Izpoved slovenske mamice: veganstvo, nosečnost in tabuji

Veganstvo je veja prehranjevalnih navad, ki izključuje vsa živila živalskega izvora, torej meso, mleko, med in jajca, in čeprav o njej zadnja leta govorimo vedno več, še vedno ostaja kup tabujev in zmot, ki jih imamo o tej vrsti prehrane. 

O tem, kako je biti veganka v nosečnosti, smo poklepetali s slovensko mamico Sašo, ki prav ta mesec pričakuje drugega otroka. Veganka je že desetletje in tudi prvega otroka je brez komplikacij donosila ob takšni prehrani. Kako to (ne)sprejema in (ne)spoštuje družba, s čim nadomešča hranila in kakšen je jedilnik njenih otrok, preverite spodaj. 

S kakšnim razlogom ste postali veganka? Zaradi odgovornosti do živali ali zdravstvenih razlogov? 

Na začetku sem iz svoje prehrane izločila le mlečne izdelke, saj se je izkazalo, da imam laktozno intoleranco. Zadnjih 20 let opažam hujše težave ob uživanju mlečnih izdelkov, zadnjih 15 let pa mlečne izdelke striktno izločam. Torej iz zdravstvenih razlogov. Kar se tiče mesnih produktov, sem jih izločila zaradi samih živali in tega, s čim jih pitamo, od antibiotikov do druge kemije, in to še preden jih zaužijemo. Seveda se mi tudi smilijo, a to ni bil prvotni razlog. Nihče noče spodbujati mučenja živali, a hkrati je to le ščepec soli v morju proti masovni proizvodnji mesnih izdelkov.

Kako pa je z jajci in medom?

Izločila sem tudi jajca, a občasno še vedno pojem kakšnega – če vem, da so domača. To pomeni tudi, da se ne sekiram preveč, če je v kakšnem piškotu oziroma testu tudi jajce. Nisem tako striktna. Jem tudi med. Vegani sicer medu ne jedo, ker s tem "krademo živalim". Sicer danes tudi med ni več tak vir zdravja, kot je bil včasih. Ena od teorij je, da za proizvodnjo medu stojijo farmacevtski lobiji, ki vzgajajo čebele in jim dajejo antibiotike, da te sploh lahko preživijo v onesnaženem okolju in še vedno proizvajajo med … A to je že druga tema. 

Pri prehrani tako gledam najbolj na to, da je čim več samooskrbe. Doma vzgajamo zelenjavo in sadje in se tako izogibamo pesticidom. Dejstvo je, da tega s kupljeno hrano zaužijemo precej. Da ne govorimo o tem, da že živimo v okolju, kjer je onesnažen že zrak in že nehote zastrupljaš telo.

Kakšni so odzivi, ko ljudem, predvsem zdravnikom, poveste, da ste noseča veganka? 

Moja ginekologinja je mlada, razgledana gospodična, ki s tem nima težav, so pa starejši ginekologi, ki bi raje videli, da poješ kakšen krvav steak. Ko sem prvič zanosila, sem najprej vprašala ginekologinjo, kaj meni o moji prehrani. Načeloma sem nameravala ohraniti enake prehranjevalne navade, dokler bo moja krvna slika v redu, če se bom počutila dobro in se bo s tem strinjal tudi ginekolog. Pa tudi ni se mi zdelo najbolj prav, da bi prehranjevalne navade zamenjala v trenutku, ko sem zanosila, saj je to še večji šok za telo. Tako ali tako tistih 9 mesecev poleg same fizične preobrazbe doživi toliko sprememb, da nisem želela narediti še tega. A če bi bilo veganstvo slabo za otroka, sem bila popolnoma pripravljena spet začeti uživati meso, oziroma narediti vse, kar bi bilo pač potrebno. Ko sem to povedala ginekologinji, v mojem življenjskem slogu ni videla nobene težave, edino opozorila me je, da morava malo bolj pozorno spremljati krvno sliko in dati več poudarka na vitaminu B12.

S tem torej nadomeščate hranila, ki bi jih sicer dobili iz živil živalskega izvora? 

Tako. B12 je tudi edini vitamin, ki ga dobimo z uživanjem mesnih produktov, tega zato nadomestiš v obliki kapsul, oziroma nekateri tudi prek infuzij. Vitamin B12 sem sicer uživala že prej, med nosečnostjo pa sem samo povečala odmerek. Potem je tu še folna kislina, ki naj bi jo vsaj prve tri mesece jemala vsaka nosečnica. Te je načeloma dovolj v rastlinski prehrani, ampak absorbcija ni enaka, kot jo dobiš s tisto tabletko. Pa tudi obe moji nosečnosti sta se začeli v zgodnji pomladi, ko na vrtu še nisem imela sveže zelenjave, zato sem se posluževala tablet. Ginekologinja me je opozorila tudi na železo. Pomanjkanje železa v krvi je sicer pogosta težava pri večini nosečnic, glede na to, da ne jem mesa in sem slabokrvna že od najstniških let, ko sem ga še uživala, sem to reševala z melaso. Melasa je izvleček trsnega sladkorja, na dan zadostujeta dve žlički, ki ju zmešaš z limonado ali pomarančnim sokom, ki povečata absorbcijo. V prvi nosečnosti sem se tega res striktno držala in se mi je kri res izboljšala. V drugi nosečnosti sem malo manj dosledna, zato se občasno poslužujem tablet. 

Vaš otrok jé meso? 

Prvorojenec bo kmalu star dve leti in pri nama jé najino hrano – tudi partner je vegan – v vrtcu in pri babicah, tam, kjer preživi velik del dneva, ko sva midva v službi in kjer tudi dobi večino obrokov, pa jé vse. Vseeno se trudimo, da če že jé meso, je to domače reje, da vemo, od kje je prišlo. Ne bi želela pri otroku delati izjem in razlik, mislim, da mora jesti vse, če ne drugega, že zaradi okolice in družbe. Ko bo dovolj star, da se o tem zares odloča, pa se bo o načinu prehrane odločil sam.

Prav vsejedci so tisti, ki vegane pogosto označijo za težake, kakšen odnos do mesojedcev imate vi? 

Nisem v skrajnostih, da ne bi želela jesti ob nekom, ki je meso. Včasih celo spečem kakšen zrezek za koga drugega. Živali se mi smilijo, ampak to je stvar posameznika, vsak se ima vso pravico odločati sam zase. Sama sem v veganstvu bolj iz zdravstvenega vidika, ne toliko, ker bi želela rešiti vse živali sveta. Nikakor mi zanje ni vseeno, a to ni bil glavni povod. 

Katere so najpogostejše zmote o veganih?

"Vi itak ničesar ne jeste," je ena najpogostejših. In to, da so vsi vegani zelo suhi in podhranjeni, pa slabokrvni in brez energije. Pa očitki, da naši otroci so in bodo bolni zaradi naše prehrane, kar pri nas ne drži. Na splošno te okolica gleda drugače. 

V resnici jeste zelo dobro in okusno hrano, če je seveda pravilno pripravljena. Na jedilniku torej ni samo solata, ampak marsikaj drugega …

Pogosto pripravljamo seitan, to je pšenično meso. Če ga znaš dobro pripraviti, lahko igra vlogo mesnega sira. Uporablja se ga še za vebabe, torej namesto kebab, je vebab, vse sestavine so enake, le meso nadomesti seitan. Z dobrimi začimbami je odličen nadomestek mesa. Potem ga poznamo tudi kot drobljenec, ki se ga uporablja za raguje, bolognez omake. Narediš ga povsem enako, z istimi začimbami in paradižnikom. S tem delaš musake, lazanje, pašte, tortilje … Z drobljencem iz seitana delamo tudi polnjene paprike, postopek je podoben, le čas kuhanja je precej krajši. Potem imamo "sirove omake" – kuhan krompir, čebula, pest indijskih oreščkov, česen in začimbe, skuhaš, zmiksaš in dobiš svetlo kremo, ki jo uporabljaš za omako … Možnosti je ogromno in naš jedilnik je zelo pester, če le imaš malo domišljije. 

Je veganstvo nekaj, v čemer se vidite vse življenje? 

Glede na to, da imam z mlečnimi izdelki resne zdravstvene težave in se te z leti navadno le še poslabšajo, ne ravno izboljšajo, bom brez njih morala živeti celo življenje. Kar se tiče mesa pa, nikoli ne reci nikoli. Zaenkrat po njem nimam potrebe, počutim se odlično. Na začetku je bil to težak korak in sem se za to pot odločala postopoma, najbolj od vsega so se mi še dolga leta cedile sline po domačem pečenem piščančjem bedrcu. To je edino, kar sem od mesa zares pogrešala. A sčasoma ta želja uplahne.

Pravite, da se z vegansko prehrano počutite odlično. So izginile tudi kakšne druge zdravstvene težave?

Pred leti, preden sem šla v to prehrano, sem bila vseeno še tako mlada, da večjih zdravstvenih težav še nisem imela, oziroma jih nisem opazila. Sem bila pa kar naprej utrujena, za kar sem takrat krivila naporne urnike in hiter življenjski ritem. Potem se mi je vmes pojavila laktozna intoleranca, ki mi je izčrpavala telo in nisem niti točno vedela, kaj se dogaja. Pri 160 centimetrih sem imela 50 kilogramov. Bila sem presuha, počutila sem se slabo in kakšni dve leti sem imela precej rumene beloočnice, kar je bil jasen znak za slabo delovanje jeter. Ko sem zamenjala prehrano, se je vse to popravilo, od počutja do več energije.

Moj partner, sicer navdušen športnik, je hud astmatik, ima pa tudi atopijski dermatitis, kar visoko stopnjo. S to prehrano se mu je oboje precej izboljšalo. Torej tako na področju dihal in kože, kar je posledica bolj pravilnega delovanja črevesja. Pri njemu je to precej očitno.

Veganstvo torej zahteva nekaj domišljije in znanja o tem, kako nadomestiti hranila, da ne bi trpelo zdravje … 

Kar se tiče veganstva to niti ni takšen problem. Večjo težavo predstavlja vegetarijanstvo. Če gledaš vegetarijansko ponudbo v neki povprečni gostilni, je to ocvrt sir, pomfrit in majoneza. Zdravo? Niti slučajno. Potem imaš ocvrto cvetačo, ocvrt brokoli in pomfrit. Veliko je takšnih stvari, ki bazirajo na ocvrti in predelani hrani. Seveda obstaja tudi veganski junk food in vsi se ga poslužujemo, ker grešiti je treba in zdrav ne moreš umreti. Ampak težje boste našli vegansko ocvrto hrano, več poudarka bo na sveži zelenjavi in stročnicah, kar pa ni slabo.

Pa očitki?

Veliko je tabujev o primernosti prehrane v nosečnosti in naprej za otroke. Moj prvi otrok je bil polno dojen do enega leta z mojo vegansko prehrano, normalno se je razvijal, je zdrav in enak vrstnikom. Ko beremo o primerih, ko je otrok umrl, ker so ga starši silili v vegansko prehrano, mislim, da je bilo v ozadju še kaj drugega, ne samo prehrana … Lahko kiksneš, če uživaš samo maščobe in ogljikove hidrate, brez vitaminov, ampak pred takšnim korakom v prehrani se vsak prej vsaj malo pouči in izobrazi.

Odkar ste stopili na to pot do danes, se je verjetno veliko spremenilo tudi v ponudbi veganskih izdelkov v trgovinah … 

Že pred leti, ko sem začela izločati le mlečne izdelke, je bila ponudba v trgovini skoraj nična. Riževo ali sojino mleko je bilo težko dobiti in liter je stal krepko čez 3 evre. Danes ga dobiš že za evro, ko so akcije tudi za manj. Pozna se. Poleg tega sem bila takrat doma edina, ki ni smela mlečnih stvari in to postane družinski problem. Sploh se ne zavedamo, v kaj vse dajemo mlečne izdelke. Od pire krompirja, kave, palačink, šejkov, tort, sirovih polivk, bašamelov, slaščic na splošno, pa sladoleda in pice!

Kaj pa restavracije? So pripravljene na vegane? 

Potem je tu prehrana v restavracijah – dejansko se sploh ne zavedamo, da v teh kuhinjah zlivajo smetano v vse mogoče. Težko dobiš omako na rdeči osnovi, ne da bi bila notri vsaj žlička smetane. Ali masla! In nekateri nočejo razumeti, da meni že žlička smetane povzoči težke prebavne težave, zaradi katerih imam porušen sistem dva dni in izčrpavam telo. 

Najbolj me pojezi, če so res brez idej in nas na hitro odpravijo. Če mi dajo pečen krompir in bučke pa skledo solate, bom čisto zadovoljna. Ni ravno vitaminska bomba, se bom pa vsaj najedla. Sovražim pa, da mi iz vrečke stresejo zamrznjeno zelenjavo, torej brokoli, cvetačo, korenček in grah, pokuhajo, polijejo z – po možnosti – maslom in drobtinami in evo, veganski meni. Danes je še kar nekaj restavracij, ki ti to postavijo na mizo. Dostikrat najbolj boli, da se ti to zgodi na kakšnem pristnem kmečkem turizmu, kjer imajo sicer super izhodišča za veganski obrok. A malo boljše restavracije že vedo, kaj veganstvo je in ti znajo pripraviti marsikaj. 

Letos se nam je to zgodilo na martinovi pojedini, ko smo na kmečkem turizmu že ob predhodni rezervaciji naznanili, da bomo tudi štrije vegani, da se bodo uspeli na to pripraviti. Tam smo bili že leto prej in jedli odlično. Letos pa so nam postregli pražen krompir in nekaj zelenjave. Poudarili so, da je pražen krompir posebej za nas brez ocvirkov, čez čas pa nam mimogrede omenili, da je zadeva zalita s sokom od pečenke. "Saj je čisto malo," je rekla gospodinja … 

Včasih imaš občutek, da gostinci ne spoštujejo tvoje odločitve in prehranskih navad. Še vedno si gost, za to plačaš in to bi morali spoštovati. Na drugi strani pa so tudi tisti, ki ti zamolčijo, da je notri mlečni izdelek ali kaj mesnega. Kako je šele tistim, ki imajo celijakijo in ne smejo glutena. "Saj je samo ščepec moke," rečejo, a ta ščepec lahko za celijakaša predstavja velike posledice, tako kot meni "le žlička smetane". Niso vse trendi in modne muhe, gre tudi za resne zdravstvene posledice. In nekateri tega (še) ne razumejo. 

Ste tik pred drugim porodom, je za veganke poskrbljeno tudi v porodnišnici?

Ko sem pred dvema letoma prvič prišla v porodnišnico, sem ob sprejemu povedala, da sem veganka in tiste tri dni, kar sem bila v porodnišnici, sem dobila veganski meni. Sicer meni za zjokat in vse tri dni skoraj identičen, saj veste, kako je z bolnišnično hrano in začimbami, ampak lačna nisem bila. Danes lepo poskrbijo tudi za to, za kar pred leti menda še niso imeli posluha. Bomo kmalu videli, če se je v zadnjih dveh letih že spremenil meni (smeh).

Avtor: Maja Fister

Foto: Thinkstock

Danes te na MIČNI čakajo še te ZANIMIVE vsebine:

Draga moja, to je uvertura v zavedanje o staranju #kolumna

Obleke, v katerih boš decembra kradla poglede

Način zapravljanja pove o vas vse to ...

FOTO: Melania Trump že okrasila Belo hišo