Ko ostajamo doma, je marsikdo izgubil svoj pravi dom (Piše: Petra Cerar)

Najpogosteje uporabljeni ključnik zadnjih dni, #ostanidoma, je neizogibno povezan z »nobel« besedo (samo)izolacija, ki jo kar naenkrat znamo velikopotezno v pogovoru in praksi uporabljati prav vsi, staro in mlado. Beseda izolacija (osamitev) sicer izhaja iz latinske besede za otok in v teh dneh so se le-ti kar precej namnožili – države z zaprtimi mejami so postale otoki, vsako gospodinjstvo brez obiskov in rojstnodnevnih zabav je otok zase, na neki način pa je tudi vsak posameznik vsaj za nekaj časa postal … otok.

Če bi pred razglasitvijo epidemije imeli možnost izbire, kaj in koga bi vzeli na prej omenjeni samotni otok, bi bile naše stanovanjske skupnosti na žalost v veliko primerih drugačne, kot v resnici so.

Vzklik »ostani doma« na srečo za večino nas odzvanja s toplino, nas nagovarja s praznično navdušenostjo in prikliče vabljivi vonj po potici, krofih, svežem kruhu in ajdovih žgancih. Ponekod pa žal vseeno s seboj prinaša zgolj nadaljevanje stalnih prepirov in nesoglasij, pomanjkanja harmonije, tega ali onega, ter stopnjevanje verbalnega, psihičnega ali fizičnega nasilja.

Samoizolacija lahko žal pomeni tudi odsotnost dnevnega toplega obroka, spodbudnega okolja, splošnega razumevanja in nezmožnost nudenja ali prejemanja pomoči pri šolskem delu.

Definicija doma je še bolj kot prej pokazala ločnico med njenim fizičnim in psihološkem pomenom – sicer se sliši protislovno, toda v dneh, ko smo in ostajamo doma, je v resnici marsikdo začasno pravzaprav izgubil svoj pravi dom, svoje varno zavetje, ki ga predstavljajo šola, delovno mesto, igrišče za blokom – pa čeprav ima tam svojo sobo, delovni kotiček, igralnico, kuhinjo, kopalnico in še kaj.

Če bi pred razglasitvijo epidemije imeli možnost izbire, bi bile naše stanovanjske skupnosti na žalost v veliko primerih drugačne, kot v resnici so.

Nekdo se zares doma in domače morda počuti le v pisarni, trgovskem centru, v bližnji kavarni, fitnes klubu, konferenčni sobi ali v predavalnici. Zagotovo domačnost marsikdo bolj kot s sorodniki povezuje s prijatelji, vrstniki, sodelavci, kolegi, ljubimcem, ljubico ali naključnimi znanci – in marsikomu je bil za čas epidemije odvzet vsaj del dneva, kjer se počuti samozavestno, varno, (u)slišano in ljubljeno.

Za vsakogar je dom tam, kjer je srce.

Človeku v »razvitem« kapitalističnem svetu občutek lažne domačnosti ponujajo tudi do zadnje minute natrpan delavnik, ujetost v rutine, pozno prihajanje domov, terapevtsko nakupovanje nepotrebnih dobrin in nato nujni vikend pobegi iz vsakdana, pa še dolge počitnice v eksotičnih krajih za lažno uteho izgorelosti in izčrpanosti povrhu.

Morda pa je zdaj čas, da ne samo na ravni posameznika, ampak tudi na ravni človeštva izstopimo iz drvečega vlaka, ki hiti neznano kam, in se spet začnemo greti ob domačih ognjiščih. Svoj otoček lahko spet povežemo z drugimi in skupaj tvorimo harmonična otočja, vredna omembe na zemljevidu sveta.

Nekdo se zares doma in domače morda počuti le v pisarni, trgovskem centru, v bližnji kavarni, fitnes klubu, konferenčni sobi ali v predavalnici.

Ker je pomlad letos bojda odpovedana, se bomo nenadoma zbudile v poletje in ugotovile, da prehodne pomladne garderobe letos sploh ni bilo potrebno kupovati; da nismo naredile tradicionalnega pohoda po trgovinah s tekstilom; in da nekako ni bilo potrebe po novi športni opremi. Pohitele bomo k frizerju, kozmetičarki, na aerobiko in na tržnico k najljubši branjevki.

Odprle bomo oči za mala podjetja, doma pridelano hrano, domačo gledališko in filmsko produkcijo in trajnostno modo. Ugotovile bomo, da nam bo vsem šlo najhitreje na bolje, če se podpiramo – če izbiramo, kupujemo in konzumiramo … domače.

Te dni smo prav vsi postali večji in manjši otoki, le na videz nepovezani. Danes smo še bolj kot kadar koli prej odvisni drug od drugega. Klici k solidarnosti in medsebojnemu razumevanju nas vabijo, da se ustavimo, si kot družba in posameznik nastavimo ogledalo in prevetrimo svoje vrednote. In zato še toliko bolj drži verz angleškega pesnika Johna Donna, kjer pravi, da »noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega …«

Preberite še - Svet v karanteni: Kako v teh čudnih časih videti lepe stvari

Morda vas zanima tudi - Knjižni predlogi za dni v karanteni