Tereza Poljanič: Vegan si lahko tudi, če ješ samo oreo piškote in čips, pa to ne pomeni, da živiš zdravo

V poletni opravi na dopoldansko kavo z riževim mlekom skoraj pripleše s širokim nasmehom na obrazu. V Ljubljani je! Tereza Poljanič je tista plavolaska, ki živi na Novi Zelandiji, od koder jo spremljamo v kuharski oddaji in bo prav te dni na police poslala svojo drugo kuharsko knjigo. Čeprav je študirala nekaj povsem drugega, jo je splet nesrečnih okoliščin popeljal v svet zdrave prehrane, ki je danes njena velika ljubezen in služba.

To je intervju o ovirah in odprtih vratih, ki jih je prinesla selitev na drug konec sveta, o tem, koliko časa dejansko porabijo za snemanje 25-minutne kuharske oddaje in tem, da veganstvo ni nujno vedno zdravo.

Od Nove Zelandije do Ljubljane. Kako to, da danes kavo pijeva v starem jedru domače prestolnice?

V Slovenijo sem prišla na promocijo oddaje Zdravo, Tereza ter izdajo druge kuharske knjige, ki sem jo spisala po drugi sezoni oddaje. Knjigo bomo izdali ta teden, še prej pa smo po različnih koncih Slovenije izvedli nekaj zdravih kulinaričnih delavnic. Seveda pa sem tu tudi na obisku, da končno spet vidim družino in prijatelje.

Kako pogosto se vračate "domov" in kateremu delu sveta sploh rečete dom?

Ko stopim na letalo, rečem, da grem domov. Od doma. In ko me kdo vpraša, kdaj grem domov, moramo najprej definirati, ali s tem mislijo domov v stanovanje v Ljubljani ali domov v Auckland. Oboje je dom, v obeh državah se imam fino in lahko povlečem najlepše iz obeh svetov. V Slovenijo prihajam približno enkrat na leto – prišla sem po prvi sezoni oddaje Zdravo, Tereza in po koncu druge sem spet tu. 

Se vam zdi, da se je v Sloveniji od vašega zadnjega obiska kaj spremenilo?

Konkretno! Z vsakim prihodom vidim, da so ljudje bolj odprti, predvsem glede prehrane. Vedno več je sodobnih kavarn, ki so prijazne veganom ali vegetarijancem. Takšen način prehranjevanja ni več nekaj tako čudnega in kompliciranega. Tudi tu je to postal nek pozitiven trend in gibanje. Postajamo bolj svetovljanski, nismo več vpeti le v slovensko sceno. Čutim neko boljšo energijo, ne vem pa, če je to zato, ker sem malo tu in malo tam, a zagotovo gre za pozitivne spremembe.

Slovenijo – vsaj v smislu naravnih lepot – pogosto primerjajo z Novo Zelandijo. Kaj pa poslovne priložnosti in kakovost življenja? 

Iskreno – Nova Zelandija je za poslovne podvige veliko prijaznejša od Slovenije. Ni toliko administrativnih komplikacij. Svoje podjetje – torej s.p. odpreš brez stroškov in zelo enostavno. Vendar pa je sam prehod na drug konec sveta vse prej kot to.

O tem me sprašuje veliko Slovencev, ki razmišljajo o selitvi na Novo Zelandijo in vedno pravim – če ti Slovenija ponuja možnosti, da svojo poslovno idejo spelješ tu, poskusi tu. Tu imamo družine, streho nad glavo in neko varnost. Če nisi stoodstotno prepričan v svoje poslanstvo, razmisli še enkrat. Na Novi Zelandiji začneš še pod točko nič. Se da, če se hoče, a nikakor ni enostavno. 

Auckland je mlado mesto, trenutno vse raste, služb je veliko, spodbujajo nove ideje in ustanavljanje podjetij, davke plačaš šele, ko ti naročnik plača račun. Sistem te podpira in ti daje priložnosti. Zanimivo pa je, da Novozelandcem ni jasno, zakaj si tako želimo priti k njim. Ni jim jasno, da imamo potni list, s katerim nam je odprta vsa Evropa, kjer lahko delamo brez vize, a nam to ni dovolj. Zakaj gremo raje tako daleč? Ker se na drugem delu sveta šele zaveš, da je svet v resnici tako majhen in če ti uspe na Novi Zelandiji, prideš nazaj bolj samozavesten in veš, da ti lahko uspe tudi doma.

S čim se tam trenutno ukvarjate? 

Oddaja Zdravo, Tereza je trenutno moja polna služba. Eno sezono ustvarjamo šest mesecev, v kar je vključena predprodukcija, produkcija in postprodukcija. 

Druga stvar, s katero se trenutno ukvarjam, je izdaja nove kuharske knjige, potem pa delam še različna pogodbena dela, povezana s kulinariko. Nazadnje sem na primer delala projekt za podjetje, ki proizvaja olivno olje in so želeli knjižico receptov. Recepte razvijem, sestavim, poskrbim za fotografije, v sodelovanju s slovenskima oblikovalkama pa smo jim nato naredili celo knjižico. 

Kdaj ste ugotovili, da bo kulinarika tolikšen del vašega življenja in na koncu tudi vaša karierna pot?

Včasih smo bili družina, ki ji je prehrana predstavljala nujno zlo, nato se nam je na kupu zgodilo več stvari, zaradi katerih smo morali to spremeniti. Mami je zbolela za rakom na dojkah, za levkemijo je zbolel še moj fant Žiga. Začeli smo kuhati doma, gledati, od kod prihajajo naše sestavine. Z mami sva prišli na idejo, da bi imeli kot mestni deklini svoj vrtiček in najina prva zelenjavna gredica je bila bolj podobna grmu, a vsaj vse je zrastlo in uspelo. Ves ta cikel od vzgoje svežih sestavin, kuhanja, ki je kar naenkrat postalo enostavno in druženja ob hrani, je zame kmalu postala čista ljubezen. Ko zdaj pomislim za nazaj, kaj in kako sem kuhala, mislim, da ni bilo ravno okusno, a vedno smo vse pojedli. Kuhinja je postala nek meditativni prostor, ko smo se prebijali čez vse to.

Od diplome iz komunikologije vas je nato odneslo na kuharsko akademijo …

Študirala sem komunikologijo in ob mojem prvem obisku Nove Zelandije sem delala v svojem poklicu. Marketing sem popolnoma sovražila in popoldneve preživljala med sproščanjem v kuhinji, potem pa ugotovila, da bi to pravzaprav lahko bila tudi moja služba! To mi je dala Nova Zelandija. Tu sem videla, da mladi, ki delajo v kuhariji, tega niso študirali in jim je uspelo.

Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem se odločila, da ne bom nadaljevala z magisterijem, sem pa odšla na trimesečno vegansko šolo v Los Angeles, kjer sem na akademiji Matthew Kenney pridobila naslov presni šef.

Na Novi Zelandiji ste posneli že dve sezoni kuharske oddaje Zdravo, Tereza. Od kod sploh ideja za oddajo in kakšen je sam proces do realizacije projekta?

Za prijavo na akademijo v Ameriki in pridobitev štipendije sva s fantom Žigo Zupančičem, ki danes tudi stoji za produkcijo oddaje Zdravo, Tereza, posnela predstavitveni kuharski video o meni in mojem blogu Teresamisu. Video so videli na POP TV, všeč so jim bili Žigova produkcija in moje vsebine na blogu in videli so potencial v tem, da bi za njih skupaj ustvarila kuharsko oddajo.

A težava je bila v tem, da sva se takrat že odločila, da se seliva in enosmerno letalsko karto za Novo Zelandijo sva imela že kupljeno. Za ustvarjanje v Sloveniji bi pač morala ostati tu. Na srečo tehnologija ne pozna meja, pa tudi na televiziji niso imeli nič proti slovenski oddaji, posneti na drugem koncu sveta. Na Zelandiji sva nato posnela testno epizodo in jim jo poslala v predogled, če jim je sploh všeč. 

Razplet je, glede na to, da ste posneli že drugo sezono oddaje, jasen …

Tako je. V prvi sezoni smo skozi kulinariko in zdravo prehrano predstavljali Novo Zelandijo, v drugi sezoni smo šli bolj v zgodbe ljudi, ki se s tem ukvarjajo – med njimi tudi Slovenci, ki tam živijo.

Koliko dela je dejansko v ozadju ene 25-minutne oddaje?

Za predprodukcijo, ki sestavlja razvijanje receptov, sestavljanje zgodbe in dogovarjanje za termine, potem produkcijo, torej snemanja na terenu in v kuhinji in potem še postprodukcijo, je v povprečju nekje tri tedne konstantnega dela za eno oddajo. Vse skupaj deset epizod tako ustvarjamo nekje pol leta. Odvisni smo seveda tudi od vremena, zato ne moremo snemati katerikoli dan in ker želimo, da je vse posneto vrhunsko, se potem hitro kaj zavleče.

Od oddaje – do knjige. Na police prihaja že druga …

Knjiga je nekakšen zapis oddaje. Gledalci so nam pisali, da si niso uspeli tako hitro zapisati vseh stvari, ki sem jih imela za povedati med oddajo (smeh), zato smo jih prelili še v knjigo. V bistvu je to tudi potovalna knjiga o Novi Zelandiji in tem, od kod mi je ta prinesla navdih za recepte. Enako bo druga knjiga nadaljevanje druge sezone oddaje in v njej so tudi vsi recepti, ki smo jih videli v oddajah.

Novo podobo dobiva tudi blog Teresamisu? 

Prihodnji teden bo tudi blog doživel vizualno prenovo. Ta se je razvil iz čistega hobija, ki sem ga ustvarjala za dušo, zdaj pa ga ustvarjam kot neko dodatno platformo, kjer lahko vidite, kaj ustvarjam, pa tudi na primer kupite novo knjigo.

Kolikšno pozornost v primerjavi z Novozelandci namenjamo Slovenci dobri kulinariki in kakovosti hrane, ki jo uživamo?

Slovenci smo zelo pridni, ko gre za pripravo hrane doma. Vajeni smo družinsko pojesti kosilo ali večerjo. Tudi zajtrke pojemo doma, medtem ko Novozelandci veliko jedo zunaj. Če hrano pripravljaš sam, točno veš, kakšne sestavine so v njej, ali so sveže in kakovostne, če ješ zunaj, tega ne veš. V Sloveniji je povsem običajno, da ima babica vrt z domačo solato, na Zelandiji je to nekaj posebnega in iz tega delajo cel marketing. Kar se tega tiče, smo Slovenci zelo bogati. Le zavedati se moramo tega malo bolje in začeti podpirati lokalne gospe na tržnici, kjer je kefir boljši od uvoženega v supermarketu.

Res pa je tudi, da so Novozelandci veliko pred nami glede gostinstva, v trendu so nišni bistroji in sama kultura druženja s prijatelji zunaj na brunchu je močna. Tudi med službo greš na zajtrk in kosilo v restavracijo, na koncu dneva še na večerjo. Kar se žal tudi hitro pozna na denarnici. Ponudba je ogromna, konkurenca tudi, zato vsi držijo visok standard. Se mi pa zdi, da to prihaja tudi k nam. Ko sem prvič prišla na Novo Zelandijo, sem bila navdušena nad njihovim odnosom do ekološke prehrane in izbiro sestavin, a potem ugotoviš, da so prevzeli tudi veliko angleške kulture, torej jajca, slanina in fižol za zajtrk. Ko greš malo ven iz Aucklanda, se ta ozaveščenost malo izgubi in tudi težav z debelostjo ima vedno več ljudi.

Povezujemo vas predvsem z vegansko in vegetarijansko kuhinjo. To pomeni, da tatarski biftek pri vas ne pridev poštev? 

Moja oddaja je veganska/vegetarijanska, ampak vedno povem, da moramo osvoboditi misli in izbrisati dietne etikete v glavi. Vegansko ne pomeni nujno zdravo. Vegan si lahko tudi, če ješ samo oreo piškote in čips, pa to ne pomeni, da živiš zdravo. Vsak bi moral poslušati svoje telo, če mu odgovarja meso, naj dobi meso! Vsak je gospodar svojega telesa, vedno pa spodbujam to, da se gibamo v ritmu sezone in okolice, da jemo sadje in zelenjavo, ki zori zdaj in je pridelano nekje v naši okolici. Če jemo meso, naj vemo točno, od kod je to meso prišlo. Imamo veliko dobrih mesnin v Sloveniji, poleg tega s tem podpremo domačega kmeta, ki od tega živi in živali vzreja v simbiozi z naravo. Zakaj bi plačevali za industrijsko pakirano meso, ki je napolnjeno s hormoni in to vnašali v naše telo? 

Se čez nekaj (deset) let vidite nazaj v Sloveniji ali ostajate v Aucklandu?

Za zdaj je na Novi Zelandiji super, pa tudi tu nama ne bi bilo slabo. Niti v kakšnem Sydneyu. Nič ni za vedno. Slovenci smo narejeni tako, da delamo načrte za prihodnost, kje bomo čez nekaj let. Novozelandci so me naučili, da je povsem v redu, če migriraš. Da ni nič narobe s tem, da se, v primeru, da ti nekje ni več v redu, enostavno premakneš drugam.

SEDEM KRATKIH 

Najljubši kotiček za kosilo pri nas: Ta teden sem že vsak dan v novem bistroju Biró!

Pet najljubših krajev na Novi Zelandiji: Plaža Piha, tržnica Matakana, mlado zabavno mesto na južnem otoku Queenstown, surfamo na Te Arai Point in pa Cape Reinga, najbolj severna točka na severnem otoku.

Če ne bi živela na Novi Zelandiji, bi me našli: Ker se mi trenutno veliko dogaja v Sloveniji, morda kje blizu. Ne nujno v Sloveniji, vedno sta mi bili všeč Španija in Portugalska.

Najbolj priljubljene sestavine v kuhinji: Kokosovo olje, pirina moka, kokosov sladkor in karkoli sezonskega.

Najljubša razvada … je vedno razvada pod nadzorom. Včasih grem tudi ob polnoči delat vaflje, ampak tiste, zdrave. Sicer pa kakšne babičine pečene dobrote.

Top trije trenutki letošnjega leta: Neskončno poletje – z Nove Zelandije sem prišla ob koncu tamkajšnjega poletja v začetek tukajšnjega poletja, izdaja druge knjige in prihod domov!

Najboljši nasvet, ki sem ga kdaj dobila: Kuj železo, dokler je vroče!

Intervju in fotografije: Maja Fister