Ko starši postanejo instant učitelji (Piše: Petra Cerar)

Nekateri sarkastični komentarji popolnih nepoznavalcev učiteljskega dela običajno odzvanjajo negativna stališča v slogu, da so učiteljice živčne že, če od ponedeljka do petka ob dvanajstih na domačem štedilniku še ne vre juha; spet drugi, da pedagoški delavci za polovičen delavnik prejemajo polno plačo. Kdo ve, morda pa je bilo tudi pred omenjene vsevedneže v teh dneh nenačrtovano postavljeno ogledalo …

V dneh, ko (z večinoma zaradi umivanja in razkuževanja presuho kožo na rokah) presajamo rože, čistimo omare, preizkušamo nove kuharske recepte, pregledujemo in sortiramo garderobo, pleskamo, barvamo vrtno ograjo in ugotavljamo, da za večjo pestrost vsakdana nujno potrebujemo več kompletov pižam in trenirk, je del dneva vendarle namenjen učnim in delovnim obveznostim za pisalno mizo v primerno urejeni domači pisarni.

Ustrezna razporeditev časa in vnaprej dogovorjeni urnik nam omogočata, da se projektov in nalog lotevamo pravilno, in da jih ne le začnemo, ampak tudi pripeljemo do konca. Ustaljene rutine namreč preprečujejo vsem - otrokom in odraslim, da v poplavi množičnega obveščanja iz minute v minuto in spodbujanju uporabe družbenih omrežij navkljub, vendarle ne zapademo zgolj v nenehno preverjanje telefona in televizije, kar nas lahko pahne še globlje v brezciljno in anksiozno drsanje palca po zaslonu. V ta namen so nekatere šole zares iznajdljivo objavile predlog predvidenega dnevnega razporeda dejavnosti v samoizolaciji.

Dejstvo je, da so nam nedavne zimske počitnice prinesle trenutne korona-počitnice in vanje so se ujeli ne le učenci in učitelji, ampak nehote tudi starši. Šole so se večinoma brez težav in hitro pripravile na pouk na daljavo, vloga staršev pa je čez noč prerastla njihovo tradicionalno vlogo udeležbe na roditeljskih sestankih, govorilnih urah, šolskih prireditvah, morda še na svetu staršev. Postali so tudi instant učitelji, inštruktorji, spodbujevalci, motivatorji in svetovalci – če sploh imajo to srečo, da so v dopoldanskem (ali vsaj popoldanskem) času doma, in da niso zaposleni v poklicih in dejavnostih velikega javnega pomena in so posledično še bolj kot doma nepogrešljivi na (zelo izpostavljenih) delovnih mestih. Tem staršem in tistim, ki delajo od doma, nova vloga kljub natančnim navodilom učiteljev zagotovo predstavlja še toliko večji izziv.

V ta namen zadnje dni še intenzivneje spremljam razne resne in šaljive komentarje in objavljene fotografije iz domačih učilnic v jedilnici, dnevni sobi, terasah, balkonih in cvetočih vrtovih. Domači učitelji eden za drugim ugotavljajo, da se najprej lahko zatakne že pri organizaciji dela, ko imaš več kot enega šoloobveznega otroka – morda je v domačem gospodinjstvu premalo tablic, osebnih računalnikov, pametni telefon pa ne prikazuje navodil dovolj na veliko in jasno. Morda v elektronskem sporočilo manjka priponka z razlago ali pa se zaradi tega ali onega ne odpre video vsebina. Včasih je preobremenjen tudi računalniški sistem, saj Slovenija vendarle še ni pripravljena na popolno digitalizacijo življenja.

Med reševanjem tehničnih težav se je eden od otrok že naveličal sedenja, mora nujno na stranišče, je žejen, pogleduje na uro in sprašuje, ali ni morda že čas za glavni odmor z malico, kaj sploh bo za malico, in kdaj bo telovadba. V kratkih petminutnih odmorih dregne brata ali sestro, ju za hec malo zlasa in verbalno izziva, nato pa z nadzvočno hitrostjo drvi po hodniku in kriči na vse grlo. Po predolgem odmoru je treba še preveriti pravilnost rešitev danih nalog, kaj pojasniti – in to gre težko brez prehodne priprave in dobrega poznavanja snovi. No, glede samostojnosti pri delu je vseeno nekoliko lažje staršem starejših otrok, saj so ti pri pouku na daljavo praviloma bolj samostojni in spretnejši, v okolju brez vrstnikov pa med procesom učenja zagotovo tišji in bolj potrpežljivi, saj jim ni treba iskati nenehnih potrditev pred publiko, ki jim v tistem življenjskem obdobju pomeni največ.

Domači učitelji eden za drugim ugotavljajo, da se najprej lahko zatakne že pri organizaciji dela.

Ob vsem tem starši mimogrede na lastni koži spoznavajo, koliko hitrih odločitev v minuti mora sprejeti učitelj med potekom pouka – jasno razlagati, razlago sproti prilagajati glede na odziv v razredu, improvizirati, iskati nove primere, opazovati obrazno mimiko učencev, skorajda brati njihove misli; ob vsem tem pa še vzdrževati disciplino, skrbno paziti na časovni razpored aktivnosti, dati primerno domačo nalogo in še pošteno ocenjevati.

Vedno bolj se zdi, da bomo po poteku epidemije in izrednih razmer prav vsi znali veliko bolj ceniti nekatere stvari in ljudi, ki jih sicer jemljemo za samoumevne. Hvaležni bomo za delo, ki ga opravljamo sami in drugi, za svobodo gibanja in odločanja o prostočasnih aktivnostih; druženja po šolah, fakultetah, klubih, na delovnem mestu, telovadnicah, uživanja ob kavicah in posedanja po mestnih klopcah. Morda se bomo tudi virtualnega sveta in spletnega učenja naveličali do te mere, da bomo spet bolj uživali ob razlagi v živo, ob osebnem stiku, pogledu v oči in iskrenem stisku rok.

Juha na štedilniku učiteljev in učiteljic na dneve, ko imajo krajši urnik pouka, morda res vre že ob dvanajstih in morda se res zdi, da so dejanske ure izvajanja pouka zgolj polovični delavnik – toda marsikdo je ravno te dni spoznal, koliko priprav, znanja, načrtovanja in dela, ki se nikamor ne zapiše in ne vidi na prvi pogled, je za uspešnim poukom, ki privede do dosega zahtevanih učnih ciljev …