odnos med možem in ženo (med nama z ženo), se je spremenil nazaj v zakonski odnos, v katerem je ljubezen osnovna sestavina, ščepec potrpežljivosti je rešitelj vsega hudega, ko pa svoj ego nekam založiš, ker v karanteni zanj res ni prostora, prideš do srečnega cilja. Lahko bi se skregala najbrž več kot milijonkrat, vendar se nisva zato, ker naju je oba presenetila najprej mirnost otrok in potem občutek po medsebojni kompenzaciji naju dveh. Da, tudi otroka sta res rabila mir pred zunanjim svetom, to se je lepo izkazalo, njun urnik v normalnem življenju je ravno tako prepoln, kot je najin in to te z leti spremeni v robota, ki razen urnika ne pozna nič drugega. Mogoče je pa njuno vedenje celo produkt najine vzgoje? Mogoče pa je korona kalibrirala naš kompas? Gremo v boljšo smer.

Dva in pol meseca dolg preizkus vseh nas je božje maslo, prav gotovo, ljudje z maskami ali brez bomo od zdaj drugačni. Grabežljivci bodo še bolj grabili, oni ne morejo iz svoje kože, tisti z odrgninami pa bomo zaradi debelejše kože, ki nam je zrasla med karanteno, manj občutljivi. In svet bo šel naprej. Ljudje brez planeta zemlje ne moremo, planet pa zlahka brez nas. Upam, da se nas ne losa s pomočjo virusa, to bi bilo res ponižujoče do tistih, ki mislijo, da so nepremagljivi …

Preberite še: Ministrica Simona Kustec: Seveda me je strah

Morda vas zanima tudi: Opremljamo z arhitektko: Iz ene skoraj dve otroški sobi