»Učiteljica, jaz bom itak youtuber« (Piše: Petra Cerar)

Odgovor, ki kaže, da imajo moderni otroci drugačne vzornike, drugačne cilje in povsem drugačen pogled na svet.

V luči nedavnih informativnih dni in ob pogledu na nekoliko prestrašene, a vseeno dokaj glasne množice bodočih dijakov in študentov v središču prestolnice, sem se spominjala svojih obiskov gimnazij in fakultet, ki so mi bile (letom primerno) všeč predvsem glede na lokacijo in »kulskost« nekaj let starejših oseb, ki so že bili tam.

Vmes je sicer preteklo že kar nekaj vode, toda že takrat se je nakazovalo to, kar se v večji meri dogaja danes – poklici in njihova poimenovanja so počasi postajali stvar preteklost in vse bolj je v ospredje začelo prihajati izobraževanje za določena področja in stroke, dejanski profil pa se oblikuje ob vstopu na trg dela.

Sama sem nanj vstopila dokaj zgodaj, ko sem se še zelena s stopnic filofaksa dobesedno znova odkotalila v neusmiljeno kolesje prosvete, a tokrat na »lažjo« stran katedra, odločena preveriti, kako pedagoško-andragoško znanje s predavanj, seminarjev in vaj deluje v praksi. Kaj hitro sem ugotovila, da sta mirno sedenje v šolskih klopeh in brezpogojno spoštovanje avtoritete (ki si sicer morda tega sploh ne zasluži) s strani staršev in učencev v veliki meri stvar preteklosti.

Digitalna revolucija in z njo nagle spremembe na vseh področjih človeškega življenja so prinesle obrat čez noč in puščajo pečat na našem vsakdanjiku. Boljša obveščenost in stalna brezkompromisna obkroženost s podatki sta gibalo razvoja in napredka, hkrati pa lahko pomenita tudi posameznikovo tavanje v temi in vodita zgolj v utopijo obljube globalnega uspeha. Učenci so bolj obveščeni, s tem bolj samozavestni in marsikdo je taka zakladnica podatkov, da hitro postane jasno, da učitelj ni več enciklopedija ali slovar na dveh nogah.

Poplava informacij, ki je vsak trenutek dobesedno le en dotik zaslona stran, je ne le vzgojo, ampak tudi šolski sistem in stroko samo iz danes na jutri postavila na veliko preizkušnjo. Proces učenja se je spremenil, z njim pa tudi vloga učitelja, ki si dandanes uspešno pot utira (le) kot spodbujevalec, usmerjevalec in motivator. Glavna vloga učitelja pri veliko predmetih je poleg tradicionalne vloge neizčrpnega vira znanja zaradi lahke dostopnosti podatkov postala tudi nujno poučevanje strategij za izbiranje in kritično ovrednotenje informacij, ki so nam na voljo. Če ta element v učnem procesu manjka, mladi nadebudneži s svojimi komentarji in vedenjem kaj hitro pokažejo, da pač ne hodiš (z njimi) v korak s časom.

Zaradi stalne akcije, ki so je vajeni z zaslonov svojih pametnih telefonov, pa je potrebno biti občasno tudi dinamičen zabavljač, za katerega bi bilo najbolje, da bi ga gledali s posnetka na projekciji pametne table, s katero je na srečo opremljena skorajda vsaka slovenska učilnica. Njena didaktično ustrezna uporaba je sicer brez dvoma pisana na kožo novodobnemu učencu, popestri učenje in nagovarja različne učne tipe, kar prinaša vedno boljše rezultate.

Zato si želijo tudi ultra hitrih pohval, rešitev in potrditev, obenem pa šepata samokritičnost in vztrajnost na poti do cilja.

Interaktivnost učnih gradiv, dostopnost tehnologije in svetovni splet omogočajo samostojno odkrivanje in raziskovanje, otroci pa zlahka najdejo področja, ki jih zanimajo, če si tega le želijo. Seveda pa ta ogromen korak naprej s seboj prinaša tudi pasti – hitrost drsenja po ekranu in neznosno lahkost všečkanja najmlajše generacije podzavestno prenašajo na vsa področja življenja. Zato si želijo tudi ultra hitrih pohval, rešitev in potrditev, obenem pa šepata samokritičnost in vztrajnost na poti do cilja; zaradi nenehnih dražljajev so na žalost vedno bolj pogoste tudi težave s koncentracijo in motnje pozornosti.

Prezgodnja masovna izpostavljenost zaslonu namreč znanstveno dokazano zavira razvoj možganov, uničujoče vpliva na tvorbo novih povezav v možganih in seveda zaznamuje zaznavo okolice. Spremenjeni vzorci preživljanja prostega časa tako pomen navezovanja pristnih socialnih stikov, spontane igre, brezskrbnega gibanja pogosto potiskajo ob rob in priča smo novim generacijam, ki življenjski uspeh enačijo s prepoznavnostjo in številom ogledov.

Seveda je s tem v zvezi res, da poklici v tradicionalnem smislu skorajda ne obstajajo več in dnevno nastajajo novi profili »delovnih mest« in virov zaslužka. Skoraj nihče več ne razmišlja o tem, da bo pek, slaščičar, mehanik, električar, tajnik, zidar, prodajalec – kar je pač duh časa, toda učenci in dijaki najverjetneje svoje vzornike vseeno prepogosto iščejo med tistimi, ki so bili ob pravem času na pravem mestu, izstopajo zaradi te ali one (telesne) lastnosti, ali pa so ravno prav (pre)drzni, da s svojimi foto- in video vsebinami nase lepijo poglede in klike.

• »Učiteljica, jaz bom itak youtuber, te snovi ne bom potreboval.«
• »Kaj res?«

Zdi se, da je otrokom vendarle na neki način, tako kot doma kot v šoli, treba priučiti, da na področju vplivništva kljub brezmejnosti človeške domišljije, prirojeni želji po opazovanju drugih in ogromnosti virtualnega trga, ni prostora za vse in vsakogar, in da je treba za resnejši življenjski dosežek tudi nekaj znati in (posledično) ustvariti.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Mična.

Preberite še: 11 zaskrbljujočih znakov, ki jih kažejo odvisniki od Instagrama 

Morda vas zanima tudi: Pet pasti Youtuba, v katere se ne smeš ujeti

Ne spreglejte najbolj zanimivih vsebin, prijavite se na e-novice portala Mična --> TUKAJ