Tamara Lah Momčilović: Direktorica, ki je porodniško prepustila možu

Partnerice, žene, samohranilke, mame, delavke, podjetnice. Osmi marec je mednarodni praznik žensk, na ta dan pa že 101 let praznujemo ekonomsko, politično in socialno enakopravnost ter dosežke žensk. Čeprav smo v zadnjih sto letih prišle daleč, še vedno ostaja precej prostora za odpravo razlik v družbi, a te se ne bodo zgodile ne čez noč, niti same od sebe. 

Tamara Lah Momčilović je direktorica in solastnica podjetja Infinum, 130-članske ekipe digitalnih strokovnjakov, ki razvijajo inovativne spletne in mobilne rešitve. Hrvatica, ki že deset let živi in dela v Sloveniji, je podjetnica, ki dokazuje, da širjenje družine za žensko ne pomeni nujno zamrznitve kariere in da prvo leto vzgoje otroka ni nujno zgolj naloga mam. Kako se je s podporo moža podala na pot starševstva, ne da bi ob tem odšla na polno porodniško, preverite v spodnjem intervjuju.

Na Facebooku ste navdušili z objavo, da porodniško prepuščate možu. Kako pomembno je, da se ženske zavedamo, da ob širjenju družine ni nujno, da naša kariera obstane?

Lahko pojasnim z vidika delodajalca, žene in mame. To so tri ključna področja, ki jih pokrivam tudi sama. Moje razmišljanje kot delodajalec pri tem je, da bi se morala porodniška deliti na pol. Zakaj? Že zaradi samega zaposlovanja. V Infinumu imamo od 130 zaposlenih 31 žensk, kar je v IT-ju ogromno. In nikoli ne bomo podjetje, ki kakšne mlade punce, ki še nima družine, zaradi tega ne bi želelo zaposliti. Morda malo zato, ker sva direktorica in kadrovnica ženski in sva pri tem razumevajoči, a tudi splošna naravnanost podjetja gre v to smer. 

Ne zdi se mi prav, da bi ob porodniški popolnoma odklopili glavo od kariere in eno leto na tem področju povsem stagnirali, kar se pri mamah pogosto zgodi. Mogoče le sama nisem tak tip, ampak tak popoln odklop se mi ne zdi dober v nobenem obdobju življenja. Moji starši gredo zdaj v pokoj in zadnje, kar si želim za njih je, da bi cele dneve sedeli pred televizorjem in zaključili z rastjo. Nenazadnje smo mlade, ko rojevamo in pred nami je še ogromno aktivnih let. V današnjem času – vsaj v moji stroki – pa je eno leto stagniranja ogromno. Če bi se za leto iz tega umaknila, bi morala kasneje ogromno nadoknaditi, pa ne le to, tudi pogrešala bi delo.

Zanimivo je, da mož, ki ima do konca svojih 230 dni porodniške še en mesec, zdaj čisto drugače gleda na ženske in pomembnost vlog, ki jih v večini opravljamo. Kakšen dan je lahek, kakšen težji, kakšen dan otroku rastejo zobje ali je nenaspan, kdaj pa samo uživata. Seveda tudi on pogreša delo in ga skrbi, da mu bo v karieri zaradi izostanka kasneje težje, hkrati pa se zaveda, da bo pogrešal tudi to, kar ima zdaj, saj so ti trenutki s tako majhnim otrokom neprecenljivi. To se trenutno dogaja meni, če v službi podaljšam do 18h. Ko pridem domov, je otrok pokonci še kakšni dve uri, ki ju izkoristim precej intenzivno, a mi zagotovo nista dovolj. Neko idealno razmerje bi bilo s krajšim delovnim časom za oba. Mislim, da je 6 ur tistih, v katerih smo na delu res produktivni. Možu sem neskončno hvaležna, da me v tem podpira, po drugi strani pa pogrešam čas, ki bi ga lahko preživljala z otrokom. In pogrešal bi ga tudi on, če bi bil v moji vlogi. Tu gre za kompromise. Še vedno me otrok kliče "mama", je pa res, da najini prijatelji "mama" pogosto rečejo kar mojemu možu (smeh).

Vesela ekipa na porodniški - mož Lenart, sin Borja in psička Lera 

Na kakšne odzive družbe ste naleteli ob tej odločitvi?

Midva sva o tem razmišljala še preden sem zanosila, da sva imela čas na to pripraviti okolje. Kljub vsemu napredku namreč še vedno živimo v svetu precej omejenega razmišljanja, kjer se sprašujemo, ali naj moški sploh gre na porodniško.

Prijatelji in bližnji so to sprejeli zelo pozitivno. "Svaka čast" in podobno so odzivi, namenjeni ne le meni, da grem nazaj v službo, ampak tudi možu, ki je z otrokom. A družba je načeloma bolj kritična do mene, kot mame, ki je nadaljevala s službo, namesto, da bi bila doma. Medtem ko je oče tu nekdo, ki je storil nekaj izjemnega. Kar sicer tudi drži in se s tem absolutno strinjam. Želim pa, da bi s tem spodbudil tudi druge moške.

Druga stvar je z neznanci, ki se jim najina odločitev morda ne zdi okej. Kar je žalitev tako zame kot za očeta. S tem se namreč tudi moške predstavi kot tiste, ki morda niso sposobni vzgoje otroka. Na neki državni instituciji sva od uradne osebe celo dobila komentar, "Kdo pa bo dojil otroka?", kar ni ravno primerno. A naj povem, da je povsem mogoče podojiti otroka, preden greš na delo, ko se med sprehodom oglasita v pisarni in mu, ko je starejši, kakšen obrok nadomestiti z drugo hrano. Vse se da.

A takšni komentarji družbe, ki mislijo, da bi morala mama biti doma, oče pa za to ni sposoben, nas ne bi smeli omejevati. Če bi se sama ustavljala ob takšnih komentarjih, ki sem jih v pretežno moškem svetu včasih deležna v poslu, bi že zdavnaj odnehala. Zanimivo pa je tudi, da so pogosto tiste, ki kritizirajo ženske, prav druge ženske. 

Kako torej usklajujete kariero, vlogo mame in žene? 

Z vidika moje kariere se mi to zdi podobno kot zgodba iz študentskih let. Sama sem med študijem tudi delala. Včasih študentje pravijo, da ob vseh študijskih obveznostih niti slučajno ne bi mogli še delati. Kar sicer pri nekaterih fakultetah drži. Ampak mislim, da s pravilno organizacijo časa in ravnotežjem, lahko opravljaš oboje. Enako je zdaj, ko usklajujem službo s starševstvom. Absolutno sem prve tri mesece po porodu namenila izključno otroku. To je neverjeten dogodek in prav je, da ga ne mešamo z delom. Še posebej, če dojiš, to je ena od stvari, ki jih oče pač ne more. Ampak, ko se stvari malo umirijo, je to precej lažje. Seveda, najlepši tenutek je, ko pridem domov in se prepustim igri ter otroškem smehu. Ko otrok zaspi, si z možem vzameva čas tudi zase in prijatelje.

Je sistem za mame podjetnice pri nas dober in jim nudi dovolj podpore?

S strani države je omogočeno veliko. Ni administrativne ali pravne zadeve, ki bi nas onemogočala z vidika koriščenja porodniške, je pa to odvisno tudi od delodajalca. Delodajalec mame bo seveda vesel, če se bo prej vrnila na delo, vprašanje pa je, kako bodo na to gledali pri očetu. Pri mojem možu so to lepo sprejeli in ga podprli, res pa je, da ima nad seboj šefinjo, ki je to razumela in spodbujala. Kakšni moški naletijo tudi na posmeh. Tudi to je problem, saj družba o tem ne govori veliko, če že, pa je lahko do očetov na porodniški precej negativna. Imeti otroke v Sloveniji je pravzaprav čudovito, saj imamo veliko možnosti, prosto leto in poleg prejemamo redna plačila, kar je po svetu prej izjema kot pravilo.

Ste se kot ženska podjetnica v tehnološkem sektorju v svoji karieri kdaj znašli v položaju, v katerem se moški nikoli ne bi zgolj na podlagi spola?

Zagotovo. Na začetku precej več, zdaj, ko me ljudje že poznajo, so stvari malo drugačne. A pogosto sem se znašla v položaju, ko me niso jemali resno in ko sem se morala precej bolj dokazovati od moških kolegov. Bodisi zato ker sem ženska, ker sem mlajša, ali ker sem se lepše oblekla in se naličila … Odvisno od situacij, zgodilo pa se mi je tudi že, da me kakšen sogovornik niti ni gledal v oči. Doživiš marsikaj in čeprav me to kdaj pojezi, si teh stvari ne jemljem k srcu, raje jih vzamem kot vzpodbudo, da jim s svojim delo dokažem, kako se motijo. Mlade ženske bomo v pretežno moških poslih, od računalništva, gradbeništva, arhitekture … še en čas morale malo več delati in stiskati zobe, a obstaja tudi dobra plat tega. Včasih imamo zaradi tega tudi prednost.

Od začetnega simpatiziranja s tehnologijo, ste prišli do podjetja, ki v Zagrebu, Ljubljani, New Yorku in San Franciscu zaposluje več kot 130 ljudi … Kakšne so lastnosti dobre šefinje? 

Če predvidim, da to tudi sem, bi rekla, da je to znanje oz. določene izkušnje. Moraš iti čez vse stopničke dela, da veš, kaj delajo ljudje pod tabo. Le tako imaš lahko avtoriteto. Šef ne bi smel biti kontrolor, torej tisti, ki hodi po vlaku in preverja, če imajo vsi karto. Mora biti strojevodja, tisti, ki pelje to celo zadevo. Mora sodelovati in komunicirati z ekipo, poznati projekte in se družiti, tudi na pivu. Dober šef mora biti del tima, mu zaupati in stati z njim. 

Kateri je najboljši karierni nasvet, ki ste ga kdaj dobili? 

Tvegaj! Življenje je polno nekih odločitev, majhnih in velikih. Takrat, ko čutiš, da je tako prav, takrat tvegaj. Nenazadnje je bila tudi zadeva s porodniško tveganje. Lahko bi bila ziheraška in stvar odpeljala po "klasični" poti, a nenazadnje poznam svojega moža in verjamem, da zmore. Čeprav sva oba prvič v tej vlogi in v resnici nisva vedela, kako bo šlo. A je šlo. Mislim, da je ključno, da se odločiš za stvari, ko čutiš, da bodo tako najboljše. Mislim, da se ne smemo bati padcev. Iz vseh se nekaj naučiš. In tudi sama sem jih imela kar nekaj. A precej se jih je tudi odvilo odlično. Če pomislim, so tiste najboljše stvari prišle prav iz takšnih tveganj. 

5 KRATKIH:

Mobilne aplikacije, brez katerih ne gre: Na mojem telefonu so ključne mail, Abamobi in Viber, ki je direktna povezava z možem in otrokom pa z družino na Hrvaškem.

Navdihujoča knjiga: Če pogledam kakšnih deset let nazaj, prva knjiga, ki sem jo prebrala v slovenskem prevodu, je bila Metulj (Henri Charrière). Ta mi je dala veliko navdiha in zaradi nje sem se odločila za veliko projektov in velikih korakov. Sicer pa sem ljubiteljica kriminalk, prva slovenska Jezero Tadeja Goloba mi je bila všeč. In Renata Selec - Tek na mestu, ki jo trenutno berem.

Film, vreden ogleda: Boter!

Sanjska destinacija: Mavricij! Z možem windsurfava in tja greš vedno rad.

Misel, ki bi si jo namenili pred 10 leti: Za nazaj ne maram razmišljati v stilu "Kaj bi bilo, če bi bilo." S stvarmi, ki so že za nami, se nima smisla obremenjevati, saj od tega nimaš nič.

Avtorica: Maja Fister

Foto: Maja Fister in osebni arhiv intervjuvanke