Običajen dan treh slovenskih mamic na porodniški: Mrzla kava, hitrostno tuširanje in lovke hobotnice

Martina, 27, Tržič

"Če spiva dve ali tri ure v kosu, sem že zares srečna. Potem pa začnemo nov dan." 

Eden večjih izzivov materinstva je izboriti si pol ure časa, da se usedeš za računalnik in napišeš tekst o izzivih materinstva. Ker je v resnici že skok pod tuš večkrat privilegij – ja, lahko bi tekmovale v hitrostnem tuširanju. Pogosto se zgodi, da zvečer uspavam otroka in komaj čakam, da si vzamem nekaj časa zase. To pomeni, da grem pod tuš, operem umazano posodo, ki se je nabrala tekom dneva, in če se slučajno zgodi kak čudež, s partnerjem pogledava film. Potem pa stojim pod tušem in iz spalnice se sliši jok. Takrat pač vklopiš turbo. Ga spet uspavaš in upaš, da bo tokrat spal malo dlje. Večinoma se ti želje ne uresničijo in tako sva s partnerjem že navajena, da film gledava v šestih delih, jaz pa se sprehajam iz spalnice v dnevno sobo in nazaj. Ponoči ni dosti bolje in če spiva dve ali tri ure v kosu, sem že zares srečna. Potem pa začnemo nov dan … 

Da se ne bom preveč pritoževala – zjutraj me zbudi z najlepšim nasmeškom in tono energije, ki ti dejansko da zagon za nov dan. Zdaj, ko je star deset mesecev, ga odnesem v kuhinjo v stolček za hranjenje, kjer počaka, da na hitro skočim na stranišče, potem pa nama pripravim zajtrk. Ker se prehranjuje sam, to pomeni umazanijo (in užitek!), ki jo na hitro pospravim, sledi jutranje previjanje in preoblačenje, pri čemer se prvič spotim – on se je namreč odločil, da bo medtem opravil z jutranjo telovadbo. 

Da se bo lahko plazil po tleh, je treba posesati. Ne gre drugače, kot da ga dam v nosilko in skupaj posesava stanovanje. Odložim ga na tla, da se bo igral, jaz pa grem na stranišče … Ja, seveda! On se bo priplazil za mano, pokukal izza vogala, da mu naredim ku-ku, medtem ko sedim na školjki, in se iz srca nasmejal, ker je mami tako smešna.

Kuhanje pomeni, da zraven delaš še najmanj pet stvari, predvsem pa igraš dvornega norčka, da zabavaš otroka in poskušaš doseči, da bo zdržal še nekaj minut, ne da ga vzameš v naročje. Plesanje, skakanje, petje, zganjanje takih in drugačnih vragolij postane sestavni del kuhanja. Kosilo je luksuz odkar tudi on sam jé in torej jeva istočasno. V prvih treh mesecih sem mogoče trikrat v miru pojedla obrok, kot nalašč je bil namreč otrok vedno lačen takrat, ko sem na mizo postavila krožnike. To pomeni, da v naročju držiš otroka, ga dojiš, z drugo roko pa poskušaš jesti. Če imaš srečo, je kdo ob tebi in te on hrani, torej niti nisi edini, ki ne more jesti v miru.

Nekateri ljudje mislijo, da mame na porodniški gledamo v zrak. Ni res. Zapiramo se na stranišče, da imamo pet minut zase. Ne, to se ne dogaja samo v filmih. Želimo si, da bi bile hobotnice, da bi imele nekaj rok več. Treba je skrbeti za dom, gospodinjskih opravil je več, ko imaš enkrat otroka, treba se je ukvarjati z otrokom, ga kaj naučiti, peljati na sprehod … Predvsem v prvih tednih pa potrebujemo počitek in čas za novorojenčka. Ko dojimo, v resnici ne počivamo, čeprav je včasih ta čas še najbolj podoben počitku. Včasih pa te k počitku enostavno prisili otrok, ki ti zaspi v naročju in bi se zbudil isto sekundo, kot bi ga odložil. In to je čas, da razmišljamo o tem, kaj vse je še za postoriti … Ko postaneš mama, naenkrat postaneš super ženska. Ker kar naenkrat znaš in zmoreš vse.

Eva, 32, Dobrepolje

"Nato si obljubim, da ga bova vzgojila v zelo spoštljivega, pridnega in preprostega fanta, ki se bo znal smejati na ves glas in znal prisluhniti drugim. To je moje novo poslanstvo!"

Porodniški dopust je zame najlepši in tudi "najkrajši" dopust v mojem življenju, saj dnevi minevajo s svetlobno hitrostjo. Zdaj končno razumem, zakaj je materinstvo podarjeno ženskam. Ker smo pač multipraktiki. Kako na primer uspavam dete k dopoldanskem počitku? V udobnem in toplem naročju posluša žvenket posode, ki jo hkrati zlagam iz pomivalca. Isto melodijo posluša tudi prijateljica, ki jo je slišati z zvočnika telefona na pultu, saj sem si jo slabe vesti zares želela slišati po 100 letih. Ona mi bo povedala še kakšen svež trač in ne samo delila dobronamerne nasvete o negi in vzgoji malčka, kot to mamice slišimo vsepovsod. Hkrati vsi skupaj poslušamo še moja dva pomagača na 1200 obratih – pralni in sušilni stroj. Obenem mečem igračko še Oliju, našemu shih tzu kosmatinčku, ki bi se rad igral. Pa sem potešila štiri dušice, tudi svojo.

Po porodu sem namreč v zelo nepravem času postala še hujši perfekcionist in uživam, ko pospravljam še zadnji delček kuhinje že dopoldne. Vse poteka praktično, hitro, učinkovito, glasno, a hkrati tekoče in umirjeno z veeeliko ljubezni. Ob vsem tem dogajanju moj mali frajer nevajen tišine seveda sladko zaspi. Zdaj je čas, da si privoščim zasluženi »latte macchiato« in počvekam malo o »jokcih in drekcih« z mojimi novimi prijateljicami - Januarkami. Kar 500 nas je! Vsaka novopečena mamica mora biti namreč obvezno v skupinici na Facebooku, ki pripada mesecu rojstva njenega malčka. Imamo cel virtualni žur, izlijemo vso srečo in žalost, da z našimi problemi in pretirano zaljubljenostjo v naše zakladke ne oblegamo ostale FB populacije.

Zdaj pa je že čas za rekreacijo, z malim frajerjem že hitiva na daljši sprehod z diy spimpanim vozičkom se malo pokazat v vas, pa do trgovine in pošte prodati trendy cotkice, ki so bile našemu malčku prehitro premajhne, da poskrbimo za družinski proračun. Aja pa še na kavo s sovozičkaricami. Končno sem dosegla svojih polnih manekenskih 170 cm višine, ker tako ponosno hodim! Vmes skujem načrte za prihodnje dni in gledam moje prelepo lepo »čudo božje«, kakor pravi moja tašča, in se spet in spet zahvaljujem bogu, da je (končno) zdrav in si obljubim, da ga bova vzgojila v zelo spoštljivega, pridnega in preprostega fanta, ki se bo znal smejati na ves glas in znal prisluhniti drugim. To je moje novo poslanstvo! 

Tako so mene vzgojili starši in imam zato najlepše spomine na otroštvo, kolikor mi jih ni že EMŠO izbrisal. Ja, s porodom pride tudi do zares strašanske demence in zato namesto, da bi ta vikend uživali na morju in soncu, bomo norčije zganjali doma, saj je mami pozabila dvigniti sicer prioritetno narejeno osebno izkaznico za malega gospodiča. Se zgodi, mi pravijo, ampak mislim, da se to ves čas dogaja. 

Popoldneve mami kuha domačo hrano, da bo družinica zdravo jedla, in vmes animira malčka in kužka. Potem je čas za očijeve klovnovske grimase, malo plesa in petja. Nik, bognedaj, da boš imel tako slab posluh kot midva. Če si mali zaspanček privošči še popoldanski počitek, mami dobi elan še za dokončanje vsega, kar je čez dan naredila napol. Ali pa greva spet malo naokoli, do babic in dedkov, prijateljev, v šoping (terapija za mami) ali preprosto v naravo. Zvečer je mali frajer najbolj bogi, saj je deležen pretiranega lupčkanja mamice, cartanja, dokler še ni velik fant, čofotanja, masažic z oljem in uspavank. In zraven uspavanja mora poslušati še turške lepotce iz serije. To je res zvečer – zvečer, saj smo ponočnjaki in hodimo spat tudi do polnoči.

Skratka, porodniški dopust je več kot le previjanje, dojenje in na začetku celo popoldanske sieste, čeprav se mi je na začetku zdelo, da ves dan delam samo to. Je mnogo več. Predvsem so čustva in izkušnje – veliko lepše, kot pravijo prijatelji in strašijo tete. Zato nobeni nosečki ne bi svetovala, naj zdaj uživa in naj se zdaj naspi, ker potem samo še bolj uživaš, vsi skupaj. Tudi spim več kot kadarkoli prej. Samo v glavi si moraš reči: Moj otroček bo priden in uživala bova! Menim, da rutino lahko postavi starš. In mami mora vedno poslušati otroka in svoje srce, da je popolna s tistim kančkom nepopolnosti, ki otroke naredi še bolj močne.

Saša, 29, Velenje

"Hiša, kjer so otroci, je veliko bolj razmetana in časa za generalno pospravljanje in likanje vseh oblačil pač ni. Vendar je to hiša, polna ljubezni in otroškega smeha."

Sem mamica dvema čudovitima hčerama. Starejša ima 3 leta, mlajša pa komaj 6 mesecev. Obe sva načrtovala, želela sva imeti majhno razliko v letih med otrokoma. Vedela sem, da bo zelo naporno, vendar je vredno. Tako lepo ju je gledati vsak dan, kako sta ljubeči. Starejša je zelo pozorna, mlajša pa kar sije od navdušenja vedno, ko jo zagleda.

Obe skupaj sem imela doma kakšne 4 mesece. Starejša ob prihodu mlajše preventivno ni hodila v vrtec, zaradi bolezni drugih otrok, ki bi jih lahko prinesla domov in okužila še sestrico. Kar je bilo zelo naporno. Vstajamo med 6.30 do 7.00., vključno s stiskanjem v postelji. Sledi umivanje in oblačenje starejše, medtem ko je bila mlajša že pripravljena na nov odmerek spanca. Sledi priprava zajtrka za starejšo in zame, čas za naju, dokler ni spet pokonci že najmlajša. Nato smo se družile še vse skupaj, šle na sprehod in skuhale kosilo, uspavale najmlajšo, se igrali s starejšo, nahranili najmlajšo in spet ustvarjali s starejšo … V resnici je postopek enak vsak dan in vsak dan se ti nekam mudi.

Kdaj spijem kavo? Ponavadi me nekje počaka mrzla. Ko si jo skuham, je namreč ravno treba koga previti, zato nanjo pozabim in jo mrzlo spijem nekje sredi dneva. Ko ati pride iz službe, je z dodatnim parom rok malo lažje. Po druženju in kakšnim skokom v trgovino je že večer, skuhamo večerjo, punci pripravimo za spanje, mož uspava starejšo in ima bolj miren večer. Starejša namreč večinoma končno spi skozi vso noč, medtem ko je zgodba pri meni čisto drugačna. Mlajša se zbuja na vsako, včasih na pol ure, včasih na dve. Noči so pestre, mami in ati pa vsaj del večera izkoristira za druženje, čvekanje ali pogledava kakšno serijo. Filmi pač ne pridejo v poštev, ker traja 3 dni, da kakšnega pogledava do konca.

Mame so nam vedno rade govorile, da jih bomo razumele šele, ko bomo imele svoje otroke. Drži kot pribito. Vedno me je motilo, kako je mojo mamo za vse vedno skrbelo. In šele zdaj jo razumem. Razumem, kako zelo se mame posvetimo svojim otrokom in jih vedno postavimo na prvo mesto. Materinstvo prinese veliko skrbi, sploh s prvim otrokom, ko še ne veš, kako in kaj.

Marsikdo misli, da mame na porodniški vse dneve preživimo na kavicah in sprehodih. Morda prva dva meseca, ko dojenčki velik del dneva prespijo, res. Pa še to samo v primeru, da imajo radi vožnjo v vozičku. Naša starejša jih ni prenašala, zato je bila večinoma v nosilki. Pri drugi pa … Sproščeno vozičkanje pride v poštev, če poleg nimaš še razigrane triletne prvorojenke, ki tako ali tako ne more dolgo hoditi. In če skrajšaš sprehod in greš na kavo, moraš za otroci skakati, kar ni del sproščanja. Ko torej mine obdobje spanja, mama čez dan nima prav veliko časa. Od perila, animiranja, kuhanja in pospravljanja, sprehoda na svež zrak in pleničk … Mama dela 24 ur na dan, brez prestanka. Smo pa v Sloveniji lahko hvaležni za dolgo porodniško, ki nam omogoča, da se lahko našim sončkom resnično posvetimo.

Na koncu izčrpanega dneva se zaveš, da je vse skupaj vseeno vredno napora. Res ju je neverjetno spremljati, kako hitro se razvijata in odraščata, kako lušni in smešni sta. Hiša, kjer so otroci, je veliko bolj razmetana in časa za generalno pospravljanje in likanje vseh oblačil pač ni. Vendar je to hiša, polna ljubezni in otroškega smeha. Tudi joka in trmarjenja. A vsak del ima svoj čar.

Avtor: F. M.

Foto: Unsplash