Poljub, Ula: Izgubljam všečke in oglede, ker težim

Namensko sem se šla pod tuš, preden se z računalnikom ponovno zasedim na kavču.

Namensko si v dlani po tuširanju nisem stisnila razkužila, temveč izdatno dozo negovalnega mleka za telo.

Nanesla sem ga na razbrazdane dlani in nežni dermatitis, predvsem pa na bele gležnje in nekoliko okosmatena meča. Ker, kaj? Zunaj je spet zapadel sneg, kratke hlače pa so stisnjene nazaj med poletno oblačilno opremo, ki morda letos ne bo videla čezmejne morske obale. In pa tudi, ker so tri laserske terapije za odstranjevanje dlačic zdaj šle v nič in mi vse kosmatovje spet enako intenzivno kot lani, poganja. Pa pomazilim.  

Morda še dobro zame. In za obalo, da se ne srečava prekmalu.

Razmišljam, če bi si kar tako namenila tudi kakšen sloj maskare na trepalnice. Z namazanimi trepalnicami se mi velikokrat zdi jutro bolj zbujeno in fokus za početi, karkoli že, ostrejši ali pa vsaj prisoten.

Razmišljam še o hitrem potegu z rdečo šminko v nasmeh. Saj ni nujno, da bi bila obroba popolna. Nihče ne bo opazil. Tako ali tako sem že en mesec sama doma.

Vsakodnevno trenirkanje in branjenje telesa in bivališča pred virusom me iskreno ni odgnalo v največjo kreativnost. V odsotnosti življenja nisem našla volje oziroma nekega velikega navdiha, da postanem (še) boljši človek sama zase.

Ni me zagrabila drožomanija, čeprav dnevno občudujem vse te hlebce, a to ni najbolj tisto, kar si želim, da bi odnesla od teh srednje razumljivih in srednje samotnih dni.

Zagrabil me ni niti pospravljalni duh po metodi Marie Kondo, ki predlaga, da damo najprej čisto vse iz omar ven in se soočimo s kupom imetja. Če to naredim danes popoldne, najverjetneje takoj zmanjka prosto prehodne domače bivalne površine. Potem pa se zna prikrasti še manko volje in nenadoma bomo stari dnevniki, računski odrezki, prerasle jope in jakne in nataknjene žabe, zelo na blizu in skupaj v pečici greli pizzo od včeraj.

Pred mesecem dni sem se še odzvala na kakšen spletni izziv in sodelovala v verižni reakciji nominiranj, zdaj raje kot to, popravljam svoj rezultat pri igrici na telefonu, berem vse, kar je ostalo doma, na policah, in prej ni našlo poti do mojega naročja in pozornosti, brskam po internetu in po verodostojnosti in zagonu ločujem, brišem in dodajam ljudi in informacije, obenem pa gledam dobesedno vsega boga na Netflixu in pustim dnevu, da teče, nekako po svoje.

Ni me prijelo tudi, da bi si dala knjigo na glavo in delala online počepe, ne glede na to, da gre za dober namen. Dober namen me največkrat zagrabi zvečer, ko si natočim hladen šrpicer in potem doniram ljudem, ki nimajo in zavetiščem za živali, ki potrebujejo.

Zavedam se, da živim dobro, bogato ne, nisem kot Will Smith ali Jennifer Lopez, ki ti iz graščin, kolone hektarov zemlje, z dvema teniškima in basket igriščema in enim ogromnim infinity bazenom – svetujeta, da res #ostanidoma.

Sem pa preskrbljena. Imam dom, imam za položnice, lahko se celo odločam ali bom svežo zelenjavo in sadje obrala v bljižnji trgovini ali se postavila v vrsto za gajbice, online.

Srednje skromni luksuz. Marsikomu je zdaj veliko težje.

In prav zato me še bolj razplamti kakšen zapis ali sporočilo, da vse skupaj ni tako grozno, da je treba sprejemati in videti širšo sliko in ob vseh vladnih spodrsljajih, nakupih in drugih intrigah – razumeti, da so taki časi in da, če ne drugega, se tako pač od nekdaj dela biznis. Kdor je močnejši, zmaga.

Prav to pa me najbolj razkuri in razžalosti.

To, da je to vse skupaj sodobna in večna, obče sprejeta norma. To, da bi morala sprejeti vse to skupaj kot normalno, da ne bi smela zapravljati energije in živcev, soobveščati po svojih online kanalih, ki se mi bolj kot za seksi valjanje po postelji ali balkonu, danes zdijo pomembni zato, da odpirajo  - diskurz, razmislek, širijo dejstva in opozarjajo.

Stisne me, kako prezrti so vsi tisti, ki zdaj držijo svet pokonci.

Lajki in ogledi pa padajo. Ker nisem »happy influenserka« ampak nekaj težim.

Ah.

Biti tiho in sprejemati, pomeni moč. A prav ta moč tišine in sprejemanja ni naša, temveč njihova. Je moč tistih, ki jim je, začuda, še ni dovolj in z njo lahko še bolj zapahnejo naš um, vrednote, človeškost in dobesedno domača vrata in meje.

Tudi profilne slike si ta teden nisem nastavila na črno. Črna profilka in naslovna fotografija, dobesedni blackout, ki naj bi svetu, predvsem pa moškim dala vedeti, kako bi bilo, če ženske usahnemo. Se mi zdi, ne vem, veliko premalo.

Lahko je lepa gesta, opozorilo, nemi krik črnine tja med hlebce, vadbe, meditacije in pastele. A potem? Kaj zdaj? Kaj jutri? Kako naprej?

Na spletu berem zgodbe o ženskah, ki jih možje skupaj z malimi otroki zaklepajo v kopalnice, o nasilju, hčerkah, ki nočejo zapustiti maminega naročja, ker samo še tam najdejo nekaj malega tolažbe, ljubezni in miru. O krajah mask, dogovorjenih poslih, nastavljenih ministrih. Odprtih ust in debelih oči berem Twitter, ker je očitno čivkalnik pravi politični forum, platforma, na kateri se igrajo veliki in si tam dovolijo vse.

Lahko je lepa gesta, opozorilo, nemi krik črnine tja med hlebce, vadbe, meditacije in pastele. A potem?

Kot mali sta se mi zdeli politika in diplomacija nekaj nedostopnega, nerazumljivega, nekaj blazno učenega, strokovnega in mogočnega. Politiki pa ljudje, ki mi naj bi bili vzor, v svojem znanju, retoriki, vedenju, inteligenci in načitanosti, v stilu, morda celo v načinu in ideji, kako biti dober človek.

Ne vem, ali sem že kdaj bila tako, recimo neduhovito, razočarana nad nivojem komunikacije, ki ga najdem na čivku. Tudi to me skrbi, da znajo vsi pristaši vodij še bolj za svoje vzeti tudi način komuniciranja, žaljenja, diskreditiranja in groženj. In da poleg vsega tudi prav to postane nova norma.

Če lahko veliki, lahko tudi jaz, namreč.

Medtem pa mi vsi, mali, sami sebi skušamo razložiti vse odloke, odredbe in ukrepe, primerjamo, kaj ve ena ali druga računovodkinja, googlamo in razpravljamo, kaj je bolj smiselno in prav narediti, se tolažimo, da so tudi računovodje in računovodkinje ljudje, ki prav tako, hkrati kot mi, googlajo in razbirajo nova pravila in z našim podjetniškim obstojem v rokah izbirajo pravo pot za obstoj in preživetje.

In potem me pod cvetočo češnjo stisne, kako lepa je že ena leva stranska ulica v soseski, ki je nikoli ne opazim, kako pogumni in prijazni niso vodilni, ampak common ljudje, ki izumljajo rešitve, zbirajo hrano, donacije in oblikujejo druge skupine za sopomoč.

Stisne me, kako prezrti so vsi tisti, ki zdaj držijo svet pokonci, od lokalnih kmetij, do smetarjev, stisne me, kako nepomemben in absurden zna biti kakšen moj prihajajoči dogodkovni »dober večer«.

Zato me ne grabi, da bi si med karanteno ustvarila six packe, našla svoje meditativno središče in nadgradila svoje pekovske sposobnosti. Grabi me, da bi postali skupno boljši. Ljudje za ljudi.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.