Marko Juhant o fotografiranju otrok: Dajemo jim občutek lažne pomembnosti

Koliko vaših fotografij je v družinskih albumih vaših staršev? In koliko fotografij svojega otroka imate vi v svojem telefonu? Razlika je očitna, kajne? Ker imamo telefon ves čas pri roki, se težko upremo nenehnemu fotografiranju in snemanju otrok, a kako to vpliva na najmlajše?

»Ne najbolje,« opozarja specialni pedagog in strokovnjak za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant. »S fotografiranjem dajemo otroku signal, da je že sam po sebi fajn, saj mu ni potrebno nič narediti in dobi pozornost. Kaj to pomeni? Situacijo lahko primerjamo z lepotnimi tekmovanji, ki so jih želeli začiniti še z nekaj vprašanji, da bi se ljudje predstavili in povedali kaj o svojih nazorih. In vsi vemo, kje se končajo izjave lepotic,« je nazoren Juhant.  

»S tem, ko so naši otroci tolikokrat izpostavljeni fotografiranju, živijo na odru. In to je problem. Neprestano so spremljani, če jih drugi ne fotografirajo, pa to počnejo sami. In to jim daje občutek pomembnosti. A tu gre za lažno pomembnost in ta ne dviguje samopodobe. Dviga pa samozavest. Se pravi, so ti otroci bolj napihnjeni, prepričani o svojih kvalitetah, ki pa jih v resnici nimajo,« pravi sogovornik.

Beležimo vse, tudi otrokove neumnosti

Mnogi starši svojega otroka snemajo tudi medtem ko ta počne stvari narobe. Recimo, se meče ob tla. »Da, to je narobe, saj mu s tem sporočamo, da gre še za en nastop,« pravi Juhant.

Ko babico vprašamo, ali bi rada videla en filmček, bo otrok zagotovo to želel preprečiti, saj mu bo nerodno.

Dodaja, da tak posnetek seveda ni za objavo na YouTubu, vendar pa ga lahko uporabimo kot vzgojni ukrep. »Otroka res enkrat posnamemo pri takem početju in mu, ob priložnosti, ko otrok ni v takšnem čustvenem stanju ali stiski, pokažemo posnetek, da bo videl, kakšen je, ko se meče ob tla. Ali pa v primeru, ko imamo otroka, ki se ob tla meče doma, ko je z babico, tega ne počne. In ko smo vsi skupaj, babici rečemo, ali bi rada videla en filmček, bo otrok zagotovo to želel preprečiti, saj mu bo nerodno.«

Preberite še: Otroka naj v vrtec uvaja oče (in ostali napotki za uspešno uvajanje)

In ko zmanjka pozornosti?

Čeprav se obsesija z neprestanim fotografiranjem dogaja šele zadnjih nekaj let, pa posledice že opazimo. Sogovornik nam ponazori s primerom, ko se družina poveča in pozornost dobi dojenček. »Mama se še zadnji mesec pred porodom posveti prvorojencu, potem pa kar naenkrat vsa pozornost upade, vse kamere se usmerijo na dojenčka. Prvi je izgubil vso pozornost, fotografiran je le še, če ima dojenčka v naročju. In seveda zganja cirkus z neprimernim vedenjem. Tu ne govorimo le o fotografiranju, vendar je vseeno vredno omembe, saj fotografiranje predstavlja velik del pozornosti.«

Sogovornik staršem sporoča, da telefon in vzgoja tako ali tako ne gresta dobro skupaj. »Telefon je v vzgoji uporaben samo takrat, ko ga dobi najstnik, in sicer da imajo starši nadzor. To pa najstnikom seveda ni všeč.«

Najboljša in tudi najtežja rešitev je, da umaknemo telefon.

Kaj lahko naredimo?

Skrajni čas je torej, da omejimo fotografiranje in snemanje, saj s tem tratimo čas, ki bi ga lahko preživeli z otrokom, poleg tega pa mu delamo škodo. »Starši morajo omejiti sebe, si omejiti število posnetkov in se tega držati. Drugi način je, da delamo posnetke, ko otrok tega ne vidi. To pomeni, da ne gleda v kamero, da ne ve, kaj počnemo. Če delamo dokumentacijske posnetke, to ne bo škodovalo otroku. Te gredo v družinski album in ti spomini so res nekaj vredni. Dokumentacijske fotografije in posnetke namreč delamo, ko otrok nekaj počne, ko smo z njim recimo na izletu ali ob družinskih praznovanjih. Tu ne gre za poziranje,« pravi Juhant in sklene: »Najboljša in tudi najtežja rešitev je, da umaknemo telefon.«

Priporočamo tudi: Pretresljiva izpoved Severine: “Mama me po porodu pet mesecev ni mogla vzeti v naročje”